Odgovori na trditve nasprotnikov davka na vse cerkvene nepremičnine
Ministrstvo za finance je v mesecu juniju 2013 poslalo v javno razpravo predlog Zakon o o davku na nepremičnine. V predlogu je tudi poglavje o davčnih oprostitvah in med njimi ni oprostitev, ki bi se nanašale na verske skupnosti oz. cerkve. Po predlogu zakona bi bile torej vse nepremičnine katoliške cerkve ne glede na namen uporabe obdavčene in to po stopnji 0,5 odstotka. Z omenjenim davkom naj bi država letno pridobila okoli 250 milijonov evrov dodatnih prihodkov. Seveda velja obdavčitev ne samo za katoliško cerkev, temveč tudi za ostale verske skupnosti.
Končno je nek državni organ zmogel toliko poguma, da je podal predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin. Gre za zgodovinsko potezo ministrstva za finance, za kar je potrebno ministrstvu samo čestitati. Predlog je pravičen, pošten in v celoti v skladu z ustavo, še posebej s 7. členom, ki ne dopušča nobenih privilegijev katoliški cerkvi, torej niti ne davčnih. Očitno upošteva tudi neizmerno bogastvo katoliške cerkve. Poleg tega je treba poudariti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje sredstev (darovi, nabirke, plačila za maše, krste…) in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek v celoti. Kljub korektnosti in poštenosti ter seveda tudi zakonitosti predloga, pa je le-ta naletel na ostre negativne odzive.
Ministrstvo za kulturo proti ministrstvu za finance
Zoper predlog finančnega ministra o obdavčitvi vseh nepremičnin verskih skupnosti se je postavilo tudi ministrstvo za kulturo, kar je vsekakor nerazumljivo. V njegovem imenu je direktor urada za verske skupnosti dejal, da verske skupnosti ne bodo zmogle plačati davščin in da bo zaradi tega oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje ter da graditev in posest verskih objektov sodi v sklop človekove pravice do verske svobode. (Mladina, 5.7.2013) Zato ministrstvo predlaga, da se med izjeme, ki ne bi plačevale nepremičninskega davka uvrstijo tudi objekti registriranih verskih skupnosti, ki so izključno namenjeni obredju (cerkve, kapele, znamenja …) in življenju ter delu redovnih skupnosti (samostani).
Namesto, da bi ministrstvo za kulturo podprlo ministrstvo za finance, ki se trudi najti čimveč sredstev za prazen državni proračun, mu je “zasadilo nož v hrbet”. Postalo je “odvetnik” super bogate cerkve, ki lahko vsak nepremičninski davek z lahkoto plača. Če mora ta davek plačati lastnik stanovanjske hiše oz. stanovanja, ki brez te nepremičnine sploh ne more biti, saj je to edini dom zanj in njegovo družino, je pravično in pošteno, da za vse svoje nepremičnine, tudi sakralne, plačajo davek tudi verske skupnosti, vključno s cerkvijo. Če verske skupnosti spornega davka ne morejo plačati, pač naj npr. nepremičnine prodajo. Pa še to: po nauku cerkve je bog v človekovi notranjosti in lahko vsakdo vzpostavi stik z njim v svoji notranjost, kar tudi pomeni, da cerkev kot objekt sploh ni nujno potrebna. Da cerkev kot gradbeni objekt ni nujno potrebna za izražanje verske svobode, je dokazal tudi papež Frančišek, ki je meseca julija 2013 na otoku Lampeduso daroval mašo na lokalnem stadionu in ne v cerkvi. To ni bil prvi primer, ko je maša potekala izven cerkve kot grajenega objekta – mnogo maš je namreč potekalo na raznih stadionih, izvedli pa so jih papeži. Nujno pa je potreben dom za družine v Sloveniji, saj pod “drevesom” ni več mogoče živeti. Za nujni objekt davek, za nenujni pa ne! Ali bi bilo to pravično?
Državni kulturniki so se torej zoperstavili državnim finančnikom, kar je zelo žalostno. Kultura je zasadila nož v srce finančnikom, ki želijo v lajšanje posledic hude krize vključiti tudi neizmerno cerkveno nepremično premoženje, ki je po uradnih državnih podatkih vredno okoli 800 milijonov evrov, če ne še več. Dejstvo, da ima katoliška cerkev večje število verskih objektov, ki so sakralni kulturni spomeniki in del kulturne dediščine, ni bistveno, saj se z obdavčitvijo ta status ne spreminja. Zakaj katoliška cerkev ne bi plačala npr. davka na ljubljansko stolnico, kjer ponuja svečo za 0,50 evra. Zakaj cerkev ne bi plačala nepremičninskega davka, če se v mnogih njenih cerkvah pretakajo velike količine gotovine in drugih dragocenosti? Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki ga mora plačati vsak “navaden” lastnik nepremičnine? Kako veliko je bogastvo katoliške cerkve, kaže npr. podatek, da so njene nepremičnine samo v Italiji vredne več kot 1.000 milijard evrov, celotno cerkveno premoženje pa vsaj nekaj tisoč milijard.
Ministrstvo za kulturo celo namiguje, da gre v tem primeru tudi za kršitev verske svobode. To so zmotne in neutemeljene trditve! Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila …? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen!
Cerkev z vsemi topovi proti uvedbi nepremičninskega davka
Na predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin je reagirala katoliška cerkev – seveda v svojem znanem sovražnem slogu. Škof Štumpf: “Država grozi, da bo obdavčila tudi cerkve in cerkvene stavbe. Enačiti svetišča z nepremičninami podjetij ali drugih ustanov in jih obdavčiti pomeni jemati ljudem, ki so darovali svoj dar iz vere in ljubezni do Boga. (…) Ne gre samo za dvojno obdavčitev, gre za obdavčitev, ki je dala svoj dar Bogu.” (Večer, 19.6.2013) Ali naj bi država obdavčila samega Boga, kot to mogoče sugerira škof? “Premišljen ali nepremišljen vladni načrt o obdavčitvi sakralnih objektov in spomenikov, celo s kar 0,5% stopnjo, je grozljiv in nezaslišan. Začrta pot v postopno uničenje ne znatnega, ampak kar večinskega dela narodove duhovne in kulturne dediščine. Je torej kulturociden. (…) Težko se je znebiti vtisa, da je v ozadju predlagane obdavčitve močno hotenje … – namreč spraviti krščansko vero, kulturo in institucije na kolena in v proces potiskanja na obrobje, celo v izumrtje. Brutalnost predloga govori v prid taki tezi,” je v katoliškem časopisu zapisal Igor Ferluga. (Družina, 23.6.2013) Z vsemi topovi na ministrstvo! “Ali ni novi davek še en dokaz, da gre za manipulacijo z javnostjo, iskanje grešnega kozla v Cerkvi in odvračanje pozornosti od pravih problemov?,” je zapisal Božo Rustja v neki katoliški reviji.(Ognjišče, 7/2013) Seveda cerkev ni nikoli kriva, krivi so drugi.
Še enkrat: Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila …? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen, pozna ga tudi katoliška cerkev! Nepremičninski davek na verske objekte ne more kršiti verske svobode. Lahko je stresati puhlice o neustavnosti, bistveno težje pa jih je dokazati.
Gre za hude napade katoliške cerkve na Republiko Slovenijo, ki jo v tem primeru predstavlja ministrstvo za finance. Katoliška cerkev, ki sama na veliko krši ustavno pravico do verske svobode (spomnimo se samo protiustavnega krsta dojenčkov in nemožnost izstopa iz cerkve) ministrstvu za finance očita kršitev verske svobode, če bo uveden nepremičninski davek na cerkvene objekte. To kar počneš sam, očitaš drugim. To je znana cerkvena igra, ki traja od vsega začetka.
Nadškof Stres in nepremičninski davek
V zvezi s predlogom za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin se je med drugimi katoliki oglasil tudi šef slovenskih katolikov duhovnik dr. Stres. V intervjuju za elektronski medij “časnik.si” je odgovoril tudi na naslednje vprašanje (vprašanje je postavil Marko Jerina): “Po vladnem predlogu zakona o davku na nepremičnine naj bi bile med drugimi objekti obdavčene tudi cerkve in kapelice. Vidite v njem temeljno pravičnost, po kateri naj bi po novem vsi subjekti plačevali primeren davek na nepremičnine ali v tem primeru država prestopa mejo, ki je v Evropi običajno ne prestopa? Vaš komentar predloga zakona v tem kontekstu.” (http://www.casnik.si/index.php/2013/07/04/stres-verniki-bi-drzavi-placevali-za-prostovoljno-druzbeno-koristno-dejavnost/) Dr. Stres je v odgovoru navedel, da so v javnost že poudarili, da je predlog zakona za njih nesprejemljiv, razlogov je veliko, vseh ne more navesti, navaja nekaj samo najbolj očitnih. Analiza njegovega odgovora je v nadaljevanju.
Duhovnik dr. Stres:
Prvič, to bi bila edinstvena izjema v Evropski uniji: nobena članica EU in tudi večina drugih evropskih držav ne obdavčuje bogoslužnih prostorov.
Odgovor koalicije:
Iz predloga zakona o davku na nepremičnine izhaja, da EU članica Danska obdavčuje tudi bogoslužne prostore. Republika Slovenija torej govori drugače kot cerkveni klerik, saj trdi, da je Danska tista država, ki obdavčuje tudi bogoslužne objekte. Ali se država laže? Če ne, ni jasno naslednje: ali duhovnik Stres ne pozna ureditve v EU ali pa se dela nevednega in namenoma govori v javnosti nekaj, kar ni res! Ali ni duhovnik Stres eden izmed tistih duhovnikov, ki iz prižnice praktično vsak dan grmijo Ne laži?
Duhovnik dr. Stres:
Drugič, to empirično dejstvo, da v evropski demokratični praksi verski objekti niso obdavčeni, ni naključje, ampak za to obstajajo globoki razlogi. Neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti je namreč povezana z versko svobodo. Obdavčitev nepremičnin Cerkva in drugih verskih skupnosti bi pomenila dvojno obdavčitev verujočih državljanov. Verniki bi državi plačevali za to, da lahko prostovoljno opravljajo nepridobitno družbeno koristno, duhovno, vzgojno, izobraževalno, karitativno, umetniško in kulturno dejavnost. To ne bi samo negativno vplivalo na razvoj prostovoljstva v Katoliški Cerkvi in družbi, ampak je tudi z vidika verske svobode in načela nediskriminacije, ki ju je država po Ustavi dolžna jamčiti vsem državljanom, nesprejemljivo. Verniki bi bili za izražanje svojega verskega prepričanja, do katerega imajo ustavno zajamčeno pravico, »kaznovani« s plačilom posebnega davka na prostore, v katerih potekajo verske dejavnosti.
Odgovor koalicije:
Dr. Stres trdi, da je neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti povezana z versko svobodo. To ne drži. Neobdavčenost je povezana z močjo, ki jo ima cerkev v družbi in nad vsakokratno oblastjo in s katero je cerkvi ves čas uspevalo preprečevati obdavčitev njenih nepremičnin, vsaj tistih verskih. Sicer pa ni jasno, kaj ima obdavčitev verskih prostorov z versko svobodo? Saj obdavčitev ne pomeni, da bodo ti prostori porušeni ali da v njih ne bo več mogoče opravljati versko dejavnost. Če so verski objekti obdavčeni ali to pomeni, da verniki ne morejo v teh objektih prakticirati svoje svobode veroizpovedi. Če bi temu bilo tako, potem na Danskem pač ne bi bilo več cerkve oz. vere. Z obdavčitvijo se v tem pogledu torej ničesar ne spremeni. Verska dejavnost v njih bo lahko potekala nemoteno naprej. Dr. Stres še pravi, da bi obdavčitev cerkvenih nepremičnin pomenila tudi dvojno obdavčitev verujočih državljanov in ti bi državi plačevali za to, da lahko prostovoljno opravljajo nepridobitno družbeno koristno duhovno, vzgojno … dejavnost. To je zelo velika puhlica in nesmiselna trditev. Gre za davek, ki ga bodo plačale pravne osebe, ki so lastnice cerkvenih nepremičnin. To pa so župnije, škofije, redovi … in ne verniki, saj ti v predlogu spornega zakona sploh niso omenjeni. Za vernike se s spornim davkom nič ne spremeni. Kaznovanje vernikov zaradi izražanja svojega verskega prepričanja, ti naj bi namreč bili kaznovani s plačilom posebnega davka na prostore, kjer potekajo verske dejavnosti, obstaja samo v glavi dr. Stresa in njegove cerkve, v zakonu tega ni. Takšne nesmiselne trditve služijo samo temu, da cerkev mobilizira svoje vernike proti spornemu nepremičninskemu davku.
Duhovnik dr. Stres:
Tretjič, za Slovenijo je značilno veliko število cerkva in drugih verskih znamenj. Na svetu ni dežele, ki bi bila posejana s tako številnimi cerkvami. Večino med njimi uvrščamo med kulturne spomenike, ki jih vzdržujejo predvsem verniki, saj država župnijam za ohranjanje kulturnih spomenikov v njihovi lasti prispeva le del sredstev, odvisno od kulturne pomembnosti spomenika. Dodatno obdavčenje tovrstnih nepremičnin bi bilo zato krivično, saj bi pomenilo, da so verniki zato, ker rešujejo te kulturne spomenike propada, »nagrajeni« z davkom, ki bi ga poleg DDV, ki so ga ob obnavljanju teh spomenikov že plačali državi, morali še enkrat plačati. Krivično in popolnoma nerazumno!
Odgovor koalicije:
Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je v principu dolžnost vzdrževanja sakralnega objekta, tudi če je kulturni spomenik, na strani lastnika, konkretno katoliške cerkve. Če cerkev ni sposobna vzdrževanja, pač naj objekte proda ali pa poruši oz. jih brezplačno prenese na koga drugega. Že dejstvo, da država namenja cerkvi določena sredstva za obnovo njenih sakralnih objektov, je v nasprotju z ustavnim načelom ločenosti države in cerkve, saj so omenjeni objekti namenjeni širjenju vere, kar pomeni, da država s sofinanciranjem obnove verskih objektov protiustavno sodeluje pri širjenju katoliške vere – država mora namreč biti versko nevtralna in ne sme tako ali drugače sodelovati pri širjenju nobene vere. Dejstvo, da je bil ob obnovi verskega objekta plačan DDV, je popolnoma normalno in ne more biti razlog za oprostitev plačila nepremičninskega davka. Če bi to bilo, potem ne bi nepremičninskega davka plačal praktično nihče v Sloveniji, saj so vsi ali pa vsaj velika večina pri graditvi oz. obnovi plačali DDV ali prometni davek. Zelo krivično in nepošteno bi bilo, da cerkvi ne bi bilo potrebno plačati nepremičninskega davka, ker je že plačala DDV pri obnovi, ostali pa bi oz. bodo morali. To bi bilo eklatantno protiustavno, saj bi pomenilo še en cerkveni privilegij več. Za zelo veliko svojih verskih objektov katoliška cerkev državi Sloveniji ni plačala niti centa davkov. Sicer pa naj katoliška cerkev pove, koliko davka je dosedaj plačala npr. za ljubljansko stolnico!?
Duhovnik dr. Stres:
Četrtič, izračuni kažejo, da je večina naših župnij praktično nesposobna plačevati tako visoke davke, kakor jih predvideva predlog tega zakona. V predlagani obliki je torej za nas ta zakon tudi popolnoma neizvedljiv. Vse kaže, da so njegovi snovalci nekritično verjeli hujskaški peticiji, ki je potekala pozimi in ki je zahtevala dodatno obdavčitev »bajno bogate« Cerkve.
Odgovor koalicije:
Če večina župnij ni sposobna plačevati davek na nepremičnine, je to problem katoliške cerkve in ne države. Država in davkoplačevalci s tem nimamo nobene veze. Ali bo katoliška cerkev takšne župnije zaprla ali prodala nepremičnine ali jih porušila, pač ni pomembno. Gre za privatne objekte in ne javne. Dr. Stres še trdi, da so snovalci spornega zakona verjeli hujskaški peticiji, ki je zahtevala dodatno obdavčitev “bajno bogate” cerkve. “Bajno bogata” cerkev je dejstvo, ki je Stres in mnogi drugi pripadniki cerkve nočejo priznati, čeprav so dejstva že dolgo znana in to celotnemu svetu. Vsakdo lahko o tem pridobi podatke na internetu, v knjigah in v informacijah javnega značaja … Tisoči milijard evrov cerkvenih sredstev so vedno bolj vidni v javnosti. Peticija, ki je zahtevala dodatno obdavčitev cerkve, je samo izraz ustavno varovane svobode izražanja in enakosti pred zakonom ter pravice do peticije ter s hujskanjem nima nobene zveze. Cerkev pač lastno hujskanje proti drugače mislečim projicira v tiste, ki ji niso všeč in njih obtoži hujskanja! Katoliška cerkev lastne grehe pripisuje drugim. To je to in nič drugega!
Cesarju, kar cesarjevega in Bogu, kar Božjega
Katoliška cerkev preko prižnice in na druge načine uči, da je potrebno dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta, ki naj bi ga cerkev zastopala. Če je po Jezusovih besedah potrebno dati cesarju, kar je njegovega, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Kajti davek pripada cesarju in ne Bogu. In cesarju je potrebno dati, to kar zahteva in mu pripada. Očitno se je cerkev uprla Jezusu, Kristusu, saj mu ne sledi. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor.
Če bo predlog o obdavčitvi vseh cerkvenih nepremičnin padel, bi bilo pošteno, da izpad sredstev, ki bo zaradi tega nastal in ga bo občutilo ljudstvo in ne bogati, zapolnijo tisti, ki sporni davek minirajo, tudi ministri ter cerkveni kleriki in laiki osebno!
