Misel padca pomeni
ločitev od enosti:
hočem - zase!
Vsak je svoj lastni sodnik!
Veliko ljudi živi v ločujoči misli padca. Ljudje so proti ljudem. Ljudje so proti živalim. Ljudje so proti naravi in bivalnemu planetu Zemlji. To je v nasprotju z enostjo, je ločitev. Iz tega se razvijejo pohlep po imetju, lastništvo, brutalnost in pohlep po oblasti. Človek hoče biti Bog, vladar nad stvarstvom, na katerega gleda s perspektive ločitve, iz svoje pozunanjenosti.
Večina ljudi misli samo nase, omejeni so na obzorje svojega majhnega sveta. Ko pride tak bahač na oblast, podjarmi vsakogar in vse, kar služi njegovim namenom, njegovi volji padca. Iz tega so se v vseh časih razvijale in se razvijajo tudi še danes velike vojne proti drugim deželam, torej proti ljudem. V malem so nastajale in nastajajo vojne v družinah in na delovnem mestu, rečeno na splošno, v gospodarstvu in družbi. Kar je proti drugim, vedno pride iz padca.
Ljudje so božanski zakon izkrivili, a ne le izkrivili, spremenili so ga povsem v nasprotje. Bog pravi: „Za ali proti Meni.“ Človek v misli padca uporablja božanski zakon zase in se postavlja: „Kdor ni z mano, je proti meni.“ Iz vseobsegajočega JAZ SEM je nastal „jaz sem“, kar pomeni: „Sam sebi sem bližnji.“ Iz odvrnitve od vseobsegajočega JAZ SEM k nizkemu „jaz-sem-sebi-bližnji“ se je razvil egoizem.
Kdor misli samo nase, postane egoističen in agresiven, če ne doseže svojega osebnega cilja - „hočem zase“. Posledice tega so uničujoče. Ko napetost, napadalnost doseže višek, takšni ljudje vedno sežejo po sredstvih, ki so jim trenutno na razpolago, da bi svojo agresivnost ali zmanjšali ali si dali duška. Eden seže po alkoholu, drugi po mamilih; spet drugi se prepirajo s soljudmi in hodijo po sodiščih tega sveta. Mnogi si dajejo duška v seksualnosti, nekateri postanejo seksualni zločinci vse do pedofilije. Kdor ima v rokah oblast, neti vojne in se ne ustavi niti pred bratomorstvom. Spet drugi postanejo lovci, da se v svojih agresijah, v svojem egoističnem nagonu lahko znašajo na nedolžnih bitjih, na živalih. Mnogim od njih pomeni orožje gotovost in morilni šport, tako da npr. zahrbtno streljajo na živali. Vseeno, kako imenujemo tak egoistični izbruh – vedno je proti drugemu in proti življenju.
Kot smo že omenili, ima napadalnost veliko, zelo veliko oblik; korenina pa je vedno misel padca, vedno proti Bogu, proti Njegovi enosti, proti ljudem, proti naravi in živalim, pri čemer si človek padca vedno poišče šibkejša bitja, da bi se znesel nad njimi. Egoistični izbruhi so neredko zelo okrutni.
Egoist, njegova „misel padca“ ali „volja padca“, je zelo iznajdljiva, ko gre za to, da svoj položaj osvetli v „pravi luč“. Če ima določen vplivni položaj, potem bo izsilil, da bodo odgovorni ljudje v državi, ki ustvarjajo in izdajajo svetne zakone, delali po njegovem načinu razmišljanja in po njegovih željah.
Mnogi svetni zakoni temeljijo bolj ali manj na vse preveč človeški misli „loči, veži in vladaj“. Kdor si prizadeva, da bi dosegel vladni položaj, bo pihal v rog „loči, veži in vladaj“. Rečeno v prenesenem smislu, rog potem postane lovski rog proti vsem tistim, ki nočejo „pravosodja“ ampak pravičnost. V „lovski rog“ ne pihajo samo, ko gre za vojne, za bratomorstava, temveč tudi za zahrbtno streljanje nedolžnih bitij, naših sobratov in sosester, živali.
Človeška volja padca navaja veliko razlogov, ki jih, spretno zavite in zaklavzulirane ter podmazane s številnimi argumenti, spravi v promet, da bi uveljavila, kar zahteva njena zahrbtna strast. Na ta način nudi družba, ki jo označuje zakon padca, mnogim agresorjem možnost, da se izbesnijo ali v velikem, z vojnami oz. bitkami narodov ali v malem, s klanjem živali v gozdovih, na poljih, v klavnicah, kamor iz živalskih getov dovažajo kandidate smrti, živali, in še marsikje.
Vsako vojno prizorišče ima svoja bojišča tako v velikem kot v malem. Iz ponujenih zakonov padca lahko vsakdo, zlasti agresivni del v človeku, izživlja svojo „potrebo“, tako da mu zakon padca pogosto da prav, predvsem takrat, ko gre po njegovem mnenju za „manjvredne“, ki se ne opirajo na cerkvene institucije in ne pripadajo neki religiji, ki je enakovredna krščanskim cerkvam, kot npr.voodoo-vera. Kdor torej ne sodeluje pri čaranju, ga „začarajo“, kar pomeni, da ga zakon padca v tem svetu podcenjuje in zapostavlja. To velja za ljudi, živali, naravo, za celotno mater Zemljo.
Dovolj je sprejemljivih obrazložitev in pojasnjevanj. Nisem človek, ki sega po splošnih, leta in desetletja starih domnevnih spoznanjih in izkušnjah, še zlasti, ker vem, da so se te danosti in pojavi časa razvili, prvič, za lastni blagor in drugič, da temeljijo na zakonu ločevanja.
Duhovna realnost z vidika živalskega sveta, brezpravnih, ki jih tako država kot cerkve obravnavajo kot stvari, je, da lovci npr. mojih argumentov ne bodo sprejeli, ker veliko lovcev, kot rečeno, svojo napadalnost razrešuje tako, da lovi in ubija živali. Zame pomeni namerno ubijati živali imeti veselje do ubijanja. Ker je po zakonu padca dovoljeno zahrbtno pobijati nemočna bitja, so vsi pomisleki odstranjeni. Ubijalski instrumenti, s katerimi streljajo živali, so tako dovršeni in visoko razviti, da nobena žival nima možnosti, da se brani pred nevarnostjo z napadom ali da zbeži v zavetje. Tako lahko živali ubijajo brez velikih tveganj za lovca.
Lovec se v gozdu obnaša kot bog. Živali sicer lahko „poči“, nikoli pa jim ne more vzeti življenja, kajti to jim je dano od Boga, je duhovna realnost, ki velja večno. Po drugi strani lovec živali tudi ne more dati življenja. Sven Hedin, slavni švedski raziskovalec Azije, je to spoznal. Rekel je: „Nikoli nisem mogel upihniti življenjske luči, za katero mi manjka moč, da bi jo ponovno prižgal.“
Človek dejansko lahko samo ubije žival, ne zmore pa doseči, da bi npr. deževalo, tako da bi narava in živali imele vodo. Tudi ne more vplivati na to, da sije sonce, da narava raste in uspeva. Ne more odločati o raznolikosti vrst - edino iztrebi jih lahko. Ne more vplivati, da raste hrana za ljudi in živali, lahko jo samo uniči. Ne more vplivati na dlako živali za zimo in poletje; lahko jim samo potegne kožuh čez ušesa.
Kjer posegajo ljudje v naravo, je uničenje, kaos in propad.
Vidimo, slišimo in doživljamo okrutno delovanje zverine človeka, ki ne samo da redi živali v pitališčih, v „živalskih getih“, ampak jih vedno znova z umetnimi snovmi izven ciklusa spočenjanja spodbuja k novem spočetju, da bi imel na razpolago čim več mladih živali za proizvodnjo mesa in mleka.
Tudi ta okrutnost presega, kot mnogo drugega, vsak razum. Človek je postal sovražnik svoje lastne narave, saj je življenjska moč, življenje živali, kot esenca in moč del njegove lastne življenjske substance.
Človek je sovražnik vsega, kar spada k božanski enosti. Nič ni varno pred hlapcem zla, tudi živali v gozdu in na polju ne. Naj še enkrat povem: ni jim vzel zgolj domovine, zemlje, njiv in gozdov - na koščku zemlje, ki je kot naravni geto, ki ga je pustil živalim gozdov in polj, uničuje in ubija divjak človek, kar mu pride pod sekiro ali pred puško. Uživanje v ubijanju in pobijanju živali olepša z domnevno nujnostjo, da je treba obvladati preveliko populacijo. Tudi za sekanje dreves, ne glede na to, ali so v soku ali ne, ima človek za svet primerno utemeljitev. In vse kar poosebljeno zverinstvo stori na poljih ali v gozdovih, blagoslovi pravni zakon „loči, veži in vladaj“.
Kar navajajo lovci kot utemeljitev in opravičilo za svoje krvavo, morilsko rokodelstvo, je dostikrat s pravico in zakonom okrašen, prikrit potencial napadalnosti, ki se za kratek čas poteši z lovom in s strelom s polnim zadetkom na nemočno žival. Zemeljski zakon, ki je nacepljen na Božjega, lovca ne pokliče na odgovornost in tudi ne lastnika pitališča; kajti uboj živali je po presoji zemeljskega sodišča po pravu in zakonu potreben in dopusten.
Število divjadi za odstrel določi oblast. Človek naj bo torej prisiljen ubijati. Bog pa je rekel: Ne ubijaj.
Kdor se upira izpolniti državni načrt za odstrel, kdor torej noče kršiti Božjega zakona, tega vzame država na muho. Torej spet čista misel padca!
Toda ne varajmo se! To podlo, brezvestno obnašanje bo ovrednotil zakon enosti in pravičnosti; za nas ljudi je to zakon setve in žetve. Ta ne udari - pride po prstih kot tat ponoči in preda vsakemu človeku in vsaki duši to, kar je človek povzročil.
Slišali smo že, da je Pitagora govoril o zakonu setve in žetve, ki ga mora človeštvo danes občutiti bolj kot kdajkoli prej. Med drugim je rekel: „Karkoli človek stori živalim, bo dobil poplačano z istim denarjem.“
To se ne zgodi po zemeljskem pravu in zakonu, temveč je vsak svoj lastni sodnik. Sam se obsodi z lastnimi deli, če so bila ta proti Božjim bitjem in stvarstvu – in če medtem še niso poravnana, to pomeni zbrisana.
Danes človeka zemeljski zakon še toliko varuje, kolikor se ravna po tem zakonskem določilu z njegovim klavrnim „redom“. Morda bo že jutri, ko bo duša na človekovi smrtni postelji zapuščala umirajoče telo in tako svoje zemeljsko bivanje, na drugi strani meglene stene, ki loči tostranstvo od onstranstva, videti drugače.
Ubita žival danes lovcu ne prinese le lovske sreče, počastitve somišljenikov in materialnega dobička, temveč tudi blagoslov cerkve, ki se krasi z vsem, kar ne diha več.
Ne glede na to, kako se imenujejo „junaki“ padca, vseeno ali se njihov napadalni potencial usmerja proti ljudem, živalim ali naravi, vsi so proti Božji enosti, torej proti večnemu zakonu ljubezni in ljubezni do bližnjega, ki „povezuje in je“.
Duhovščina, država in kmetovalci sledijo misli padca:
ubiti ali dati ubiti vse,
kar se ne ujema z njihovim konceptom
Dejansko lahko pridemo do spoznanja, da vsa nesreča prihaja od duhovščine. V njenih rokah je, da državno oblast duši ali ji da svobodo – odvisno od tega, ali je to cerkveni instituciji v dobro ali ne. Tako je uspela, da na državo lahko vpliva, kakor se ji ljubi. Na ta način je duhovščina državo potegnila za sabo in temu primerno deluje na podložnike, na cerkvene vernike.
Cerkvena nesreča npr. ukazuje, naj živali obravnavamo kot brezdušna bitja, kot brezpravne, podvržene brutalni cerkveni veri, ki pravi, naj jih ubijemo ali jih tako dolgo redimo v živalskem getu, dokler niso zreli za zakol, da bi jih nato mrhovini podvrženi cerkveni verniki použili.
Hierarhično razmišljanje, ki izhaja iz duhovščine, vsebuje na koncu kot zadnjo postajo, kot končno točko, vedno smrt. Iz tega je jasno razvidno, kaj je v ozadju: misel padca, ki ima za cilj razkrojiti vsako življenjsko obliko in iz preoblikovane energije - kajti nobena energija se ne izgubi - narediti novo predstvariteljsko energijo. Model, razkrojiti vse, kar je Večni ustvaril, je hierarhično razčlenjen po stopnjah in vedno vodi k ubijanju.
Misel padca, demonska volja padca, je ne-duh, ki je vel v vseh časih na področjih vplivanja, oblasti in vladavine vsakokratnih farizejev in pismoukov. Jezus iz Nazareta je naslovil na farizeje Svojega časa nadvse razločne, jasne in nedvoumne besede, ki jih še resnične, očitno „neolepšane“, najdemo v današnji Bibliji pri Mateju v 23. poglavju. Med drugim je Jezus rekel:
„Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti.Kaj je v grobovih?,mrliči vendar,hmm. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice.
Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih in govorite: če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov. Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le dopolnite mero svojih očetov! Kače, gadja zalega, kako boste ubežali peklenski pogubi?“
Tako nam cerkvene institucije s svojim Svetim pismom, Biblijo – z „resnično Božjo besedo“, s knjigami, „ki zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico“ in „katerih avtor je Bog“, tako je zapisano v katekizmu - dajejo same dokaz, da njihove cerkve in njihovi funkcionarji ubijejo in dajo ubiti vse, kar ne ustreza njihovemu konceptu.
Prerokov danes sicer ne ubijajo več. Droben vpogled v to, kaj se zgodi preroku v današnjem času in svetu, dobite, dragi prijatelji, npr. na zadnjih 20 straneh Gabrielinega pisma št. 3. Podrobneje se lahko informirate v knjigi Der Steinadler, ki jo je izdala založba Das Weiße Pferd.
V Svojih naukih Gospod vedno znova dokazuje, da je Cerkev s tem, ko trdi, da vera sama zadostuje, misel padca. Že kot Jezus iz Nazareta je rekel: „Zato je vsak, ki posluša te Moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu ...“
Prav tako je po Mateju posredovano:
„Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor Mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih.“
Kot je že nakazano, je najvišji organ sodišča padca duhovščina, ki je vsesala državo. Druga instanca padca je lobi kmetov, ki ima v svoji vlečki male in velike kmetovalce. Mnogi kmetje so zvesti cerkveni pripadniki, ki so po cerkvenem običaju pohlepni strokovnjaki vsesavanja, sesalniki, ki mislijo samo na svoje prednosti in vse, kar je za njihovo dobro, vsesavajo samo zase. So glavni kolovodje, ko gre za to, da postrelijo živali v gozdovih in na poljih, ki bi lahko škodovale njihovem zakonu absorpcije: „vse samo zame in zame najboljše in največ“.
Mnogi ljudje, deloma nič hudega sluteči potrošniki, so mnenja, da so kmetje aktivni zaščitniki narave, ki se zavzemajo za floro in favno, za gozdove in živali. Pri podrobnejšem opazovanju se lahko prepričamo o nasprotnem. Pogosto so morilci narave in živali. Brez najmanjšega očitka vesti kmet s trosenjem gnoja in gnojnice ter pogubnih kemikalij ubije letno na milijone majhnih živih bitij in mikroorganizmov. Na njihova telesca pada strup, tradicionalno morilsko zlo. Kakšne muke morajo pretrpeti neštete živali, preden umrejo, je brezvestnežem in pohlepnežem vseeno. Ubijajo za „dobro in mastno“ ceno.
Tudi pred drevesi in grmovjem, ki so na robu njihovih njiv in morda mečejo malo sence nanje, se gospodarji ne ustavijo. Ali je drevje in grmovje v soku ali ne, pade kot žrtev kmečkega skopuštva: nekaj sence bi lahko zmanjšalo donos njive.
Kmetje so večinoma pripadniki Cerkve. Cerkveni dostojanstveniki, ki se ob cerkvenih praznikih v okrasju dajo častiti narodu, pri čemer igra Bog le drugorazredno vlogo, so svojim častilcem najslabši vzor. Za svoje kultne praznike dajo prav tako obglavljati drevesa, grmovje in cvetje.
Naslednja vrsta kmetovalcev so pazniki v živalskih getih. Živali imajo zaprte v živalskih getih in jih vzrejajo z na dobiček preračunano, vrsti neprimerno krmo za pitanje, zmeraj z mislijo: žival je blago, ki ga je treba dobro prodati za blagor živalskega kanibalizma. Potrošniku mesa nato ponudijo dele trupla živali, ki je pod paznikovim korobačem trpeče životarila in ji je že od rojstva za vratom tičala smrt - za živalskega kanibala, ki nato zaužije meso zasužnjene in pitane živali.
Grozodejstva se zdijo neskončna, kajti živalskim materam v živalskem getu, ki so prav tako obsojene na smrt, pazniki geta odvzemajo živalske otroke, da bi mleko in vse iz njega pripravljene proizvode ponudili potrošnikom. Živalski otrok, prav tako kot mati, nosi pečat: smrt - za potrošnika, ki z užitkom použije z neizrekljivim trpljenjem obogatene dele trupla in mlečne izdelke.
Naslednja stopnja smrtonosne hierarhije je lovski lobi s svojimi izučenimi ubijalskimi strelci, lovci, ki se imenujejo varstveniki narave.
Vsi, ki zagovarjajo vojne, tudi vojne v gozdovih in na poljih, so zagovorniki smrti. Imajo blagoslov cerkvenih institucij. Vsem, ki ubijajo in vsemu, s čimer se ubija, je Cerkev podeljevala in podeljuje blagoslov, tako tudi lovcem za njihovo krvavo lovsko srečo. Posneti so na cerkveni filmski kolut smrti. Ko zadoni lovski bojni krik, lovski rog, pričnejo lovci vojno proti živalim v gozdovih in na poljih.
Vsak lovec, ki bi mu rekli, da je ubijalski stroj, bi se razjezil nad to oznako. Njegovi argumenti, da je živali treba ubiti, da bi preprečili preveliko populacijo, prihajajo iz vojne retorte, iz katere si ustrezne umetno pridobljene odgovore in napotke jemljejo vsi cerkveni spremljevalci.
Argument, da mora „varstvenik narave“ omejiti število živali, ki smejo po človeški presoji živeti v bivališčih, ki jim jih je določil človek, zveni čudno. Kdo določa življenjski prostor za živali in število živali, ki morajo živeti na tem določenem prostoru? Seveda lovci, ki jim je bila za zgled verjetno duhovščina - ne le, ker se duhovniki, župniki in višji cerkveni dostojanstveniki sami vdajajo lovskemu užitku, temveč tudi glede tega, kako so cerkveni funkcionarji v srednjem veku ravnali z ljudmi, ki niso ustrezali njihovim merilom.
Razen tega je duhovščina od srednjega veka naprej vsajala v zavest ljudi, na katere je vplivala, da živali nimajo nesmrtne duše, da imajo zgolj instinkt - pri čemer redko kdo ve, kaj natančno je instinkt. V leksikonu lahko preberemo znanstveno definicijo „instinkta“. Ali ta ustreza resnici, je težko dokazati, saj se je znanost že tako pogosto zmotila. Cerkvenemu privesku je to vseeno - je pač tako, kot je to oznanila in določila duhovščina. S tem je odpravljeno vsako vprašanje vesti.
Kljub temu za padec značilnemu obnašanju mnogih upam, da ne pihajo vsi v bojeviti lovski rog v veri, da je obrambna vojna proti človeku in vojna proti živalim, proti naravi, da, celo proti materi Zemlji, dovoljena. Cerkveni organ padca jo gotovo dovoljuje - ne pa Jezus, Kristus, knez miru, ki je učil ljubezen, tako ljubezen do bližnjega kot tudi ljubezen do živali, saj so živali človekovi mali bratje in sestre.
