Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20130218190030757

Univerzalne pravice človeka ponedeljek, 28. avgust 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Beseda » univerzalen« prikliče pri vsakem človeku drugačno predstavo. Zaradi sodobne spremembe zavesti je postala modna beseda. Mnogokrat jo uporabimo, da bi povedali, da lahko npr. električne aparate priključimo in uporabimo na vseh mestih, ne da bi bile pri tem nujne še druge spremembe. Tu je v grobem razpoznavna pomembnost pojma » univerzalen« Kajti univerzum je nekaj, kar obstaja popolnoma v samem sebi. Je sistem, ki deluje iz sebe samega, v katerem so vsi deli med seboj povezani in delujejo skupaj kot v velikem organizmu. V nebeškem polju se vsi elementi podrejajo nujnostim tega polje.. Zvesti ostanejo zakonom tega polja in sledijo razvojnim smernicam, ki v njem obstajajo. Vsak element je v njem kot živa celica. Vse je razporejeno po enem in istem načelu. V tem smislu je kozmični univerzum univerzalno življenjsko polje, živ organizem, v katerem so vsi deli skladni z zakonom tega organizma. V njem imajo svoje mesto zvezde, planeti pa se gibljejo po svojih tirnicah v sozvočju s celotnim poljem. Tudi prebivalci planetov imajo v tem sistemu svoje trdno mesto, mesto z nalogo, ki je s tem povezana. V božanskem univerzimu , ki ga pogosto označujemo kot življenjsko polje, ki ni v zvezi z izvirnim grehom, ima ravno tako vsaka stvaritev svoje mesto in svojo nalogo, v ubranosti s celotnim božjim sistemom. V tem božanskem polju sledi vse božjim zakonom in se ne odvrača od njih, ker jim sledi prostovoljno. Mnoge utopične skupnosti so se oblikovale po tem božanskem sistemu. Ustvarjalni so bili lastni življenjski pogoji. Drugače pa je z univerzumom , v katerem prebiva padlo človeštvo. To človešt6vo je ustvarilo lastne pogoje, lastne zakone življenja in lastne strukture. Ta popačena podoba božanskega življenja, kraj bivanja pogreznjenega človeštva, je privezala nase vse svoje stvaritve in onemogočila njihovo prosto izbiro. Po dolgih mukah je sodobni človek prišel do spoznanja, da mu zakoni tega zaprtega univerzuma ne pustijo nikakršne duhovne svobode in ga priklepajo izključno na grobo materijo. Jasno je uvidel, da nastajajo iz nje vedno nove podobe, se nekaj časa vrtijo v mlinih te materije, vendar jih končno zmeljejo taisti mlini. Ali je to kaj novega? Nič! Stvaritev , mati, ubija bitja, ki jih je rodila. Vojaki se na tem bojnem polju vedno znova soočajo s tem neizprosnim , neizbežnim zakonom. Borijo se za svoj lastni narod, ubijejo pa jih iste moči, ki so ta narod ustvarile. Tako je npr. francoska revolucija požrla svoje lastne otroke. Ravno tako ubogajo stvaritve zaprtega univerzuma , ki ga naseljuje padlo človeštvo, zakone tega univerzuma, zakone nastanka, razcveta in zatona. Človeške pravice kot odziv na nečloveško trpljenje. Ker so prišli do zaključka, da tako ne gre več dalje, saj postaja človeška beda iz dneva v dan večja, so » iznašli« človekove pravice. Govorijo o »univerzalnih človekovih pravicah«. Gre za načela, ki so bila oblikovana kot odziv na nečloveško trpljenje. Te pravice so zapisane na papirju in njihova uresničitev je zapovedana vsakemu narodu in njegovi vladi. Z dobroto in humanostjo naj doseže človeštvo boljši, človeka vredni položaj, zlo pa naj bo pregnano s sveta. Vsak narod lahko uresniči » človekove pravice« tako, kot je politično zaželeno. Misel, ki je v osnovi tega načela, je, da mora vsak človek na zemlji imeti pravico do življenja, hrane, izobrazbe, do človeka vrednega prebivališča in pravičnega obravnavanja. Vse to so zahteve, ki jih politično in filozofsko drugače tolmačijo in se jih, kot vsakdo ve, ne da uresničiti. Te pravice sicer imenujemo univerzalne človekove pravice, v resnici pa so popačena podoba duhovnih človekovih pravic. Pravice do prostovoljne povezave z Bogom. Za materialne » človeške pravice« se vneto borijo in za to porabijo veliko denarja. Veliki zagovorniki te ideje se zavzemajo za skrajnosti, da bi svoje soljudi rešili iz globoke bede. Čeprav se njihovo delo opira na najbolj plemenite motive človeške ljubezni in lajšajo bedo, dosežejo samo biološke ljudi. Zavzemajo se za temeljne pravice bioloških prebivalcev zemlje. Duhovno svoboden človek pa ima drugačne dedne pravice iz drugačnega božjega sveta življenja. Pravice do mesta v božanskem kraljestvu. Človek, vsak človek ima pravico do izbire svoje oblike življenja: lahko izbira med Bogom in mamonom. Ima pravico do pouka do Univerzalnega nauka – razvoja nesmrtne duše. Ima pravico do večnega doma v božanskem kraljestvu. Ogrožena nesmrtnost. Čeprav lahko prej omenjene pravice marsikateremu ušesu zvenijo kot velik nesmisel, so bolj očitne kot biološke. Kajti t.i. » človekove pravice« je treba od sočloveka mukoma pridobiti, jih podpisati in jih braniti. Nasprotno pa so božanske pravice dane vsakemu kot univerzalna temeljna pravica. Ni jih treba podpisati z dogovori ali prepiri, ker so pač dejstva. Zato jih tudi ni nujno zakonsko predpisati ali jih braniti pred drugimi. Vsak, ki se poveže s Božanski svetom , je lahko že zaradi spremembe svojega zemeljskega ravnanja deležen božjih pravic. Ezav je to pravico zabarantal za skledo leče. Večina ljudi ravna enako, potem se pa pritožujejo. Kajti leča povzroči » prebavne motnje« . Z napačnim življenjskim delovanjem ni nikoli moč doseči nesmrtnosti. V univerzumi krvi in nasilja se mora vsako bitje od prvega do zadnjega trenutka boriti za živež, za razvoj, za streho nad glavo, za svobodo in za pravico. Ta boj se bije na račun sobitij , pa če gre za rastline, živali, človeka ali pa za njegovo celotno življenjsko polje, zemljo. Vse v tem polju-čeprav je še tako barvito, lepo in vzvišeno – je podvrženo propadu in smrti. In ves boj se bije zaradi preživetja, zaradi ohranitve življenja. Kako popolnoma drugačen in v nasprotju s tem je » božanski univerzum«! Prebivalci tega univerzuma so sprejeti v ubran razvojni proces, v katerem vsak črpa iz bogatega vira duha. Tu ni bojev zaradi samopotrjevanja, kajti vsi nujni elementi življenja so vsakemu bitju svobodno in obilno na voljo. Življenje tam je večni razvoj. Človekove pravice so popačena podoba duhovnih pravic. » Človekove pravice«, pa čeprav so mišljene dobro in vzvišeno ter so v pomoč milijonom, ki vegetirajo v bedi, je treba vendarle obravnavati kot popačeno podobo božanskih temeljnih pravic duhovnega človeka. Kljub temu tvorijo zagon, odskočno desko za zemeljskega človeka, da se ukvarja z višjim, duhovnim življenjem. Kajti s tem, da so » človekove pravice« uporabljene univerzalno , si je biološki človek uredil umetno » kraljestvo na zemlji«. Ta sintetični produkt lahko obstaja daljše obdobje, ne more pa trajati večno. Kakor hitro je za to uporabljena energija izčrpana, se celotna tvorba poruši kot hišica iz kart. To se je že izkazalo v deželah, kjer je dosegla uresničitev človekovih pravic visoko raven. Človek ne ustvarja za to, da bi živel v » blaginji«. Prej ali slej trpi in ima za cilj boj, da bi obdržal svoj lastni biološki sistem. Kajti njegov sistem je naravna na boj! V deželah s » socialnem skrbstvom« vlada velika duhovna revščina, samovolja in brezpravnost. Notranja moč človeka je namreč ogorčena nad materialno podporo. Če ljudje notranjih duhovnih pravic ne poznajo in se jih le-te ne dotaknejo, je uspeh pogosto degeneracija in zaton ( trenutno mi to v Sloveniji doživljamo), napadalnost in upornost ali celo prelivanje krvi. S tem pa število razočaranih raste dalje. » Resničnost« človeka izgleda namreč drugače, kot ideal razvajenca, od vseh strani oskrbovanega prejemnika podpore. Vendar pa se z zatonom človekovih vrednot in z grenkimi izkušnjami spodbuja iskanje višjega. Zato je obdobje družbenega razcveta sočasno obdobje moralnega propada, vendar tudi obdobje v zgodovinskem razvoju, v katerem postane prepad za mnoge pot navzgor. To je trenutek, v katerem spoznajo svoje » univerzalne duhovne pravice« in lahko v globoki veri iz njih živijo. Po poti univerzalnega življenja lahko gre vsakdo. Zakoni duhovnega človeka so nedotakljivi. Pot k duhovnemu življenjskemu stanju je vedno odprta za vsakogar. V zemeljskem življenjskem prostoru in času se spori zaostrujejo in se zdijo nerešljivi. S tem so ljudje iztrgani iz svojih sanj in postavljeni pred novo pot. Kar se je prej zdela le možnost za posameznike, je sedaj odprt prostor, v katerega lahko vstopijo sočasno neštete skupine. To, kar so mnogi iskali, za kar so se borili, je v našem času dosegljivo: » univerzalna pravica duhovnega človeka«. Mnogi, ki še niso videli izhoda, ali pa ga niso hoteli iskati, doživljajo novo možnost tako, kot bi se jim » odprle oči«. Ali pa kot se je nekoč izrazil ruski inženir: » Pod prejšnjimi vladami sem lahko in sem moral svojo dušo skrivati. Za nič se mi ni bilo treba brigati, za vse je bilo poskrbljeno. Sedaj, ko je železno zaveso zamenjala zlata, se moram zase in za svojo družino boriti za kruh. Sprašujem se: Čemu sem tu? Od kot prihajam? Kam gre moje življenje? Iščem nove življenjske vrednote, duhovne norme.« No, to smo vsi doživeli, a ne. V takem kritičnim položaju omahuje človek med dvema univerzumoma. Na eni strani je materija, ki hoče njegovo dušo ponovno osamiti na drugi pa klic osvoboditve v večno življenje. Obe življenjski polji kažeta človeku svoje norme in možnosti. Lačna duša je izbrala čuvar, osebnosti, pa mora spoznati svojo nalogo in se odločiti: Sedaj, ko se jasno razodevajo in jih že mnogi uresničujejo, postaja prepad med dvema svetovoma vse bolj viden. Med obema poljema je začasen most, da bi za vsakega, ki to resnično želi, ohranil dostop do božanskega univerzuma. Konec Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog