Pričakoval ni,
odhod obraza ustnic njenih,
ki zgovorile so besede,
ki so srce dušo njegovo dosegle,
govorile v duhu besed ljubezni
v duhu hudibije jeze.
Srce želeče le objem poljub,
da bo čutilo, da je od nekoga ljubljeno.
da se ji srce umiri v čustvu,
da ljubezen tudi zanjo obstaja
Dal ji objem poljub,
pogled njen je angela svetosti,
angela "lepote" grešnosti
ki potrebovale je le objem poljub,
da nje srce zopet bi lahko ljubilo.
Vrnila mu tisočero,
ker vrnil ji spsobnost je,
sposobnost zopet je ljubiti.
Ne, ni pozabilla....
prešel je dan prešle noči,
objemov poljubov so ljubezni
Čas, da grem mu pravi,
kam, da greš?
Tu dom je tvoj.
Dom tam iščem, dom ljubezen prve.
Grem v zarji jutra...
Še ena noč en objem in slednji poljub
Izginila je v neznano je v zarji jutra.
Samota naslednih samotnih dni noči,
nebo zvez utripajočih ne polni mu srce.
čuti le praznoto hrepenenja,
hrepenenje, da bi mogel spet ljubiti...
Spoznal,
da dal vse je njej,
ko potrebovala ljubiti.
Spozal, da dal preveč....je
samote noči bolečino čuti,
bolečino katero pozabiti hoče.
Rad počil bi rad,
da sanjal bi za vedno...
ko občuti
topline nežnih rok objem poljub
in šepet:
prišla sem ker te ljubim, da ti vrnem tisočero
ker si zopet me naučil ljubiti.
V mometu preda se v objeme njemu
objeme noči ljubezni nesebične.
V eni energiji predanosti zružita se v Eno
Ljubil je,
ljubezen vrnila mu je tisočero.
dnevov jutra zar noči ljubezni nesebične.
Morda spoznal angela je Njej,
'''''''''''''''''''''''''''''
