Nekje sem bral: “Življenje je to,
---------------------------------------
kar se zgodi med tem,
--------------------------
ko smo obremenjeni trpljenjem ali užitkom tega momenta ali planiranjem bodočnosti jutrišnjega dne”.
-----------------------------------------------
Kar navadno zgodi je nepričakovano, ker se to zgodilo medtem ko bili smo bili obremenjeni z zgoraj omenjenim.
Vsaka izguba ima lahko veliko mask.
Lahko blamiramo, zdravnika, voznika, norega voznika, Boga ali enostavno to je življenje - that’s life.
A vse te maske imajo iste posledice – izguba upanja, da se bo vse normaliziralo, da bo kakor je bilo prej.
Spoznanje, da ne gre ustvari v človeku občutek brez upanja smisla dneva jutrišnjega dne ali življenja sploh.
Je vse odvisno od izgube.
Nadalje je nevažno ali se govori v smislu absolutizma ali ne, ker v obeh primeri je kondicija človeka je ista;
z razliko, da kdor veruje, da je monolog Dialog a je v resnici monolog le upanje, da je Dialog.
Karkoli že oz. v karšnemkoli primeru govorimo o izgubi, ki uniči smisel našega obstoja.
Imanjuel. Kant je leta 1700 o kaj kaj naj bile “venčne oz. vrednote absolutizma”: Upanje, etika, Bog, morala, smisel življenja.
Kant je prišel s tremi vprašanji:
Kaj vem ?
Kaj lahko storim ?
Kaj lahko upam
Število ljudi so je dobilo vredno raziskovati ta vprašanja v momentih brezupa in ne nesmiselnosti.
Kaj vem:
Na ta tri Kantova vprašanja odgovorila hčerka, katere mati je v domu za ostarele z Alzeimerjevo boleznijo:
Vem, da smrt neizogibna. Tudi vem, da ne jaz ne mati nisva planirali takšne smrti, ko vidim mati se
meni vidno dnevno slabša fizično in razumsko je težko opazovati in tudi vem, da jaz ne moja mati
bi si ne izbrali umreti na tak način.
Vem da nisem ista oseba kakor bil preden sem opazovala – videla umiranje matere od dne do dne.
Vedno sem želela,da bila sposobna videti mojo mater iz širšega kota življenja kakor samo hčerka,
to se mi je popolnoma izpolnilo, ker po teji tragediji sem postala bo skromna in cenim vsaki trenutek
Kaj naj naredim
Vse naše misli so energija ustvarjena od zavesti.Da lahko izzovemo te misli ter jih opazujemo tako jih
lahko imamo pod kontrolo in ne ostanemo žrtve svojih misli.
Izguba nas pripelje bližje ljubezni ali obupu.
Izguba lahko trga vse naše mišljenje in čustva, le ljubezen človeka združuje v celoto.
Ali zaupamo kakor zaupamo da bo jutri sončni vzhod ali lahko zaupamo,da je v naših izgubah smisel,
ki vodi slej ali prej v ljubezen, ki daje smisel.
Kaj lahko upam
Da obdržimo zaupanje v verovat v moč upanja, ko izgube spravijo človeka na kolena dobimo moč v zaupamo
novemu upanju katerega sila – energija dvigne človeka v novo življenje,kjer najde ljubezen in s tem smisel -
in človek je izpopolnjen ker življenje dobi zopet smisel.
Seme, ki je v nas, seme zaupanja, da ne moremo zgubiti to kar imamo ali kar smo imeli, da to, ki je enkrat bilo v razumu in srcu se ne more več izgubiti ali izginiti v nič.
Stojimo v viharjih neurjih, ki nas poganjajo med izdajo in zaupanjem v življenje, da ostanemo trdni v zaupanju
v ljubezen, ki nas ustvarila, ki je v center našega srce in razuma, naj ostane odprt,da ljubezen ustvarja nove odnose, ki nas in druge osrečujejo.
Tako nas usposobi vzdržati bolečine srečo in muko,ki vzdržuje kvaliteto življenja, ki je ljubezen do istega v nas.
To ne bo lahko, ker življenje in ljubezen zahteva vse od nas.
Končno se pojavi vprašanje ali imamo dovolj volje še stalno ljubiti, kljub občutkom izdaji in zgub, ki prinese življenje.
Menda do tu ja Pascal, kar sem bral prišel....
Kako upati ko ni več upanja.
Ni potrebno miselce filozofskih genijev, niti bolezni, da se to vprašanje pojavi v nas.
Saj so vprašanja 21. stoletja ista, kakor za človeka minilih 1000 letji.
Te misli lahko vodijo človeka logično do vprašanja /kako upati ko ni več upanja,ki /v dejanski realnosti človek nebogljeno sam/ in ignorant tudi o resnici subjektivnega vprašanja smisla, da ne omenimo absolutizma, ki pa ne napravi v večini primerov nobene razlike, o dokazu, ki ustvari smisel preko roba ne tega življenja.
Konec koncev vsak dobi odejo/pokrivalo,v različnih aktivnostih, ki jih menda ni treba naštevat...ker vsak ima svoje, ki pokrije realnost. Sem spadajo tudi teisti kakor ateisti; razlika je samo v besedičenju.
Pod to odejo subjektivne aktivnosti trdijo, da so našli absolutni odgovor /za smisel v subjektivnosti nesmisla/
Z drugo besedo so /našli smisel v nesmislu.../ Medna je nepotrebna/ debata glede te logike
Tu smo prešli v parametre absolutizma, kar pa ni tema tega kar se tu piše
Na tir:
Edina realnost, ki človeka rešuje obupa ali raja že tu, je nesposobnost umevanja realnost /biti/.
Ob dejanskem spoznanju biti, prinese lahko raj že sedaj v srce.
Srečen je lahko človek, da nesposobnost spoznanja nasprotnega tudi tudi obstaja.
To ustvari stanje,ki razum pripelje do vprašanja oz. upa da je odgovor “kako upati v brezupu”
To se le redko zgodi na absolutnem nivoju, zaradi tega ker človek ni sposoben dejansko razumeti abzurdnost realnosti v absolutnem smislu.
Ta nesposobnost razumeti drži človeka stalnem repetitnem šahu kjer ni sposoben naprotnika “življenje” matirat, ker se kralj “življenje” lahko stalno umika v le eno prosto polje kje ni v šah.
A naslednja poteza nasprotnika je zopet šah... to se ponavlja in zopet je samo šah in kralj se umakne kjer ni šaha.....in igra gre 10 in 10 letja naprej.
Da se ta misel / čustvo in dejanska situacija pojavi ni ti treba vojn, tragedji ne zločina,sredi sončnega dne pride ta misel povprečnemu človeku v razum.
To stanje ustvari misel zakaj človek sploh igram šah?
A po sreči človek NE ve odgovora na to, zato se sprijazni s realnostjo ker upa, da bo našel / upanje v brez upanju/ in brezsmiselna igra stalnega šaha se nadaljuje ker nasprotnik (življenje) je brezbrižen in ne nudi ali sprejme roko za Remi...in brezsmiselna igra se iz dneva na dan se nadaljuje...že 1000 letja le zato ker človek v umevanju resnice omejen.
Ta nesposobnost dejansko rešuje raja a ga tudi rešuje stanja /obupa v brez-upu/.
Že 1000 letja nazaj so prišli ali bili “Mojstri resnice” resnice iz dalnega vzhoda, Grčije in Arabije...ki pa niso rešili problema igre nesmiselnega repetitnega šaha...zaradi upanja, da je resnična poteza skrita nekje....
Se bere, da je 2000 ali tako je prišel Mojster Resnice po imenu Jezus, ki naj bi končno vedel pravilno potezo brezsmiselne igre.
Vse do sedaj, da “izgleda” je tudi ta Mojster samo dvignil iluzijo upanja v človeku, da pravilna poteza najdena, ki pa se sicer /nedokazano izkazalo/, če tudi naj bi bil Mojster dokazan abzurdnost ostaja in vsa 2000 letna “resnica” je samo novo pokrivalo abzurdne realnosti človeka.
Prihod tehnologije....bo ustvaril raj in dal smisel življenju; so pisali kar pa zopet le potrdilo nesposobnost človeka najti smisel
v mrzli logiki realnosti znanosti vse do 19. 20. 21. stoletja in igra brezmiselnosti gre naprej kljub obljubam znanosti in političnih revoluciji vseh vrst..
Ker najti /upanje v brezupu/....je ostala skrivnost.
Dokler se človek ne ustavi ob /realnosti še stalnega obstoja človeka/ kjub vseji absordnosti je človek vse do danes in bo še naprej preživel.
A tudi danes ne zaradi novih /Mojstrov gnostike/,ki niso nič drugega kakor samo brezsmiselnost kombiniranih besed ljubezni, ki v stvari ne pomenijo nič.
Materjalizem, relativnost in ateizem in novi teizem so zavzeli mesto vakuuma neuspehov smisla vseh 1000 letnih Mojstrov.
Poskus je potreben a bi moralo bit razvidno, da novi Mojstri žanjejo le uspeh na polju nihilizma in nastanek vseh vrst praznote etike in moralnega kaosa.
Poskus je mogoče vseeno potreben, a se ve že naprej, /da danes ne bo dežja./
To realnost ustvari vprašanje kaj človeka vsa ta 1000 letja in še danes pri “življenju” vzdržuje je edini odgovor, ki pa mogoče v realnosti le “prevara” narave. Prevara , ki jo človek imenuje ljubezen.
Ljubezen do znanosti umetnosti in blagostanja, pa bi NE bi vzdržala pritisk abzurdnosti , če bi ne stajala še ena “vrednota” med človeške “ljubezni” katere je danes rezultat 7 miljard ljudi.
Če to samo ena prevara realnosti, da realna ljubezen,ki nima večjidel baze na razmnoževanju /NE obstaja/ potem je /zadnje upanje izginilo/ ali ga ni nikoli bilo.
S tem bi bila končno najdena in pokopana zadnja iluzija, iluzija /resnične ljubezni/ker /resnisnično ljubezen/ relativizem spreminja rit.
Če se to reletivizira v kaos morale bo /tudi ljubezen/,ki vzdrževala človeka 1000 letja izginila z obzorja srca človeka.
To zadnjji padec zavese končnega poglavja sreče čoveka, ker vodi v še globljo absurdnost spoznanja iluzije, da smo našli potezo ven iz repetinega šaha v končno zmago najdenega smila,
ki pa ni nič drugega kakor igrati novo igro šaha, katere že sedaj vemo da zmaga nedosegljiva...
A vseeno obstaja iluzija smisla vseh vrst pokrival....saj fabrike, ki delajo vse vrst kemikalije pokrival realnosti in gostilne so polne ljudi in vsi skup pravijo, da so našli smisel....
Nadalje neumnost v sigurnost modrosti, mi smo našli sedaj smisel ko “smo dognali”da je bil /zadnji Mojster/ samo ena več človeška rit.
Rešitev.
Rešitev je le v ljubezni v kateri ostane en človek drugemu zvest.
Kar pa se pogosto izkaže, da tudi mogoče iluzija, ker je to težko,če že ne nemogoče doseči.
Pogosto oz. je to objektivna realnost, /izgleda/, da je /moč enega/, moč /enega ideala ljubezni/ izginja iz obzorja človeškega razuma in s tem srca.
Če je to realnost potem v /brezupu ni in ne bo upanja/.
Takšna je moč ljubezni enega, kar dokazuje, da le /ljubezen, ki najde smisel/ v svoji ljubezni vzdržuje svet.
PS: ...če se jo najde je najden smisel v vsem in človek vse proda da kupi “njivo” kjer /diamant ljubezni/ resnice skrit.
Brez, da bi bral pisma to človeški razum in srce razume;
...in če to pomaga, o tem tudi pisma pišejo,da je neki Mojster o tem govoril.
