Politiki hlepijo po oblasti zaradi kompleksa manjvrednosti
četrtek, 4. avgust 2011 @ 12:11 CEST
Uporabnik: Sonce
V zadnjem času je tudi največjim nepoznavalcem slovenske politike postalo jasno, da se politiki ukvarjajo predvsem s samim seboj in ne s služenjem ljudem. Žene jih pohlep po oblasti in izkoriščanju davkoplačevalcev na svoj račun. Mediji so poročali, da je nekdanja ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič po končanju mandata v enem letu za brezdelje prejela dobrih 70 tisoč evrov nadomestila, Karl Erjavec pa je dobil 58 tisoč evrov. Ali ni to sramotno in ponižujoče za mnoge delavce, ki vsak dan trdo delajo in prejemajo mizerne plače?
O politikih ima zelo slabo mnenje tudi znan indijski pisatelj Osho, ki je v svoji knjigi Politiki in duhovniki – dušna mafija, zapisal: »Politiki živijo od laži, politik živi od obljub – vendar se te obljube nikoli ne izpolnijo. So najbolj nekvalificirani ljudje na svetu. Edina njihova kakovost je, da uspevajo vleči uboge množice za nos. In ko imajo enkrat moč, povsem pozabijo, da so v službi ljudi, začnejo se vesti, kot da so njihovi gospodarji.
Problemi naraščajo, politiki so dokazali svojo nezmožnost, da bi jih rešili. Ne bodo pa šli do ljudi, ki jim lahko dajo napotke, ki jim lahko svetujejo, ker imajo jasen pogled. Nikoli v svojem življenju nisem volil in nikoli ne bom volil, v čem je namreč smisel, če lahko izbiraš med dvema šimpanzema – samo zato, ker držita različni zastavi? Samo zato, ker imata različne simbole?
Adolf Hitler je v svoji avtobiografiji napisal: »Ako nimaš sovražnikov, ne moreš postati velik voditelj. Celo če nimaš sovražnikov, ustvari fikcijo, da je tvoja dežela v nevarnosti, kajti ko so ljudje prestrašeni, so pripravljeni postati sužnji. Ko se ljudje bojijo, so pripravljeni slediti politikom.« V vašem strahu je njihova moč. Bolj kot uspejo povzročiti, da vas je strah, močnejši so.
Politik in njegova igra je najbolj gnusna zadeva, kar si jih morete predstavljati. Politiki so dejansko kriminalci – ne pa kriminalci, ki so po vaših zaporih. Mnogo bolje bi bilo, da pride do izmenjave: vsi politiki v zapore in vsi kriminalci na politične položaje – izkazali bi se bolj človečni.
Problem je v tem, da se za te kriminalce misli, da so veliki voditelji, modreci, svetniki, in po svetu so izredno spoštovani – nikoli ne bi pomislili, da bi lahko bili kriminalci. Zato moram izpostaviti vse te ljudi, kajti oni so vzrok. Lažje je na primer razumeti, da so mogoče politiki vzrok mnogih problemov: vojn, ubojev, pokolov, zažiganja ljudi.
Politični človek je bolan človek, psihološko bolan, duhovno bolan.
Njegova moč je tista, za katero misli, da je njegov zaklad, ne bo dovolil, da zdrsne navzdol. Zanj je to ves njegov ego trip. Zanj živi, drugega smisla nima. Vsakdo, ki ga zanima moč, boluje zaradi manjvrednostnega kompleksa, globoko v sebi se čuti nevrednega, manjvrednega od drugih. Ta občutek nepomembnosti je mogoče odstraniti na dva načina: eden je religija, drugi politika. Politika v resnici tega ne odstrani, samo prekrije.
Gre za istega bolnega človeka, istega človeka, ki se je počutil manjvrednega, ki pa je sedaj na položaju predsednika. Toda samo to, da sediš na stolu predsednika – kakšno razliko lahko to povzroči v tvoji notranji situaciji? Varaš lahko ves svet, toda kako lahko varaš sebe? Ti to veš. Vsi ti politiki na svetu, ki zavzemajo najvišje položaje, so bolni ljudje, to je eden izmed načinov, da rano prekrijejo. Ran ni mogoče pozdraviti s prekrivanjem.«
