Kot predsednica Stranke enakih možnosti Slovenije, čutim zavezo in dolžnost, da se javno odzovem na sramoten protest pred parlamentom v podporo t.i. prave družine. Enostavno ni moč več spregledati, ignorirati ter tolerirati nestrpnosti in sovražnega govora, ki se stopnjuje do istospolnih družin in proti družinskemu zakoniku, kjer se poskuša podati pravno podlago za izenačitev možnosti in enakopravnost istospolnih družin in partnerstev.
Ljubezen ne pozna meja in predsodkov, je univerzalna in je tista sila, zaradi katere ima življenje smisel. Ljubezen med istospolnimi pari v istospolnih družinah je prav tako iskrena, pristna in legitimna kot ljubezen med nasprotnima spoloma. Nihče nima v imenu nobene vere in boga soditi, kaj je naravno in kaj ni, kaj je naravna družina in kaj je prava ljubezen.
Skrbi nas dejstvo, da nekdo, ki zagovarja družino in neke vrednote, lahko v imenu teh istih vrednot širi nestrpnost in sovražnost do drugačnih in drugačnosti. Da lahko to sovraštvo širi na svoje otroke in jih vzgaja v duhu nestrpnosti in jim daje zgled sovražnosti do drugačnih.
Predvsem je grozljivo, da pri tem uporabljajo in govorijo v imenu otrok zavoljo njihovega dobrega, ko jim pa prav s takšnimi dejanji izkazujejo, da so zgolj sredstvo njihove manipulacije, izliv lastnih frustracij, žrtve svojih omejenosti ter nepredelanih predsodkov. Kako sta lahko mati in oče, ki aktivno širita nestrpnost, zgled in vzor svojemu otroku?
Ne bodimo naivni, jasno je, da je bil takšen protest skrbno organiziran, načrtovan in sponzoriran s strani RKC, saj so duhovniki pozivali k udeležbi in aktivno spodbujali izključevalno miselnost celo najvišji predstavniki cerkve, nekateri duhovniki so bili tudi na samem protestu; še bolj obsojanja in gnusa vredno.
Kristus je širil nauk o brezpogojni ljubezni, še bolj goreče pa do tistih, ki so bili tako ali drugače na robu družbe in žrtve diskriminacije. Še več, v imenu te ljubezni se je tudi žrtvoval in umrl na križu. Če bi ravnal po doktrini in pragmatični politiki, ki jo ubira RKC bi namesto na križu preprosto postal desna roka takratne oblasti. Torej tisti verniki, ki se sklicujejo na naravne in od boga dane zakone, o tem kaj je prav in kaj ni, so največji krivoverci.
Veliko hujši od nevernikov, ker njih ne zavezuje božja beseda. Zato je njihov greh nevreden odpuščanja, saj dobesedno zavestno posiljujejo božjo besedo. Prav taki so to prvi znaki fašizma na pohodu na katere moramo biti skrajno pozorni in jih zatirati v kali. A žal so pristojne institucije in najvišji predstavniki oblasti imuni na tovrstne pojave, saj tudi sami priložnostno uporabljajo raznovrstne manipulacije, da pridobivajo politične točke.
Ko gre za vprašanje človekovih pravic in enakih možnosti ne gre za barantati in kalkulirati, ne gre popuščati in tolerirati nestrpnosti do manjšin in drugačnosti. Postavlja se nam še eno vprašanje; »Zakaj se ti goreči zagovorniki »prave družine« in predvsem t.i. zastopniki pravic otrok, niso izrekli nobene besede o številnih pedofilskih množičnih primerih, ki se dogajajo znotraj RKC s strani samih duhovnikov?«
Svojo jezo in bes raje kot vase usmerjajo v druge, ki jih v ničemer ne ogrožajo znotraj njihove namišljene idile družinskega življenja. Sprašujemo se tudi, kako lahko nekdo, ki je iskreno veren in zato še ni nehal razmišljati s svojo glavo, sploh še tolerira institucijo, ki sistematično širi nestrpnost in nemir?
