Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100826194113571

S čim si brišete zadnjico? sobota, 28. avgust 2010 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Krizo virov, ki menda preži na nas v prihodnjih desetletjih, pogosto prikazujejo s kazalnikom za gorivo na rdečem. Tank je prazen, črpalke ni v bližini ... Mnogi pravijo, da se bomo za gorivo že znašli, razvoj alternativnih virov energije je v polnem zamahu. Kako pa je z alternativami za toaletni papir? Ravno ste opravili z veliko potrebo in iztegnili roko proti držalu. Tipate, toda rola je prazna! In kaj zdaj? Ameriška anketa je pokazala, da je med udobji sodobne družbe najbolj samoumevna reč toaletni papir. To je tretji najbolj prodajani neprehranski izdelek, kupite ga lahko že po internetu. Decembra 2009 je bil WC-papir v Veliki Britaniji prodajni hit; na voljo je v darilnih paketih, s tisoči vzorci, celo z natisnjenimi sudokuji! Pred samo 150 leti pa toaletnega papirja sploh ni bilo! Ste se kdaj vprašali, kako so pred tem poskrbeli, da je zadnjica ostala čista? Bogati Rimljani z volno (namočeno v rožno vodo); preostali Rimljani z gobo na palici, namočeno v slano vodo; Indijci z levo roko in vodo; bogati Francozi z volno in s konopljo (uporabljali so tudi bide); v srednjem veku s kepami sena, slame, trave; v Angliji z odpadno volno; v Ameriki s kosi cunj, časopisnim papirjem, koruznim ličkanjem; Havajci s kokosovimi lupinami; Eskimi s snegom in mahom; španski in portugalski mornarji z razcefranim koncem stare sidrne vrvi ... Ljudje so bili iznajdljivi. Ali znamo biti tudi danes? Zmoremo brez papirja? Toda zakaj bi se sploh trudili? Saj je toaletni papir poceni, mehek in lepo diši. Ali sploh lahko ima stranske učinke? Je kaka možnost objektivno boljša in udobnejša? »Ekologija« toaletnega papirja. Ekologija je že v osnovi sprta z vodnim straniščem. Z eno rolo ekološkega WC-papirja onesnažimo 5000 litrov vode. Treba ga je izdelati, razvoziti po svetu, nazadnje pa ga odplaknemo v kanalizacijo. Pa še razsipni smo postali! Pred leti je bil zadosti listič ali dva, danes Američan porabi povprečno 57 lističev na dan, skupaj s papirnatimi brisačami za roke. V celotnem življenju tako »porabi« skoraj 400 dreves. Namesto da bi odpadni papir pristal na kompostu, konča v kanalizaciji, od koder ga je treba filtrirati ali odstraniti s kemičnimi procesi. Svetovna letna poraba toaletnega papirja je več kot 100 milijard rol oz. 25 milijard metričnih ton, skupna prodaja pa znaša več kot 20 milijard dolarjev. Za proizvodnjo ene metrične tone papirja porabijo: 17 dreves, 27.000 l vode, 1800 l nafte, 4000 kW energije. Papir so dolga leta belili s kloriranjem, ob katerem je nastajal superstrup dioksin. Danes baje uporabljajo manj škodljive kemikalije, vendar ne povsod. Če želite uporabljati čist toaletni papir, kupite nebeljenega ali takega, ki ni beljen s klorom. Povrhu vsega samo v ZDA na dan poplaknejo straniščne školjke s skoraj 20 milijardami litrov vode. Podatkov za Slovenijo žal nimam, a prav gotovo ne zaostajamo prav veliko za razvitejšimi državami. Toaletni papir je praktičen! Uporaben je tudi za brisanje nosa, pivnanje pack, odstranjevanje ličila, brisanje gladkih površin in očal, pokrivanje javne straniščne deske, izdelavo novoletnih okraskov, mašenje ušes ... Tudi načinov standardne rabe je veliko: nekateri ga pred brisanjem zmečkajo, drugi preganejo, tretji navijejo, četrti naložijo listič na listič; nekateri z lističi potegnejo le enkrat, drugi so varčni – kupček po prvem brisanju prepognejo in ga uporabijo še enkrat (ali celo večkrat); nekateri brišejo od zadaj, drugi od spredaj, tretji od strani ... Kako se je začelo? Če ne štejemo papirja, ki so ga uporabljali kitajski cesarji že pred 1500 leti, je prvi toaletni papir nastal šele leta 1857 v ZDA. Imenoval se je terapevtski papir, uporabljali so ga tudi v medicini. Konec sedemdesetih let 19. stoletja so ga prvič izdelali za širšo javnost, a se ni »prijel« vse do začetka 20. stoletja – ljudje so raje uporabljali časopisni papir, saj med njim in toaletnim papirjem ni bilo bistvene razlike. V 20. stoletju je podjetje Scott začelo s prodajnimi akcijami, podkrepljenimi z zdravniškimi »raziskavami« in prodornim marketingom, prepričevati potrošnike, da je navaden papir resno škodljiv za zadnjico. Leta 1925 je bilo podjetje Scott vodilni proizvajalec toaletnega papirja na svetu. Leta 1935 je podjetje Northern Tissue izdelalo prvi breziverni toaletni papir. Dotlej so v papirju očitno še ostajali večji drobci lesa (ki se jih je uporabnik ob brisanju gotovo razveselil). Prvi mehak dvoplastni papir je nastal leta 1942 v Angliji; do tedaj je bil WC-papir razmeroma trd in še vedno enoplasten. Leta 1954 se je pojavil prvi barvasti toaletni papir, leta 1964 pa so ga prvič odišavili. Po dolgih letih reklam in utrjevanja navad smo danes od WC papirja že praktično odvisni, saj si ga sami ne znamo narediti, brez njega pa si težko zamislimo življenje. Če za nekaj dni zaidemo v divjino, nikakor ne smemo pozabiti, prvič, zobne ščetke in drugič, toaletnega papirja, kajne? Ste se morda kdaj vprašali: kako se bo končalo, če posekamo vsa drevesa, porabimo ves papir, potratimo vso vodo? S čim si bomo takrat očedili zadnjico? Ni si težko predstavljati zadnjega stoječega drevesa z zadnjim listom na shirani veji in človeka pod njim. Človek bo strmel v zrak, tiščalo ga bo. Utrgal bo ta, zadnji list in stopil na stran. Ne bo takoj dojel, da je v svojem blatu zadušil poslednjo iskro življenja poslednjega drevesa in s tem tudi sebe. Alternative. Naši predniki niso vedeli, da brez toaletnega papirja ni mogoče opraviti velike potrebe, kot mislimo mi. V iskanju alternativ nas tehnologija vodi tudi v bizarne domislice. Japonci so tako izumili popolnoma avtomatizirano stranišče, ki vam zadnjico avtomatično umije in posuši s toplim zrakom. Nisem naklonjen visokotehnološkim izumom, nikoli ne veš, kdaj lahko zmanjka elektrike ali pa se kaj pokvari in ti zadnjico ob sušenju še malo zapeče. Navadni bide je povsem zadovoljiva tehnološka rešitev, če si je želite. Naj naštejem še nekaj preprostih naravnih ukrepov, uporabnih tudi v mestnem okolju, sploh pa na podeželju: - zadnjico si lahko umivate s pollitrsko ali enolitrsko posodo z vodo; - na dotočno cev izplakovalnika lahko namestite cev s preprosto pipo in si zadnjico »stuširate«; - nekateri uporabljajo bombažne krpice, ki jih po uporabi odvržejo v košaro in jih nato operejo (v pralnem stroju), podobno kot so včasih prali otroške plenice; - preden kup bombažnih ali volnenih cunj (posebno spodnjih majic, nogavic ipd.) odvržete v smeti, jih lahko natrgate na koščke in jih uporabite na stranišču, najbolje namočene in dobro ožete – lahko tudi za večkratno uporabo; - v stanovanje lahko prinesete zalogo sveže ali suhe trave in listja (nekatere vrste so boljše od drugih, z izkušnjami se jih boste naučili ločiti) in jih uporabite za brisanje zadnjice, po uporabi pa jih vržete v koš, ki ga naknadno izpraznite na kompost (enako lahko na kompost mečete tudi uporabljen toaletni papir). Ti predlogi so prilagojeni navadnim sedečim vodnim straniščem, ki prevladujejo povsod po svetu. Če želite narediti še korak naprej (za okolje), si omislite kompostno stranišče, saj je to mogoče tudi pri nas – za mestno okolje so vam na voljo številne odlične različice, primerne za vaše potrebe in želje. Na podeželju lahko povsem funkcionalno stranišče naredite iz odvrženih kant, cevi, lijaka in desk. Sam ga uporabljam že več let in se obnese odlično. Drugi korak naprej (za zdravje) je, da se naučite kakati čepe. Toda vrnimo se k papirju. Ni se mu treba odpovedati, toda poskusimo ga uporabljati premišljeno in zdravorazumsko. Ni vse čisto, kar je belo – sledi kemikalij v papirju so lahko bolj umazane kot vaši iztrebki! Dotikanje iztrebkov se mnogim preveč gabi, da bi si lahko zadnjico umivali brez zmrdovanja. Res je, fekalne bakterije lahko sprožijo nekatere bolezni, toda odurni, smrdljivi drek je vendarle čistejši in manj škodljiv kot številne snovi, ki jih vsakodnevno vdihujemo, uživamo in se jih dotikamo. Nelogično se je bati, da bi se lahko okužili z nečim, kar je pravkar zapustilo našo notranjost, kajne? Tudi tisti, ki najbolj prisegajo na ekologijo, na zmanjšanje porabe in okoljskega odtisa posameznika, si zadnjico brišejo z debelim kupčkom supermehkega papirja. Ne znajo drugače. Toda če ne moremo spremeniti niti preprostih vsakdanjih navad, kako si sploh predstavljamo življenje v tesnem sožitju z naravo? Kako preživeti v naravi – brez toaletnega papirja. Živim na robu gozda, preprosto stranišče sem si uredil kar zunaj. Pod dvema deskama, na kateri počepnem, je dvojna kanta: notranja ima naluknjano dno in je vstavljena v zunanjo. Na vrhu je dobro tesneč pokrov. Kakam v kanto, lulam pa mimo na zemljo; nekaj urina tudi zberem ter ga odstanega in razredčenega uporabljam za zalivanje vrta. Ker kakam čepe, potrebo opravim hitro in mi niti mraz niti dež tistih nekaj minut nista moteča. Iztrebke posipavam z efektivnimi mikroorganizmi (bokašijem) in listjem. Ko je kanta polna, jo za tri do šest mesecev neprepustno zaprem in pustim stati. Mikroorganizmi v tem času razgradijo organsko snov praktično v humus in vsebina kante lepo diši po prsti; uporabim jo za gnojenje dreves. Za brisanje zadnjice sem odkril cel kup sezonsko uporabnih materialov. Ob koncu zime in zgodaj spomladi so odlične nekatere tanke vrste trave – med opravljanjem potrebe šop trave mečkam, da se spremeni v mehko, vlažno kepo, prijetno na otip. Pozneje začnejo rasti druge travniške rastline s košatimi šopi gosto razvejanih lističev, podobnih rmanu, ki jih uporabim podobno kot trave. So veliko boljše kot majhni listi dreves in gladki veliki listi gozdnih rastlin (razen takih, ki so rahlo dlakasti, denimo gabezovi). Ob gozdu so za silo uporabni lipovi in leskovi listi. Vsekakor je dobro liste pomečkati med dlanmi, da dobimo vlaknasto vlažno kepo. S takim mečkanjem se hitro naučimo, kateri listi so boljši, kateri pa slabši. Da je nadrobljeno boljše, boste razumeli, če si kdaj poskusite zadnjico obrisati najprej z vejo, nato pa še s kepo fine žagovine. Na začetku poletja obrodi ruj in v tem času si zadnjico brišem skoraj izključno z njegovimi puhastimi kosmi (na katerih sicer obrodijo plodovi). Mehkejši so od vsakega papirja, lepo dišijo in so blago smolnati. Posušeni so uporabni vso jesen in zimo. Za brisanje zadnjice so primerna tudi večja socvetja, denimo španski bezeg, ter suha trava in odpadli listi, posebej jesensko zmehčani. Včasih uporabim sneg, včasih mah ali lubje, odlične so tudi koruzne nitke. Po brisanju si zadnjico pogosto dodatno umijem z vodo. Če verjamete ali ne, toaletni papir je zame zadnja izbira, ko res ni nobene druge. Papir je dolgočasen: vedno enak in dobesedno suh. Za zadovoljiv rezultat je treba velikokrat potegniti, pa še takrat imam občutek, da sem kar nekaj blata samo razmazal. Spomnim se Indijca, ki mi je nekoč rekel: »Če bi se zapacal z drekom po obrazu – ali bi ga obrisal s papirčkom ali bi se umil? No, zato si mi zadnjico umivamo.« Brišimo bogato. Gozdne straniščne navade zagovarjam predvsem zato, ker prinašajo neizmerno večji užitek in bogastvo izkušanja. Ekologija, čistost, varčnost – vse to je drugotno. Naša življenja so že tako ali tako izkustveno siromašna: gledamo vedno iste podobe in like, poslušamo vedno iste pesmi in reklame, okušamo vedno iste umetne arome, dotikamo se vedno iste plastike in papirja. Navidezna raznolikost barv in vzorcev je tako plehka, da nas ne prepriča, zato smo nemirni, živčni, depresivni. Umijte si zadnjico, voda bo vsakič malce drugačna; obrišite jo s kepo sena, občutek bo vsakič neponovljiv; uporabite socvetje, presenetila vas bo njegova učinkovitost. Neuporaba toaletnega papirja ni nobeno odrekanje. Pravzaprav je ravno omejevanje izključno na papir veliko siromašenje življenja. Da živite bogato, ne potrebujete zlate straniščne školjke in svilenih prtičkov, potrebujete le pustolovskega duha, kanček poguma in dovzetnost za izkušanje raznolikosti. Vem, da se ljudje ne bodo spremenili. Toaletni papir bo še dolgo edina izbira za veliko večino zahodnjakov v civilizaciji brez osnovne domišljije, v civilizaciji, ki z življenjem briše svoj drek in vse skupaj splakuje v žile matere Zemlje. Zdi se mi, da bi otroke morali najprej naučiti uživati in šele potem pisati, računati, delati; brez sposobnosti uživanja je težko začutiti razliko med bogastvom in revščino, težko je zares vedeti, kaj je dobro in kaj slabo. Kar pa je najhujše, kdor ne zna uživati, se ne mara potruditi. Toaletni papir je simbol civilizacije, ki je konkretne užitke zamenjala za navidezno udobje, sonaravno izvirnost za meščansko ponavljanje, favnovsko preproščino za dionizično razvratnost. Redkokaj znamo početi z vso zavestjo, vsa dejanja opravimo podobno mimogrede kot brisanje zadnjice. In če začnete na samem dnu in opazujete prav to dejanje, če se ga poglobljeno zavedate, se bo to poznalo na vseh področjih vašega življenja – zdravstveno, ekološko, socialno, ustvarjalno. Pa še zabavno bo! Nara Petrovič Vir: www.jana.si Več od Nare Petrovič: http://sites.google.com/site/narapetrovic Komentarji (1) www.pozitivke.net