Kakšna je resničnost, kaj vemo o njej?
Očitno je, da jo zaznavamo s fizičnimi čuti, jo vidimo, jo vohamo ali gledamo...kaj pa čustva, ki nam na poseben individualno prefiltriran način kažejo realnost okoli nas. čustva namreč definirajo naše življenje, kot dobro ali slabo ali pa še bolj podrobno!!
Kaj si mislimo, ko gremo mimo para, ki se poljublja na ulici, kakšna čustva se ob tem sproščajo po našem telesu...lahko so prijetna lahko tudi neprijetna. Odvisna so od naših preteklih izkušenj v tej smeri, naši nevrončki v um-u so namreč "filter", ki nam preko čelnega režnja in naprej preko "kemične tovarne" v centru možganov in dalje preko čustvenih procesov sporoča ali moramo biti jezni?...ljubeznivi?...ljubosumni? veseli? ...ali celo sovražno nasilno nastrojeni??
Torej se v takih primerih odzivamo zavestno na osnovi dogajanja samo v tistem takratnem trenutka ali se nekdo drug v naši glavi... odziva namesto nas??
Kaj pa če je eden od njiju, ki se poljubljata naš bivši ali bivša, ki ni izpolnil naših pričakovanj med tem, ko smo mi imeli razmerje z njim!
Kaj se v tem primeru dogaja v nas??
Verjetno so čustveni izbruhi takrat še bolj intenzivni, pa še naslednje tedne bomo obnavljali in premlevali in se izgubljali v monologih ali pa "ti sem vidu mojo bivšo...veš kakšnega kripla ma pa zdej"""!!
Toda kdo je tisti, ki bo premleval smo to mi ali je to naš UM ??
Ali smo se sposobni distancirati od uma oz. od mišljenja toliko, da ga lahko opazujemo kaj počne in se odzivamo sprotno zavestno in ne umsko pogojeno??
Znano je da naši možgani obdelajo nekaj sto milijard informacij vsako sekundo!! Pa to niso samo informacije, ki prihajajo iz fizičnega telesa in omogočajo normalno delovanje organizma...za teh nekaj tisoč skoraj da vemo. kaj pa preostalih 99.9999% informacij???!! Popolnoma jasno je, da se ne zavedamo resničnosti, ki pa se seveda dogaja v naših možganih neprestano??
Ali naše oči vidijo tisto kar je, ali tisto kar...!???
Ali ne počnemo velike neumnosti, ko silimo naše otroke, da se piflajo slovnična pravila, pa na pamet učijo neke verze, ki so jih pisali nekoč neki ljudje, pa seveda še polno ostalih "nujnih znanj" za življenje!!??
Kateri del možgan se s tem razvija, in kaj nam prinaša vse bolj pretkan in nevaren um??
A je to res tako nujno potrebno za življenje??
Ali nam ne manjka svobode, pa modrosti... ali se ne zdi, da ves sistem v katerem smo se znašli deluje na osnovi strahu... tako smo prepletli strokovne pa politične pa verske pa še ne vem kakšne ideološke in dogmatične procese...zakaj, če ne za to ker nas je strah tistega, ki ni naš, ki je drugačen ooobbbrbrrrrrr!!?!?!?
"Veš zanima me zakaj ti hodiš v cerkev? ...veš zanima me zakaj si v tej politični stranki?, veš zanima me zakaj si ti v tem društvu?,
in ljudje mi odgovarjajo:
Ja veš moram zaradi ugleda... jaz imam tak položaj v službi... ja tukaj okol si vsi tam... veš...
Poglejmo okoli sebe koliko nas je, ki nekaj počnemo, enostavno ker so pri tem dobro počutimo, ne glede na to koliko ljudi nas gleda, koliko ljudi ve kaj mi počnemo...
In, če se resnično dobro počutimo, brez slabe vesti potem, verjetno ne počnemo neumnosti!!!
Pa ne glede na to ali vsak dan seksamo z drugim...verjetno je bolj pomembno, da smo iskreni z ljudmi s katerim imamo kakršne koli odnose pač, kot pa kaj drugega...ali pa če se utapljamo v lenarjenju ves teden...če nam pač to paše....
Pa smo lahko sploh še svobodni ali smo se že vpeli v kremplje glomaznih mrežnih struktur zaradi česar moramo plačevati te položnice, pa moramo tisto, pa ono pa še tisto, pa moramo hoditi k maši, pa na tista srečanja????
In ker moramo vse to početi in vse to plačevati, nas je strah da izgubimo službo in ker je v nas neprestan strah je naše življenje... ne sploh ni življenje smo le še lutka, ki se trese.....
Za konec bi rekel tole: vsak dan preživet svobodno, brez strahu, v iskrenosti z vsem svetom, ko je v nas popoln mir, ko počnemo tisto, kar nas osrečuje, ko se pogovarjamo ali pa ne pogovarjamo z nekom, če nam pač tako sede in se pri tem ne počutimo prav nič slabo, ko lahko popolnemu tujcu razkrijemo karkoli do najmanjših podrobnosti...brez strahu...svoboda...mir, ko sprejemamo vse kar je...stvarnost tako kot je, ko vemo, da slučajnosti ni, ko vemo zakaj se nam dogajajo lepe stvari v življenju, zakaj srečujemo samo še prijetne ljudi...
Omejitev ni za nobenega, vsak se odloča sam.
Če sem vsaj kakšnega s temi besedami nekam dregnil, mogoče koga prebudil...
Kakšna je resničnost, kaj vemo o njej?
