Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100703001532788




Vzporedni svetovi na zemlji

četrtek, 28. julij 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Fani Okič v Karma plus

Še vedno smo trdno prepričani, da razen nas, sedanjih pripadnikov vrste Homo na Zemlji ne živi nobeno bitje, ki bi mu pripadal prilastek "človeško". Pravilneje rečeno – ne sme živeti, ker smo absolutni gospodarji Zemlje samo mi, homo sapiens sapiensi.

Toda naše mišljenje in prepričanje je eno, drugo pa  je tisto, kar odlagamo v znanstveno fantastiko, tisto kar je, vendar ni, ker ne sme biti.. Kljub temu v ljudstvu, ki je pismeno in računalniško izobraženo, obstaja institucija s čudnim nazivom "Šola za pritlikavce". Ideja njenega ustanovitelja Trigveja Emilsona temelji na osebnem izkustvu, ki seveda ni znanstveno izkustvo in zato ne šteje. Saj se še nismo dokopali do resnice, da je vsak človek svet za sebe, enkraten in neponovljiv ne glede na kloniranje.

Osebno izkustvo je osebno, nekaj, kar se zgodi ali dogaja posamezni osebi ali nekaterim osebam, torej ni splošen pojav. Takšno je tudi izkustvo Trigveja Emilsona in jemljem si pravico, da mu verjamem, s tem, da vsakomur dopuščam enako pravico, da verjame ali ne. Odločitev je njegova. Lahko pa gre kot turist na Islandijo in se osebno prepriča.

TRIGVE IN NJEGOVO JAGNJE

Trigve je bil samostojen mlad pastir na gorskih pašnikih Islandije. Ob zganjanju ovac se mu je v stenski razpoki zagozdilo jagnje, pri poskusu, da bi ga rešil, pa je tudi sam ostal ukleščen v prepadni steni. Padal je mrak in Trigveju je bilo jasno, da bo moral preživeti noč v skalni razpoki, saj kilometre daleč ni bilo žive duše, ki bi mu lahko pomagala. Bilo je malo možnosti, da bi ga kot planinskega pastirja kdo pogrešal in mu prišel na pomoč. Morda bo za vedno ostal skupaj z jagnjetom. Strahu kot samostojen pastir ni poznal, saj se je v gorskem svetu že srečal z marsikakšno nevarnostjo od gorskih neviht in strel do srečanja s kakšno kačo strupenjačo, a so ga kljub temu navdajali neprijetni občutki popolne osamljenosti brez upanja na rešitev. Potem se je zgodilo tisto, kar je Trigveju ne le rešilo življenje, ampak mu je tudi ostalo v neizbrisnem spominu. Čez rob njegovega kamnitega obroča se je pojavil obraz neke deklice. Presenečeni Trigve se sploh ni zavedel, kako sta se naenkrat oba z jagnjetom znašla rešena iz skalnega obroča in se znašla živa in zdrava ob njem.

"Od kod si pa ti prišla?" je začudeno vprašal Trigve, ki ni mogel verjeti ne svojim očem ne svoji čudežni rešitvi.
"Prihajam iz farme Litenstamer," je deklica s prstom pokazala na trach, tradicionalno islandsko hišo, oddaljeno samo nekaj metrov.
"Saj to ni mogoče," je zajecljal Trigve. "Vse življenje pohajam po teh planinah in nikdar nisem videl nobene hiše."
"Vem, toda to ni noben čudež," se je nasmehnila deklica. "Jaz sem to, kar vi Islandci imenujete Skrito ljudstvo. Mi smo prebivalci sveta, vzporednega z vašim."
Medtem, ko je Trigve ostal brez besed, nezmožen, da bi karkoli rekel in je le strmel v dekličin obraz, je neki globok moški glas poklical deklico z imenom Katrin.
"Moram iti," je vzkliknila deklica in se pognala v hrib.
"Te bom še kdaj videl?" je za njo zaklical Trigve.
"Morda," je odgovorila deklica in že je ni bilo več. Ne nje, ne njene farme, ne islandskega tracha. Čeprav je leta po tem dogodku, vse do svoje smrti leta 1968, Trigve Emilson vztrajno obiskoval mesto nenavadnega srečanja, nikoli več ni videl deklice in njene farme.

PRITLIKAVCI IN MNOGI DRUGI

Trigve ni bil edini, ki je pripovedoval o drugi, drugačni resničnosti. Zadnjih 30 let Magnus Skarfedinson, upravnik Šole za pritlikavce, obhodi deželo in srečuje ljudi, ki mu iz prve roke govorijo o Skritih ljudeh in ustvarjajo predstavo skritega, vzporednega sveta, kjer živijo. Spoznal je in zbral več kot 700 pričevanj ljudi, ki so videli pritlikavce in pripadnike Skritega ljudstva. Spoznal je okrog 200 ljudi, ki so se pogovarjali z njimi. Okrog 40 jih ima celo prijateljske stike z bitji izven naše stvarnosti. Upravnik šole za pritlikavce trdno verjame, da so vsa pričevanja iskrena in doživeta.

Današnja Islandija je visoko razvita dežela v mnogih pogledih. Od komaj 300.000 prebivalcev jih 82 odstotkov uporablja računalnike, 54 odstotkov Islandcev pa veruje v obstoj vzporednih svetov, kjer se vsakodnevno dogaja in odvija druga resničnost. To prepričanje je tako močno zasidrano v zavesti Islandcev, da je bila islandska gradbena korporacija Vegagerdin prisiljena spremeniti traso nekaterih cest zaradi obzirnosti do tega drugega sveta.

V živopisni šoli za pritlikavce Magnus predava oziroma opisuje najnovejša doživetja in opisuje bitja vzporednega sveta, ki jih videvajo na Islandiji: 13 vrst pritlikavcev, 4 vrste vilenjakov, 3 vrste trolov, 2 vrsti gnomov in še Skrite ljudi. In kaj Skrivni ljudje menijo o nas? Menijo, da smo bili pred 100 ali 200 leti mnogo bolj iskreni, kot smo danes v tem času. Menijo, da se je naša kultura drastično spremenila, da smo postali arogantni in mnogo bolj brezčutni, kot smo bili pred stoletji. Pravijo, da se nas veliko bolj bojijo kot v starih časih. S svojo tehnologijo vedno bolj ogrožamo njihov svet. Skriti ljudje niso edina drugačna oblika človeških bitij, ki morda živi sočasno z našim svetom.

GOSPODAR MORJA IN REK

Z mešanimi občutki dvoma in verjetnosti si oglejmo še nekaj neznanega, nemogoče mogočega. Posadka iranske ribiške ladje Baku je na ribolovu v Kaspijskem morju doživela nenavadno srečanje z amfibijskim bitjem s človeškimi značilnostmi. Kapetan ladje Gofar Gosanov je opisal bitje, ki je plavalo vzporedno z ladjo, za katero so najprej pomislili, da je nenavadna riba. Ko so si bitje natančneje ogledali, so zagledali človeško glavo z dolgimi lasmi in plavutmi neobičajnega, neverjetnega videza. Na prednjem, zgornjem delu trupa je imelo bitje človeške roke s plavalno kožico med prsti. Pojav ni bil edinstven, postal je znan, ko se je začelo intenzivno raziskovanje Kaspijskega morja zaradi nafte. Mnogi iranski in azerbajdžanski ribiči so v morju pogosto videvali to čudno bitje pred obalo azerbajdžanskih mest Astava in Lankoran, število videnj pa je močno naraslo, ko so se začeli vulkanski izbruhi Babol Sara leta 2005. Izkušeni ribiči gotovo niso pomešali morskih sesalcev z morskim ljudstvom, morda tritoni, morskimi vilenjaki, ki se sprehajajo skozi grške mite. Očividci so enotni, da je bitje visoko 165 do 168 cm, močne konstrukcije, zelo svetle kože, črnih ali sivih las, okroglih oči, izbočenega trebuha, mrožu podobnimi stopali in dlanmi s štirimi prsti, spojenimi s plavalno kožico. Roke in noge so krajše od ljudi srednje konstrukcije, ima dokaj velika usta, štrleče vilice brez brade, spodnje ustnice se dotikajo vratu. Iranski ribiči so bitje poimenovali Runan-šah, Gospodar morja in rek. Govori se, da voda postaja kristalno čista in taka ostaja nekaj časa, če to bitje plava v njej. Ribiči verujejo, da se ta vrsta jezi zaradi številnih naftnih vrtin, ki uničujejo ekosisteme in povzročajo vulkansko aktivnost v Kaspijskem morju. Astrahanski ribiči se pritožujejo, da je v vodah vedno manj jesetrov in drugih ribjih vrst.

Kaj reči? Platon in Herodot sta trdno verjela, da so bili ljudje najprej morska bitja in so imeli svoja podvodna kraljestva. Morda jih nekatere vrste še vedno imajo, kdo ve? A tudi če jih imajo ali so jih imele, nikoli niso izvajale agresije nad sobitji in človekom. Prav to pa je postalo način življenja v današnji, naši "visoko" razviti civilizaciji, ki se nadaljuje nad vsemi neznankami.

Arheološka odkritja preminulih svetov in ljudi največkrat prikažejo le otipljivo zapuščino, iz katere je sicer možno razkriti stopnjo materialne razvitosti, zanemarljivo malo pozornosti pa je posvečeno emocionalni ravni človekovega notranjega sveta, ravni zavesti, tistemu, kar stoji izza materialne zapuščine, tistega večno človeškega v njegovi biti. V vseh združbah Pradavnih in Davnih je to potovalo iz roda v rod v okviru Nepretrganosti življenja, bilo je sveta dediščina, etični temelj njihovih združb. Ravnali so po načelu preudarnega dediča, v svoj čas in prostor so vključili tisto, kar je oplemenitilo njihov prostor in čas ter njih same. Ostalo so z vsem spoštovanjem pustili preteklosti.

(Povzeto po najnovejši knjigi slovenske avtorice Fani Okič "Nepretrganost življenja" z dovoljenjem avtorice.)

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100703001532788







Domov
Powered By GeekLog