Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2010061920200721

Beatifikacija, biznis in prekritje katoliškega sodelovanja z nacifašisti sobota, 19. junij 2010 @ 20:20 CEST Uporabnik: eckhart Na slovenskem evharističnem kongresu 13. junija 2010 v Celju je bil za blaženega razglašen Lojze Grozde, član Katoliške akcije, ki so ga med vojno ubili partizani zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem. Imenovanje ljudi za mučence je eden od najbolj donosnih marketinških potez katoliške cerkve, kajti s tem želijo vtisniti ljudem v zavest podobo cerkve kot žrtve. V psihologiji pa je znano, da ljudje radi simpatizirajo z žrtvami. Marsikdo se ob tem vpraša, kdaj pa bodo beatificirali milijonske žrtve katoliške cerkve? Katoliška cerkev je v svoji celotni zgodovini pomorila na milijone ljudi: inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…. Med žrtve katoliške cerkve štejemo tudi Žide, pobite s strani nemške države v 20. stoletju, kajti sodelovanje Vatikana s katolikom Hitlerjem je bilo že večkrat dokazano. Hitler je v svoji knjigi Mein Kampf napisal: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.« Nekaj zanimivih odlomkov iz zamolčanih knjig o zlitosti katolicizma in nacizma: Konstantin, bavarski vojvoda, je v svoji knjigi "The pope" (Papež) zapisal, da se je Goebbels »izobraževal pri jezuitih in sicer na akademiji v katoliškem Rhinelandu in je prejel štipendijo za trening od katoliške institucije. Goebbelsa so torej trenirali svetovno najbolj predrzni lažnivci. Himmler, vodja Gestapa, je bil prav tako katolik od rojstva. On je ukazal postaviti prvo koncentracijsko taborišče v Dachau. Hoess, komandant razvpitega Auschwitza, je bil prav tako katolik. Nacistična stranka je bila ustanovljena v katoliški Bavarski, njen sedež je bil v Münchnu. Hitler je bil proizvod katoliške izobrazbe.« Dr. Henry Picker, avtor knjige "The Hitler phenomenon" (Hitlerjev fenomen), je zapisal, da »je Hitler vedno plačeval cerkveni davek… Že v času, ko je kot deček pel v cerkvenem zboru v samostanu Lambach, je občudoval katoliško cerkev in njeno organizacijo, ceremonije, simbole, prapore in vse to je do najmanjše podrobnosti prenesel na posvetno oblast. "Mein Kampf"(Moj boj), nacistično biblijo, ni napisal Hitler, kot mnogi mislijo, pač pa katoliški duhovnik Bernhardt Stempfle iz Hitlerjevih zapiskov.« Nekdanji nemški podkancler Franz Von Papen je leta 1933 pred volitvami izjavil: »Zedinjenje katoliške ideologije in narodnega socializma bi morali pozdraviti z vsem srcem.« Zgodovinar Friedrich Heer je leta 1964 za katoliški The commonweal izjavil: »Moram priznati, da so vsi katoliki, od najvišje do najnižje rangiranih, duhovniki, kaplani…, soodgovorni za genocid na Židi.« Naj si za nadaljevanje razmisleka o početju cerkve predvsem glede aktualne beatifikacije sposodim zapis g. Marka Črnigoja s foruma spletnega časopisa Pozitivke.net, katerega ravnokar prebirate. Se mi zdi nepotrebno, da bi s svojimi besedami povedal to, kar je Marko vsaj po mojem mišljenju že dobro zapisal – citiram: »Ko govorimo o papeštvu in o rimokatolicizmu, govorimo o Cerkvi kot o instituciji in o katolicizmu kot o pojavni obliki institucionalizirane religije. Če bi bila ta institucija v resnici načelna in poštena, potem bi z njene strani oziroma vsaj s strani slovenske RKC deževali predlogi za beatifikacijo slovenskih primorskih duhovnikov; zakaj ne tudi za beatifikacijo monsinjorja Viktorja Kosa ali še bolje za beatifikacijo Bogomila Nemca, ki so ga fašisti mučili, da je zaradi tega leta 1932 umrl. (Italijani so predlagali beatifikacijo duhovnika, ki je menda končal v eni izmed fojb.) Ampak, za Vatikan, ki je sklenil konkordat z Mussolinijem, smrtnim sovražnikov slovenskega naroda, bi bila takšna beatifikacija nekoliko kontradiktorna. Mussolini je bil vendar velik prijatelj in nenazadnje tudi pokrovitelj papeške države. In sovražniki mojih prijateljev najbrž ne morejo biti beatificirani. Se je papež pri Mussoliniju kdaj zavzel za primorske Slovence, ki so trpeli pod fašističnim jarmom? Dejstvo je, da je za trpljenje Slovencev pod fašizmom vedel, saj so ga o tem primorski duhovniki večkrat obvestili. Če kdo molči in ne želi prav veliko govoriti o domoljubnih duhovnikih, potem je to slovenska RKC, ki pa bi, če bi bilo le mogoče, beatificirala kakega Rožmana ali Grozdeta ali kakega drugega duhovnika z belogardističnim ali domobranskim pedigrejem. Slovenska RKC ne govori prav veliko o oziroma se po malem sramuje celo dr. Trstenjaka (ki je bil za partizane), sporen je celo nadškof Volk, ki je bil za njihov okus preveč spraven do režima, da ne govorimo na primer o kakem socialističnem Kocbeku, ki je bil res pravi kristjan. Beatifikacija je v prvi vrsti POLITIČNO dejanje in Vatikan je politična tvorba najbolj makiavelističnega tipa, kar je sploh mogoče. Bog oziroma vera je pri vsem tem samo instrumentarij manipulacije. Podobno kot je bila diktatura delavskega razreda samo politični blef komunističnih oblastnikov. Tudi komunizem je bil v resnici samo religija, s svojo ikonografijo, rituali, hierarhijo in naivno idejo o koncu zgodovine. Sanjanje o koncu (pa naj si bo to brezrazredna družba, ali večna blaženost, ali konec sveta, ali kaka druga oblika eshatološke bluznje) je bila vedno močno orožje revolucionarjev, new age in old age vuduistov.« - konec citata. Seveda dejstvo, da je Vatikan s svojo katoliško cerkvijo in jezuiti kot skrivno vojsko papeštva v obeh svetovnih vojnah sodeloval na strani nemške imperialne sile, katero je zlorabil za poskus agresivne širitve katolicizma predvsem na vzhod, ne spremeni zgodovinsko izpričanega poštenja in pripravljenosti na nesebično pomoč posameznih katoliških klerikov. Kaj drugega bi bilo v strahovitem trpljenju, ki ga je v veliki meri pomagal sprožiti prav Vatikan - z obilno luteransko pomočjo - več kot čudno. To seveda ne zmanjša ne krivde ne ljudomrznosti katoliške institucije kot take. In dokler ne bodo na novodobnem “haaško-nuernberškem” sodnem procesu papeži in ostali katoliški zločinci vsaj simbolno obsojeni za svoje nikoli zastarljive zločine proti človeštvu, se ne bo na tem svetu nič zares spremenilo. Ravno Slovenija, s svojo ujetostjo med drugo svetovno vojno v genocidni primež klerofašističnih sil na eni in boljševiško revolucijo na drugi strani se mi zdi primerna za dolgo pričakovan, a nikoli postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve. Sem spadajo seveda tudi žrtve inkvizicijskega nasilja rimske cerkve, nasilja, ki je obilno “želo” tudi po naših krajih. Zanimivo je tudi nekaj drugega: kot tolikokrat dosedaj v zgodovini te zastrašene in zaslepljene človeške črede na planetu Zemlji so se katoliki in Vatikan uspeli premestiti iz tabora poražencev v nekih vojnah - recimo konkretno v I. in II. svetovni vojni - v tabor protifašističnih (to pomeni avtomatsko, glede na dokazljiva zgodovinska dejstva protiklerikalnih) zmagovitih sil. Svetovna katoliška diktatura je kljub svojemu precejšnemu postopnemu razkroju očitno še vedno tako močna, da Vatikanu kot v vojni poraženi sili oz. državi ni bilo do danes potrebno izplačati vojne odškodnine zmagovalcem, kaj šele da bi odgovarjal za svoje vojne zločine. Drugače je zanimivo, kako se nekateri katoliški fanatiki in fundamentalisti zavedajo, da prava nevarnost za “njihovo” katoliško cerkev ne prihaja s strani ateistov, ampak ko na ljudomrzni bibliji temelječo cerkev argumentirano kritizirajo resnični nasledniki Jezusa Kristusa. Cerkveni so v zgodovini vedno še posebej dosledno in krvavo preganjali poleg žensk ravno resnične Kristusove naslednike: Origena, arijance, manihejce, bogomile, katare, Savonarolo, Giordana Bruna, ……. , da omenim samo nekatere. Danes zaenkrat sicer ne morejo več kuriti grmad, zato pa skušajo s polresnicami in še čim hujšim diskreditirati vse drugačne, še posebej če se trudijo v praksi živeti originalni Jezusov nauk. Če jih ne bi, bi sčasoma postalo preveč očitno, kdo je kdo! Vsekakor se strinjam z mislijo, da moramo mi prvi začeti s početjem tega, kar želimo, da drugi naredijo nam. To je to. Če bi se katoliška cerkev in druge njej podobne, zgodovinsko neovrgljivo dokazano ljudomrzne cerkve - predvsem Rimskokatoliška cerkev je vtelešala in še vteleša (čeprav danes bolj v rokavicah) praktično vse zlo, kar si ga je sprijeni, egomanski človekov jaz lahko izmislil - torej, če bi se cerkve v praksi držale zgoraj navedene Jezusove misli, bi bilo na svetu bistveno, bistveno bolje. Tako pa je videti, da so ravno imperiji, zgrajeni tudi s pomočjo ideologij duhovniških kast, na čelu s katoliško, bistveni del problema. Jezus Kristus, knez miru in ljubezni do sovražnikov, ne samo po mojem prepričanju z vsem tem res nima nič. Sedaj, če zapišem, da so recimo izvršitelj cerkvi všečne “dokončne” rešitve judovskega vprašanja, katolik in ljubljenec dveh papežev A. Hitler in njegovi krivi za smrt milijonov ljudi in to z nekaj argumenti - kolikor pač dovoljuje forma javnega pisma oz. komentarja - tudi potrdim, je to kršenje človekovih pravic g. Hitlerja in neupravičeno napadanje in žaljenje nacionalsocializma? Ali je konkretno dokazovanje brez obsojanja, zgolj dejstva o zločinih npr. komunistov, kogarkoli, ravno tako prezira vredno, saj dokazovalec menda moti “harmonično idilo”, “niža” civilizacijski nivo in “prezira” narodovo tradicijo? V javnih pismih, pa še kje, skušamo jaz in moji znanci in prijateljice početi ravno to: z argumenti, brez obsojanja pokazati na ljudomrznost in zločinskost “krščanskih” cerkva, še posebej pri nas še vedno prevladujoče katoliške, kar je še danes presenečujoče za marsikoga zelo stresno. Ljudje se pač na podlagi grozljivih zgodovinskih izkušenj preprosto bojijo maščevalnosti rimskih farjev, če bi se trudili reči bobu bob. Tudi zato raje sadijo “harmonične rožice” in napadajo vsakega, ki bi si upal kaj več. Po mojem razumevanju zadeve bi se Kristus, če bi se pojavil danes, namesto pred 2000 leti, spravil nad sedanje naslednike hebrejske tempeljske duhovščine in zlorabljevalce vere v enega Boga, to je nad na krvavi bibliji temelječe katoliško-pravoslavno-luteranske farje. Sem prepričan, da bi se Kristus brezkompromisno, toda brez obsojanja, še bolj direktno kot antične lastnike “pobeljenih grobov”, to je pismouke in farizeje, lotil današnjih “nezmotljivih usmerjevalcev zemeljske oble” v Vatikanu! Spoštovani bralci in komentatorji, bi Ga v stilu velikega inkvizitorja iz Bratov Karamazovih F. M. Dostojevskega označili za nestrpnega, zmedo ustvarjajočega? Za konec še vprašanje za naše farje: Si katoliški kleriki iz slovenske podružnice Vatikana upate javno priznati, koliko ste plačali svojim gospodarjem za beatifikacijo svojega domobranskega kandidata Grozdeta? Namreč kot pri vsaki stvari glede Vatikana in njegove katoliške cerkve nič ni zastonj. Njihova domišljija glede virov bogatenja je prav neverjetna. Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul, avdienc itd. še danes povečuje bogastvo cerkve. Cenik Vatikana (leta 1990): - DM 5.000,- za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom - DM 30.000,- za privatno avdienco s papežem, vključno video - DM 50.000,- prispevek za častni doktorski naziv - DM 120.000,- prispevek za orden (ordenska zvezda za veliki križ ordena sv. Gregorja) - DM 300.000.- za baronski naziv - DM 2.500.000.- za povzdignjenje v knežji stan - DM 50.000,- za stroške procedure npr. velikonočne maše - Od ca. 100.000,- evrov (povprečno ca. 250.000,-) stanejo tudi postopki za svetnike. Samo premožne družine ali ordenske skupnosti si lahko privoščijo tako drag postopek. Samo od 464 proglasitev za svetnike (več kot v 400 letih poprej) prejšnjega papeža Janeza Pavla II. je v blagajne Vatikana lahko steklo ca. 116.000.000,- evrov. Vir: www.zrtve-cerkve.org Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru Komentarji (1) www.pozitivke.net