Z mobilnim telefonom lahko skuhamo jajce

sreda, 19. maj 2010 @ 05:02 CEST

Piše: dr. Bara Hieng v novi številkiKarme plus

Jasno je, da se je življenje na Zemlji razvilo kljub določeni količini sevanja, ki lahko poškoduje DNK. Človekova dejavnost je naravnemu sevanju, ki smo mu izpostavljeni iz vesolja, od sonca in iz zemlje same, dodala močno elektromagnetno onesnaženje, katerega dolgoročnih bioloških učinkov še ne poznamo prav dobro. Kljub pomanjkanju informacij je pametno uvesti premišljene varnostne ukrepe.

Na enem koncu elektromagnetnega spektra so kratkovalovne (visokoenergijske) oblike sevanja, kot so jedrska energija in rentgenski žarki, ki lahko iz orbit okoli atomskega jedra iztirijo elektrone in ustvarijo nabite delce (ione).

Nevarnosti ionizirajočega sevanja so dobro znane: v velikih odmerkih lahko ubija in ker povzroča mutacije molekule DNK, škodi imunskemu sistemu in pospešuje rakava obolenja, ki se lahko pokažejo šele leta po izpostavljenosti sevanju. Pred ionizirajočim sevanjem se lahko obvarujete tako, da ne delate na delovnem mestu, kjer bi mu bili izpostavljeni (v rudniku urana, jedrski elektrarni, radiologiji), da ne živite blizu vira sevanja, naravnega ali umetnega (npr. odlagališče jedrskih odpadkov) in da ne dovolite, da bi vas zdravniki in zobozdravniki brez utemeljenega razloga pošiljali na rentgensko slikanje. Zapomnite si, da ni varnega odmerka ionizirajočega sevanja, ker vsak delček pripomore h kumulativni celoti sevanja, ki ste mu bili izpostavljeni v življenju, in da je ta kumulativna celota sorazmerna s poškodbami DNK! Še en razlog, da jeste sadje in zelenjavo ter jemljete antioksidante, pa je njihova sposobnost blokiranja kemičnih reakcij, ki v genom posredujejo poškodbe, nastale zaradi sevanja.

Ultravijolično sevanje sonca ni ionizirajoče; valovanje tega sevanja je daljše in manj energetsko, malo nad tisto (vijolično) obliko elektromagnetne energije z najvišjo energijsko vrednostjo, ki jo še vidimo. Vendar je ultravijolično sevanje še vedno dovolj močno, da poškoduje DNK v kožnih celicah, zaradi česar je poglavitni povzročitelj kožnega raka, ki se širi v tolikšni meri, da to vzbuja skrb. Eden izmed mogočih razlogov za vedno več primerov kožnega raka je tanjšanje varovalnega ozonskega plašča kot posledice onesnaženega ozračja, zaradi katerega so sončni žarki, ki dosežejo zemeljsko površje, močnejši, kot so bili še pred kratkim. To je še en razlog več, da se izogibate soncu, predvsem ko je visoko na nebu, da nosite varovalna oblačila, uporabljate sončne kreme in ne hodite v solarije v zmotnem prepričanju, da ponujajo le "zdravo različico ultravijolične svetlobe za porjavitev." Vse ultravijolično sevanje je škodljivo! Poleg tega, da poškoduje kožo, pospešuje tudi razvoj sive mrene in rumene pege na očesni mrežnici, dva najpogostejša vzroka izgube vida pri starejših ljudeh. Pred to nevarnostjo se lahko zavarujete s sončnimi očali z ultravijoličnim filtrom in jemanjem antioksidantov.

Na drugem (rdečem) koncu spektra vidne svetlobe so še daljše oblike valovanja, na primer mikrovalovno sevanje in sevanje ELF (kratica za extremely low frequency, izjemno nizkofrekvenčno), ki ga veliko uporabljajo v vojaškem komuniciranju. Mikrovalovi lahko zanihajo molekule rastlinskega in živalskega tkiva ter proizvajajo toploto, kar je podlaga mikrovalovnih pečic; poleg nevarnosti, da se skuhate, če ste napoti koncentriranemu žarku, mikrovalovno sevanje in sevanje ELF nikoli nista veljali za biološko nevarni. Zdaj se to mnenje spreminja, saj nas številni znanstveniki opozarjajo, da lahko te oblike energije zaustavijo občutljive biološke nadzorne sisteme, obsegajoče majhne električne tokove in šibka električna polja.

Mikrovalovne pečice niso problematične, ker iz njih sevanje le redko uhaja, razen če niso očitno poškodovane. Vendar lahko spremenijo kemične lastnosti beljakovinskih živil, ki jih v njih kuhamo dolgo časa, v hrano, zavito v plastično folijo ali kuhano v plastični embalaži, pa lahko vsilijo tuje molekule. V mikrovalovni pečici hrano pripravljajte vedno le v steklenih ali keramičnih posodah in je nikoli ne pokrijte s plastično folijo! Te priročne pripomočke uporabljajte za hitro odmrzovanje in gretje hrane, ne pa za dolgotrajno pripravo glavnih jedi.
Živeti v bližini oddajnika mikrovalovnega sevanja ali na poti vojaške komunikacijske opreme tudi ni zdravo.

DVE MINUTI POGOVORA

Tudi številni hišni pripomočki so pravo elektromagnetno tveganje in lahko vplivajo na zdravljenje. Električnim grelnim blazinam se je bolje izogibati, ker ustvarjajo velika električna polja in tudi zato, ker se uporabljajo tik ob telesu. Električne radijske budilke so nevarne iz istega razloga. Med spanjem naj ne bodo blizu glave. Če veliko časa presedite pred računalniškim zaslonom, je pametno kupiti takšen monitor, ki nevtralizira vsakršna elektromagnetna sevanja in polja; dobite jih v računalniških trgovinah. Danes so na voljo še razne druge zaščite pred sevanjem našega računalnika, na primer informirani USB ključ; ravno tako obstajajo zaščite pred sevanjem naših mobilnih telefonov, katere bi, vsaj po mojem mnenju, morali čim manj uporabljati ali pa sploh nič, saj so zelo nevarni za naše zdravje. Princip delovanja mobilnih telefonov, kot večine brezžičnih naprav, je osnovan na oddajanju mikrovalov iste frekvence. Na isti način deluje tudi mikrovalovna pečica. Le kaj se dogaja, ko vanjo vstavimo hrano? Predmet, obsevan z mikrovalovi v takšni pečici, poveča temperaturo, ki se od znotraj širi navzven, kar je obratno kot pri "infra" pečici. Tako tudi mobilni telefon v kompleksnih človeških možganih, kot na njihovi površini, povzroča tako imenovane vroče točke, v katerih ima povečana temperatura ubijalski učinek na celice. S stalnim prehodom elektromagnetnega valovanja skozi možgane, tudi kadar se ne pogovarjamo z mobilnim telefonom, se na vseh živih bitjih ustvarjajo poškodbe celic. Zdravniki so potrdili, da se v možganskem tkivu, ne glede na jakost valovanja, nabira beljakovina albumin, ki je sicer normalna sestavina krvi, vendar njena prisotnost v možganskem tkivu nakazuje na poškodbe krvnih žil in izgubo dela zaščite. Albumin se tako začenja kopičiti v možganih že po dveh minutah izpostavljenosti mikrovalovom mobilnega telefona. Švedski nevrokirurg dr. Leif Salford je javno opozoril na "doslej največji eksperiment na človeku", v katerem cela generacija mladih, ki masovno uporablja mobilne telefone, že do srednjih let lahko razvije psihične motnje ali Alzheimerjevo bolezen. Krvno možganska pregrada med lokalnimi krvnimi žilami je fizična zaščitna opna, ki nadzira in preprečuje prehod mnogih snovi iz krvi v centralni živčni sistem, vendar ne alkohola in težkih kovin. Že majhna količina mikrovalov to opno poškoduje, saj postane porozna in prepušča številne škodljive snovi, ki zatem lahko prodrejo do centralnega živčnega sistema. 45-letni Mark Hart, direktor prodaje "pametnih telefonov" v "Neopointu", predstavnik, večidel dneva uporabnik – demonstrator mobilnih naprav, je po 5 mesecih težkih glavobolov in nespečnosti obiskal zdravnika, ki je v desnem predelu njegovih možganov odkril hitro rastoč tumor ... Mnogi državniki ne uporabljajo mobilnih telefonov, bivši ruski predsednik Vladimir Putin je to izjavil sam, tudi bivša direktorica WHO (Svetovne Zdravstvene Organizacije), dr. med. Harlem Bruntland, je vsem svojim uslužbencem prepovedovala uporabo brezžičnih telefonov – iz zdravstvenih razlogov.

Znanstveniki so, s pomočjo dveh telefonov, opravili poizkus, v katerem so v posodi iz porcelana, ki dobro prevaja toploto, skuhali jajce. Z obeh strani jajca so postavili po en mobilni telefon, po tem pa iz prvega poklicali drugega. Po 15-ih minutah "razgovora" na jajcu ni bilo sprememb, vendar se je po 20 minutah jajčna lupina začela greti, po 40-ih se je skuhal beljak, po 65-ih pa še rumenjak. V podobnem poskusu, na oddaljenosti mobilnega telefona 10, 20 in 30 cm od čebule, s koreniko v vodi, ki je bila izpostavljena sevanju mikrovalov mobilnega telefona 3 dni po eno uro (vsakih 22 minut po eno minuto), je bila kromosomska poškodba povsod okrog 28 %, kar nakazuje, da poškodbe ni povzročil samo energetski del sevanja, ki z oddaljenostjo izgubi jakost, temveč tudi informacijski.

Vse to se sliši grozljivo, vendar se bojim, da je povsem stvarno. Strupene snovi, tako kemične kot energijske, v našem industrijskem svetu vse bolj postajajo vsakdanje dejstvo in zavedati se moramo, da so pač z nami. Moji predlogi za samoobrambo so razumni in praktični: tudi če boste prevzeli le nekatere od njih, boste svoje telo obvarovali pred poškodbami. Na srečo nas narava oskrbuje z izdelki, ki lahko okrepijo sposobnost samozdravljenja ter naredijo naša telesa prožnejša in odpornejša.

ČUSTVENO OKOLJE

To temo sem prihranila za konec, saj čutim, da ni najpomembnejši vidik okolja vsakega posameznika fizični dejavnik, temveč individualno čustveno okolje, v katerem se človek giba večino dneva, ter interakcije oziroma odnosi, ki jih ima z drugimi ljudmi in je vsekakor poglavitna vsebina njegovega življenja. To ima namreč velik vpliv na vsakodnevni stres posameznega človeka. Najbrž lahko trdimo, da je največje tveganje za nastanek bolezni, vsaj v razvitih deželah, preveč stresa, ki ga nismo sposobni ustrezno premagovati. Hiter življenjski ritem, nekateri zahtevni poklici in seveda težave v medsebojnih odnosih, ki nastanejo zaradi vedno večje mobilnosti, preseljevanja in odtujevanja, vse to nam lahko prepreči, da bi se učinkovito spopadli s stresom.

Skoraj vse alternativne terapije vidijo stres kot enega od možnih dejavnikov za nastanek bolezni, vseeno pa ljudje določeno količino stresa potrebujemo, ker smo tako bolj motivirani, kar pomembno vpliva na naš razvoj. V čem je torej težava? Naši notranji sistemi za spopadanje s stresom so naravnani na obvladovanje življenjsko nevarnih situacij v smislu "beg ali boj". Danes te biokemične procese vse pogosteje sprožijo tudi drugi dejavniki, od upoštevanja terminov in spopadanja s težavami pri delu pa vse do zadnjega računa za elektriko. Kadar je telo v nenehnem stanju pripravljenosti, se nadledvični žlezi, ki izločata adrenalin, utrudita in postanemo vedno bolj izčrpani in panični, namesto da bi bili budni in dobre volje.

Vse te težave so človeštvu že dolgo znane in večina alternativnih terapij ima kar nekaj načinov, kako pomagati ljudem, da bi se lažje soočali s stresom.

Če je naše telo neprenehoma v stresu, je stalno polno "beg ali boj" hormonov, ki sčasoma oslabijo imunski sistem. Če vprašamo ljudi, kaj bi spremenili v svojem življenju, ponavadi dobimo naslednje odgovore:
"Živel bi manj komplicirano življenje." - "Upočasnil bi vse, preživel bi več časa v tistem, čemer uživam – z družino, v odnosu, s hišnimi ljubljenčki, šel bi v muzeje, bral bi, …" - "Vse je enostavno prehitro." - "Šel bi na normalne počitnice/dopust, ne pa na hitre počitnice/dopust, in bi se vrnil spočit, ne pa pod stresom, ker je vse prehitro in prekratko."

Bistvo tega je torej, da kakorkoli se že odločimo, da bomo živeli, bodimo prepričani, da je zavestna odločitev in da je resnično naša lastna odločitev – ne odločitev nekoga ali nečesa drugega. Če je to lastna odločitev, osnovana na vaših potrebah, imate velike možnosti, da bo vaše čustveno okolje netoksično za vaše telo.

ŠTEVILNE ZGOVORNE RAZISKAVE

Zavedati se moramo, da ima naše čustveno okolje velik vpliv na to, ali bomo zboleli. Specifične bolezni so morda povezane s specifičnimi življenjskimi krizami, tipi osebnosti ali čustvi, čeprav na nastanek bolezni vpliva preveč drugih dejavnikov, od telesnih do različnih okoliščin, da bi to povezavo lahko povsem jasno opredelili. Sama se sicer izogibam temu, da bi to povezavo omenjala kot nekaj realnega, vendar drži, da zdravniki že cela stoletja iščejo vezni člen med čustvi, osebnostjo in specifičnimi boleznimi. To hipotezo potrjujejo tudi številne raziskave.

Strokovnjaka za psihosomatsko medicino, W. J. Grace in D. T. Graham, sta se pogovarjala s stoosemindvajsetimi bolniki, od katerih je imel vsak simptome ene izmed dvanajstih bolezni. Predpostavljala sta, da ti bolniki s fiziološkimi simptomi izražajo tisto, kar doživljajo v vsakdanjem življenju.
Sedemindvajset bolnikov jima je povedalo, da dobijo drisko vsakokrat, ko skušajo z nečim dokončno opraviti ali se nekoga ali nečesa znebiti. Eden izmed njih je dobil drisko, ko je kupil pokvarjen avto; ob tem si je rekel: "Ko bi se ga vsaj lahko nemudoma znebil!" Z blatom telo izloča snovi, ki jih ne potrebuje več …

Drugih sedemnajst bolnikov pa je mučilo zaprtje, medtem ko so nepopustljivo vztrajali v na videz nepremagljivih težavah. Govorili so na primer takole: "Moj zakon sicer res nima nobene perspektive, ampak ločil se pa le ne bom."In kaj je zaprtje, če ne telesno dogajanje, pri katerem stanje ostaja nespremenjeno, kljub neugodju?

Dvanajst bolnikov s senenim nahodom in sedem z astmo pa je pripovedovalo drugačne zgodbe. Zdelo se jim je, da so prisiljeni vztrajati v položaju, ki jim je neprijeten in iz katerega bi najrajši kar izginili. Hoteli so mu uiti, se vsemu skupaj izogniti in se znebiti vsakršne odgovornosti. Grace in Graham sta ugotovila, da se oba sindroma – astma in seneni nahod – pogosto kažeta skupaj. Oba sta reakcija na dražljivo snov iz okolja, zaradi katere nosna in pljučna sluznica nabrekneta in se skrčita, ko se skušata znebiti alergena. Tako kot bolnik se tudi telo želi nečesa znebiti …
Enaintrideset bolnikov je trpelo zaradi urtikarije, kožne reakcije na travmo, ki se kaže v obliki mehurjev in vnetja. Bolnikom s to boleznijo se je zdelo, da jih drugi ovirajo in preprečujejo, da bi storili tisto, kar si želijo. S frustracijo pa se niso znali učinkovito spopasti. Tako pretirano so se ukvarjali z mislijo, da jih drugi ovirajo, da so se počutili dobesedno pretepene – od tod mehurji. To je vzporednica "zbadanja" pri Ellerbroekovih bolnikih z aknami, ki so se, naj se sliši še tako nenavadno, tudi sami dobesedno zbadali. Doktor W. Ellerbroek je namreč ugotovil, da so akne lahko reakcija na čustveno občutje, da nas nekdo zbada ali jezi, čemur bi se radi izognili. Takšna prikrita in morda tudi deloma podzavestna čustva se kažejo kot srbečica, zaradi česar se navadimo praskanja. Poškodbe, ki jih takšno praskanje zapušča na obrazu, so posledica okužbe že tako in tako prizadete kože. Malone vsi Ellerbroekovi bolniki so imeli občutek, da jih drugi ljudje nenehno zbadajo; skoraj vse, kar se jim je v življenju dogajalo, so razumeli kot osebni napad nase. Ellerbroek meni, da bi moralo biti zdravljenje usmerjeno predvsem k spreminjanju bolnikovega odnosa do življenja in ne bi smelo biti posvečeno samo zdravljenju okužb.

Navzea in bruhanje (pri enajstih bolnikih) se navadno pokažeta, kadar si človek želi, da se nekaj ne bi nikdar zgodilo. Želodčna razjeda (devet bolnikov) je značilna za željo po maščevanju in poravnavi računov. Migrenski glavoboli (štirinajst bolnikov) se ponavadi pokažejo, kadar si človek zelo prizadeva, da bi izpolnil kakšno nalogo. Visok krvni tlak je pogost pri ljudeh, ki so nenehno zaradi nečesa zaskrbljeni in imajo občutek, da jim grozi nevarnost. Ti ljudje se ne odzivajo na stres nič drugače kot posamezniki, ki se spričo stresa počutijo nemočne in se jih loti obup. Oboji čutijo, da dogajanju okrog sebe preprosto niso več kos. Prihodnost se jim zdi brezupna in ves trud zaman; zato opustijo vsa prizadevanja, da bi v stresu, ki ne izpolnjuje njihovih potreb in pričakovanj, sploh še ohranjali svojo integriteto. Že brez posebnega razmišljanja je jasno, da so v veliki nevarnosti, da bodo zboleli. Zdi se, kot da jim lastna varnost sploh ni več mar in da so svoje sile porabili v boju s sovražnikom, ki ga sploh ni. Bolečine v spodnjem delu hrbta (enajst bolnikov) so pogoste pri ljudeh, ki si želijo storiti nekaj, kar vključuje celo telo, na primer zbežati.

Ta študija se mi zdi še posebej koristna, pa ne le zato, ker kot pravi atlas razgrinja čustva, ki tičijo za posameznikovimi simptomi, temveč predvsem zato, ker sta Grace in Graham orisala poti, po katerih se posamezna čustva izražajo v telesnem jeziku, še zlasti takrat, kadar se bojimo o njih premišljevati ali celo ravnati v skladu z njimi. Izkušnje kažejo, da se ti bolniki pravzaprav vseskozi bojijo, da bi ta čustva postala zavest in jih prav zato izražajo na alternativne načine. Čustva tako tiho brbotajo kot skrita jeza, frustracija, občutja nemoči, anksioznost ali bolečina.
Še enkrat preletite spisek teh drž. Če stvari nekoliko posplošimo, lahko rečemo, da človek zboli takrat, kadar se ne zna učinkovito in na ustrezen način spopasti z nečim, česar ne mara. Bolezen vzplamti takrat, kadar se človek neustrezno odziva na tisto, kar se mu v življenju dogaja.
Če vas torej muči seneni nahod, visok krvni tlak, driska, zaprtje, kožne bolezni ali imate razjedo na želodcu, je vaša bolezen nemara negativna posledica vašega neprilagojenega odziva na strese in zahteve, s katerimi se soočate. Če je tako, morate razmisliti o svojih občutjih neustreznosti in neučinkovitosti. Ali svoje frustracije in negativna čustva skrivate v sebi? Ali se vaši simptomi po temeljitem premisleku o čustvih in potem, ko poiščete učinkovitejši način spopadanja s svetom, ublažijo?

Žal večina ljudi svoja čustva vse življenje zanikuje in si pred njimi zatiska oči. Kronična bolezen pa bi vas morala naučiti, da pred čustvi sicer lahko zatiskamo oči, vendar le-ta po tihem še vedno učinkujejo na naše telo.

3 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100502211438495