Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100502193623424

Ječa življenja torek, 12. april 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v Karma plus REŠIMO SE OBČUTKA UJETOSTI Pred kratkim sem imela predstavitev joge v zaporih. Veliko sem razmišljala o tem, kako tam voditi vadbo, katere so njene prednosti za vadeče, pa tudi za inštruktorje. Katere so tiste lastnosti, ki pri vadbi pomagajo in katere jo ovirajo? Skušala sem razumeti življenje v zaporu na osnovi tiste ure in četrt na teden, ki sem jo nameravala preživeti v tem okolju, v stiku z vadečimi in z osebjem. Ob tem mi je prišla na misel Prešernova pesem, v kateri življenje v fizičnem telesu primerja z ječo. Kaj torej lahko naredimo, da se v njem ne bomo počutili ujete? Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi … Najbrž ni nikogar med Slovenci, ki ne bi poznal Prešernovih pesmi. Že tradicionalno se v Ljubljani umetniki zberejo na Kulturni dan pod njegovim spomenikom in recitirajo njegove pesmi. Čeprav so nas v srednji šoli "morili" z njimi na dolgo in široko, je še vedno moj najljubši slovenski pesnik in mnoge njegove pesmi znam na pamet. Naj torej svoje razmišljanje začnem z njegovimi stihi: »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.« Koliko tega tudi mi doživljamo vsak dan?! V teh časih krize najbrž marsikdo deli njegove občutke. Verjamem, da življenje za nikogar ni lahko, niti za tiste, ki jim je na videz "z rožicami postlano", še manj za tiste, ki so žrtve različnih zlorab in nasilja, bolezni in pomanjkanja vseh vrst. Vendar pa se vsak trudi po svojih močeh, kar najbolje izkoristiti to priložnost, ki nam je dana. Prepričana sem, da se rodimo z namenom, z nalogo, ki naj bi jo v življenju opravili in z lekcijami, ki naj bi se jih naučili. Kako uspešni smo pri tem, pa je odvisno največ od nas samih. So ljudje, ki se kljub še tako neugodnim okoliščinam uspejo prebiti skozi težave in živijo polno in ustvarjalno življenje in so drugi, ki kljub vsem biološkim, socialnim in materialnim prednostim "zavozijo" življenje. Večina nas je nekje vmes, včasih bolj na enem, včasih bolj na drugem koncu palete. Imamo dobre in slabe trenutke. Ne bi mogli reči, da se počutimo ravno zaprte v ječo, povsem svobodni pa tudi nismo. Katere so tiste lastnosti, ki nas ovirajo in katere nas osvobodijo? Ovire Ko stopamo v odraslo življenje, nosimo s seboj doto iz otroštva, vzorce razmišljanja, čustvovanja in delovanja, ki smo se jih naučili od svoje okolice in so nam pomagali preživeti do zdaj ter so bili videti najbolj uporabni. Včasih smo bili "žrtev", drugič "storilec", včasih pa smo poskušali "reševati" druge. Bili smo nemočni in nebogljeni, potem smo zrasli in počasi pridobivali na moči. Če je še vedno nismo imeli dovolj, da bi se uprli fizično, smo morda uporabili zvijačo, manipuliranje, čustveno izsiljevanje ali pa smo pobegnili iz neugodnih razmer – fizično ali psihično. Lahko se namreč iz situacije fizično umaknemo in za seboj pustimo nerazrešene zadeve, prizadetost in razočaranja. Znano je tudi, da se nekatere osebe, ki doživijo hudo bolečino, psihično "umaknejo iz telesa" in vse skupaj opazujejo, kot da se to ne dogaja njim, morda pa "pobegnejo" v različne vrste odvisnosti ali pa "nikoli ne odrastejo", da se jim ne bi bilo treba soočiti z življenjem, ki jih je že na začetku tako kruto zaznamovalo. Kakorkoli, to je nahrbtnik, ki so nam ga nadeli, in na nas je, da preverimo, kaj vse je v njem, da odstranimo, kar nas ovira, in dodamo, kar nam še manjka. Če tega ne bomo storili, bomo vse življenje nosili v njem bolečine, komplekse, trpljenje, jezo, strahove in zamere in nikoli ne bomo izvedeli, ali se morda ne skrivajo v njem tudi zakladi ljubezni, prijateljstva, sočutja, razumevanja, poguma, odločnosti, vztrajnosti, samozavesti, "zdrave pameti" in kar je še drugih dobrih lastnosti. Prva ovira, ki nam preprečuje "odhod iz ječe", je torej to, da nočemo vedeti, kakšni smo v resnici. To je namreč prvi korak. Če se slepimo in si delamo utvare, bomo vedno ostajali pri istih vzorcih, ki so nam nekoč v preteklosti morda res pomagali preživeti, zdaj pa nas ovirajo v rasti in nam ne dopuščajo izbire, da bi mislili, čutili in delovali bolj smotrno in uspešno. Tudi če se prepričujemo, da smo jih že prerasli, nam še vedno iz podzavesti pošiljajo "mine", na katerih se raztreščijo vsi naši upi o lepšem življenju. Če namreč gradimo hišo na slabem terenu, se nam bo prej ali slej porušila. Zato se moramo najprej prepričati, na čem sploh stojimo in utrditi zemljišče, da bomo na njem lahko postavili trdne temelje. Fizično zdravje je naš prvi temelj. Pomembno je za naše opravljanje vsakodnevnih obveznosti in primerno skrb zase in za svoje najbližje. Na žalost so nekatere bolezni dedne ali prirojene, dogajajo se nam nesreče in epidemije, nekatere pa si "pridelamo" sami s svojim neprimernim načinom življenja. Dvomim, da je na svetu kak bolnik, ki si ne bi želel zdravja, vprašanje pa je, koliko je zanj pripravljen narediti. Dokler smo mladi in zdravi, se nam zdi, da bomo večno taki, počasi pa se začnejo kazati znaki pešanja telesa in v šali pravimo, da če se upokojenec zbudi brez bolečin, misli, da je že v nebesih. Medicina stalno poudarja, da je preprečevanje boljše od zdravljenja, zato moramo pravočasno poskrbeti za zdravo telo. Naš način življenja krojijo naše navade. Pravijo, da je navada "železna srajca", ki jo je zelo težko sleči, pa tudi da je navada druga narava. Razmislimo, kako nam poteka dan in čemu namenjamo pozornost. Nam naše navade pomagajo ali nas ovirajo pri vsakdanjih opravilih? Kdaj vstajamo in kako začenjamo dan? Si znamo vzeti čas, da se odpremo prihajajočemu dnevu, premislimo, kaj nas čaka in naredimo dnevni načrt (če tega nismo naredili že prejšnji večer)? Seveda moramo biti pripravljeni tudi na to, da bomo doživeli nepredvidljive spremembe, še posebno, če je naše delo odvisno od sodelovanja z drugimi. Vendar pa moramo biti dovolj prilagodljivi, da nas to ne spravi iz tira in da nimamo na koncu dneva občutka, da smo samo izpolnjevali zahteve drugih, za svoje življenje in stvari, ki so pomembne nam, pa ni bilo časa. Delo je pomembno, je pa le del življenja. Če imamo srečo, je naše delo hkrati tudi naš konjiček in nekaj, v čemer uživamo, vseeno pa so na svetu tudi družina, prijatelji, umetnost, šport in ne nazadnje tudi čas, ki ga potrebujemo zase, za oddih in razmislek o vsem, kar se nam dogaja, za pogled s širše perspektive. Tako bomo videli, katere navade bi bilo bolje spremeniti, katere pa nam olajšujejo življenje. Nekateri ljudje so zelo disciplinirani in organizirani, drugi se bolj prepuščajo trenutnemu navdihu in naključjem. Kako učinkovito mi izkoriščamo čas in kako disciplinirani smo pri izvajanju zadanih nalog? Življenje v tem telesu se bo nekoč izteklo in z vsako uro imamo manj časa, da postorimo, kar smo si zadali. Kolikokrat tratimo čas za nepotrebne stvari? Zanimivo je, da kolikor več prostega časa imajo ljudje, tem slabše ga izkoriščajo. Ste že slišali upokojenca ali brezposelnega, da "nima časa"? Dokler sta imela delo, sta načrtovala in usklajevala svoje dejavnosti, da sta bolj ali manj uspešno postorila vse, kar sta se namenila. Potem pa tako načrtovanje ni bilo več tako zelo potrebno in čas je začel kar nekako polzeti skozi prste. Naenkrat ga ni več niti za nujne stvari. Pogosto ugotavljam, da smo raztreseni, se težko zberemo in dlje časa ohranjamo pozornost na eni stvari. Ko se boste naslednjič pogovarjali o neki zadevi, skušajte opazovati, kako hitro misli sodelujočih zaidejo drugam. Tako se pogovor konča pri čisto drugih temah, ne da bi glede tistega, čemur je bil pogovor v začetku namenjen, prišli do kakršnega koli dogovora. Včasih tega nisem opažala, ker sem sama počela isto. Potem pa sem začela redno meditirati in koncentracija se mi je tako izboljšala, da sem bila včasih na sestanku edina, ki je bila po eni uri še pri temi, zaradi katere smo se zbrali, in skušala priti do kakšnih uporabnih sklepov. K temu je najbrž pripomogla tudi navada, da sem si zaradi pomanjkanja literature v gimnaziji in na fakulteti vedno delala zapiske in sem bila tako prisiljena ostati skoncentrirana na snov, če sem se hotela kasneje po njih kaj naučiti. Življenje je veliko prekratko, da bi izgubljali energijo za nepomembne malenkosti. Vas na primer jezi, če morate čakati na avtobus? Zaradi vaše nestrpnosti ne bo pripeljal nič hitreje. Raje se ozrite okrog sebe. Poglejte nebo nad sabo, človeka poleg vas in se mu prijazno nasmehnite. Zakaj ne bi namesto utapljanja v slabi volji nekomu polepšali dan? Lahko pa tudi globoko zadihate, se sprostite in si odpočijete od hitenja. Preverite ali stojite zravnano! Občutite, kako je teža telesa razporejena po stopalu! Kje v vašem telesu so napetosti, morda celo bolečine? Skušajte jih sprostiti z izometričnimi vajami, z izmeničnim napenjanjem in sproščanjem! Takoj se boste počutili bolje in nadaljevali boste dan z dobrim občutkom, da ste storili nekaj koristnega zase. Pripomočki Zapor je res posebna okoliščina v življenju, ki nam omejuje fizično svobodo. Večina nas, ki svobodno hodimo po svetu, pa se zapiramo psihično in si sami kratimo svobodo mišljenja, čustvovanja, izražanja in delovanja. To ne pomeni, da lahko počnemo, kar se nam zljubi, ne glede na posledice za nas in za druge, ampak da si dovolimo biti to, kar smo. Ne dopustimo, da nas še naprej prepričujejo, kako smo grešni in nevredni! Dokler tako gledamo nase, ne moremo razviti vseh svojih potencialov, saj smo programirani, da si ne zaupamo, si ne dovolimo biti uspešni in zadovoljni in zato sami sebi "mečemo polena pod noge". Vsak od nas je edinstven in neponovljiv, radosten in poln zakladov, ki jih moramo odkriti v sebi ter jih podeliti z drugimi. Vse se začne z mislijo. Če si ne upamo niti pomisliti, da bi se nam lahko zgodilo kaj dobrega, tega ne bomo prepoznali, tudi če se nam zgodi. Naše misli oblikujejo svet, v katerem živimo. Tisto, čemur namenjamo pozornost, se nam v taki ali drugačni obliki uresniči. Če hočemo živeti v prijaznem svetu, naj bodo tudi naše misli prijazne in pozitivne. Kozarec je lahko na pol poln ali na pol prazen. V prvem primeru se veselimo, v drugem žalujemo. Izberite! Čustva so sok življenja, pisana mavrica, ki ga osvetljuje, simfonija, ples energije, pa tudi povratna informacija ali smo na poti radosti ali trpljenja. Ne zanemarjajmo jih, saj nam imajo veliko povedati o nas. Če si jih dovolimo čutiti, jim znamo prisluhniti, jih prepoznati in upoštevati, hkrati pa obvladovati in usmerjati, imamo velik zaklad. Ne bojmo se jih in ne podcenjujmo jih! Ravnajmo z njimi modro in polepšala nam bodo življenje. Spoznajmo se in naučimo se izražati, kdo smo, kaj želimo in kaj lahko ponudimo svetu. Lahko je to znanje, umetnost, različne oblike humanitarne pomoči ali karkoli drugega, kar olajša ali polepša življenje. Dokler se vsaj do neke mere ne spoznamo, se bomo vedno znova presenečali v dobrem in slabem. Šele ko se poznamo in vemo, kaj lahko pričakujemo od sebe, se lahko odločamo, kaj od tega bomo izrazili navzven, kaj pa je bolje obdržati zase. So ljudje, ki so nas sposobni sprejeti take, kakršni smo, drugi pa bi dobljene informacije zlorabili. Modrost je v prepoznavanju enih in drugih. Vsi imamo želje in nagnjenja, in dokler jih ne izrazimo, drugi ne vedo, s čim bi nam lahko ustregli in nas razveselili. Ne moremo jih torej kriviti za zanemarjanje in neupoštevanje, če najprej ne prevzamemo svojega dela odgovornosti za to. Izražanje svojih želja na nevsiljiv način, brez izsiljevanja in manipulacij je posebna veščina, ki se je lahko naučimo. Če jih izrazimo, je velika verjetnost, da bodo izpolnjene, če jih ne, pa bomo najbrž samo žalostno opazovali, kako drugi uživajo življenje, in tuhtali, zakaj ga ne moremo tudi mi. Zberimo moč in pogum za pozitivno delovanje! Vsi naši upi in želje bodo prazni, če ne bomo ničesar ukrenili za njihovo izpolnitev. Ne moremo se zanašati na druge, da bodo poskrbeli za naše potrebe, če sami nič ne naredimo za to! Najlažje se je imeti za ubogo žrtev nesrečnih okoliščin in krivdo za to pripisati svoji okolici. To ni samo nepravično do drugih, ampak nam jemlje moč in polaga odgovornost za našo srečo v tuje roke. S kakšno pravico pričakujemo, da bodo drugi storili za nas več, kot smo pripravljeni storiti mi sami!? Nihče ne more živeti našega življenja namesto nas. Mi smo tisti, ki doživljamo svojo lastno srečo ali nesrečo. Drugi nam lahko pomagajo, sočustvujejo z nami, nas podpirajo, ne morejo pa spremeniti našega načina razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Pot v svobodo Odrastimo in prevzemimo odgovornost zase na svoja ramena! Jean Paul Sartre je v svoji drami Zaprta vrata napisal: "Pekel so drugi." Jaz razumem to tako, da se nam bo slabo godilo, dokler bomo odločanje o svojem življenju prepuščali drugim. Svoboda je ravno v tem, da smo mi gospodarji svojega življenja. To pa pomeni, da moramo biti najprej gospodarji samih sebe. Kakšni gospodarji torej smo? Ravnamo modro in vlagamo energijo, čas in delo v koristne ali nepotrebne, morda celo škodljive stvari?! Družina, prijatelji, sodelavci, nadrejeni, voditelji, učitelji, guruji nam lahko svetujejo, pomagajo do boljšega vpogleda, širijo obzorje, odločitev, koliko jih bomo poslušali in kaj bomo naredili, pa je v vsakem trenutku na nas. Tudi če nekaj naredimo zato, ker nam je nekdo to naročil, imamo še vedno izbiro, da to storimo ali pa ne. Odločitev je naša in odgovornost za posledice tudi. Zato razmislimo, kako ravnamo s svojim življenjem, da tega dragocenega bisera ne bomo po neumnem zapravili! Na življenje lahko torej gledamo tudi na drug način kot Prešeren v svoji pesmi na začetku članka. Naj končam to razmišljanje z opisom popolnega jogija, samouresničenega človeka, iz enega mojih najljubših bhadžanov (indijskih duhovnih pesmi) Ta jogi je brezskrben in srečen (prost prevod avtorice). »Nikogar na svetu se boji, pa naj bo to cesar ali kan. Tako potuje po svetu kot veter - večno svoboden.« Želim si, da bi se vsi skupaj zavedli svoje svobode, jo znali živeti in deliti z drugimi. Samo v svobodi in enakosti so mogoči prava ljubezen, harmonija in polno življenje. Človeka, ki nosi svobodo v sebi, ne more zasužnjiti nihče. Tudi če ga zaprejo v ječo, v njej ne bo ujet, ampak samo na obisku. Tako smo tudi mi "obiskali" ta planet, da bi si nabrali izkušnje in čeprav smo "zaprti" v tem telesu, je naš duh svoboden in neomejen. Ne pozabimo tega, kadar nas bo spet imelo, da bi se pritoževali na "ječo življenja"! Društva Joga v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadbo pa organiziramo tudi v mnogih manjših krajih. Organiziramo redno osemstopenjsko vadbo in prilagojene enosemestrske programe: joga za otroke, joga za starejše, joga za hrbtenico, joga za sklepe, joga proti sladkorni bolezni in joga za menedžerje. Organiziramo tudi mednarodne seminarje pod vodstvom ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Nj. Sv. Mahamandalešvarja Paramhanse Swamija Maheshwaranande. Več podatkov njem, o samem sistemu in dejavnostih, ki so z njim povezane, lahko najdete na mednarodni spletni strani: www/yogaindailylife.org. Podatke o društvih, vadbi in seminarjih v Sloveniji najdete na spletni strani: www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org, za Ljubljano in okolico pa tudi na www.joga-ljubljana.org in na informacijskem telefonu 040 22 11 08 od ponedeljka do četrtka med 17. in 19. uro. Komentarji (0) www.pozitivke.net