Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100406130705475

Je bil Janez Pavel II. res papež miru? torek, 6. april 2010 @ 13:07 CEST Uporabnik: Sonce Nedavno je minilo pet let od smrti papeža Janeza Pavla II. Danes na njegovo nekaj več kot 26-letno papeževanje mečejo senco predvsem številni pedofilski škandali, ki pretresajo Cerkev. Številne zlorabe, med drugim v ZDA, na Irskem in v Nemčiji, ki na dan prihajajo danes, so se zgodile ravno v času njegovega pontifikata. V javnosti se je bivšega papeža prijel vzdevek »papež miru« in veliko ljudi se sprašuje ali si je res to zaslužil. Če želimo biti objektivni pri takšnem presojanju, bi morali najbrž dopustiti, da o tem presodijo njegova življenjska dejanja. Ta pa na žalost, če pobrskamo po njegovem življenju, so vse drugo, samo ne miroljubna, in zdaleč ne tista, da bi se Karel Wojtila smel imenovati kristjan, da ne govorimo o tituli »sv.oče« oziroma, namestnik Boga na Zemlji. Znano je, da je vojaško diktaturo v Argentini med 1976 in 1983 od vsega začetka podpirala katoliška cerkev. Pod vojaškim režimom so usmrtili okrog 30.000 ljudi. Dogodki so se odvijali med pontifikatom Janeza Pavla II., in se je zanje izvedelo v začetku 80-ih let. Vprašanje je: Ali je Janez Pavel II. nastopil proti tem škofom in proti tem duhovnikom? Ali se je javno izrekel za oz. proti, ker so v imenu njegove cerkve z blagoslovom duhovnikov ljudi zmetali v morje in ubili? Jasni ne! Odgovorni za ta grozodejstva so še naprej na svojih odgovornih mestih… Nikogar niso sodno preganjali; prišlo je do amnestije. Vatikanski arhivi so, kakor vedno, zaklenjeni. Katoliška cerkev je podpirala tudi genocid v Ruandi. V 100 dneh so na najbrutalnejši način poklali čez 800.000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70% Ruandcev, je edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. »Spiegel« piše v št. 1/ 2000: »Večina duhovnikov in nun je leta 1994 brezčutno opazovala pokol ali celo pomagala morilcem. Okrivljeni danes živijo za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo samostane v Franciji, študirajo teologijo na papeških univerzah ali pa v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in odpuščanju. Vse to je bilo pod pontifikatom tako imenovanega »papeža miru«, Janeza Pavla II., tistega papeža, ki je imel za pravilno tudi intervencijo NATO-vih enot na Kosovu in je takrat, spominjamo se še, izgovoril besede: »Mi končno nismo pacifisti.« Jasno je, da takšne izjave niso združljive z Jezusom iz Nazareta in Njegovim naukom. Papež Janez Pavel II., ki ga še danes slavijo kot velikega prinašalca miru, je bil torej prav tako zagovornik vojn. Leta 1991 je na primer med takratno vojno proti Iraku, imenovano Golfsko vojno, javno priznal: »Mi nismo pacifisti; nočemo miru za vsako ceno, ampak pravični mir, mir in pravičnost.« (vir: Abendzeitung Muenchen, 18.2.1991) Vidimo: prastari Avguštinov nauk o tako imenovani »pravični vojni« je bil zelo globoko zakoreninjen tudi pri papežu Janezu Pavlu II. In je prišel tudi v njegov katekizem. Leta 1995, ko je v Bosni divjala vojna, je javno izjavil – proti Jezusovim besedam: Vtakni svoj meč v tulec« (Mt 26, 52) »Pravico do obrambe je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni.« Ko je nato Abendzeitung iz Muenchna objavil z velikim naslovom: »Papež poziva na vojno«, so mnogi to razumeli kot spodbudo, da, kot zahtevo, da se vodi vojna. Ta papeževa spodbuda je lahko samo katoliška, nikakor pa ne krščanska, oziroma božja. Pokojni papež proglasil ogromno ljudi za svetnike in blažene Pod pontifikatom prejšnjega papeža je bilo opazno veliko proglasitev za svetnike ter blažene. Janez Pavel II. jih je toliko proglasil za svetnike, kot jih ni bilo proglašenih niti zadnjih 400 let skupaj. Skupno je bilo pred njim 4000 svetnikov, zdaj jih je torej 4500. Poleg tega jih je 1300 proglasil za blažene. To je bil za Vatikan dober vir dohodkov. Zato lahko domnevamo, da bo papež Janez Pavel II. med drugim tudi zaradi tega proglašen za svetnika. V svoji knjigi Die Helfer Gottes (Božji pomočniki, op. prev.) Kenneth Woodward ocenjuje, da skupna vsota proglasitve za svetnika znaša najmanj 250.000 dolarjev, vključno s potnimi stroški ter prenočitvami povabljenih gostov, ceremonijami in sprejemi, molitveniki in siceršnjimi darili kot tudi obvezujočimi darili Vatikanu. Toda tudi ti podatki so že preseženi, kajti Charles Panati zapiše v svojem Populären Lexikon der religiösen Gegenstände und Gebräuche (Splošni leksikon religioznih predmetov in običajev – op. prev.) en sam jedrnat stavek: „Približni stroški moderne proglasitve za svetnika znašajo 1 milijon dolarjev po primeru.“ Janez Pavel II. je na primer kmalu zatem, ko si je v Izraelu prizadeval za simpatije Judov, proglasil za blaženega Pija IX. – papeža, ki je dal ugrabiti judovskega otroka, ga prisilno vzgojiti v katoličana in na koncu v duhovnika. Ta papež je v svoji cerkveni državi spet odprl judovski geto, v katerem so morali judovski someščani živeti v najbolj bednih razmerah. To je samo en primer iz novejšega časa, kaj katoliška cerkev razume pod „blažen“ ali „svet“. Za blaženega je tudi proglasil hrvaškega kardinala Stepinca. V času od 1941-1945 je bilo v njegovi škofiji brutalno umorjenih več kot 700 000 nekatolikov. Stepinec, ki je od Jasenovca stanoval kakšnih 120 km v svoji palači je po vojni trdil, da za to ni nič vedel. Starejši primer je Karel Veliki. Njega po formalnem postopku niso razglasili za svetnika, toda na veliko ga častijo kot svetnika – čeprav je bil množični morilec, ki je 44 let zapored vodil vojne, masakriral in moril ljudi. Kljub temu velja za veliko, sveto podobo katoliške cerkve. Zato je tudi skrajno zaskrbljujoče, da na primer v Aachnu vsaki dve leti podelijo tako imenovano „Karlovo nagrado“. Evropski politiki romajo v Aachen, da bi jim podelili nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikem, ki je zagrešil celo vrsto zločinov, danes pa velja za „velikega očeta Evrope“. Karel Veliki je torej z orožjem širil katoliško vero. In kar je bilo za cerkev še tudi pomembno: Karel Veliki je – prav tako z orožjem – izterjeval cerkveno desetino. Eno njegovih za cerkev najpomembnejših dejanj je bilo tudi to, da je vsa ljudstva, ki si jih je podvrgel, nasilno katoliziral oz. tiste, ki se niso hoteli spreobrniti, po kratkem postopku iztrebil. Krik bi torej morali zagnati, ko je papež Janez Pavel II. tako rad sprejel Karlovo, s krvjo obremenjeno, nagrado. Za bivšega papeža je bil pokol sto milijonov ljudi občudovanja vredna evangelizacija Kako naj bi se papež, ki prejme takšno „priznanje“, istočasno pošteno opravičil za zločine svojih predhodnikov? Seveda tega tudi ni storil. Z zgolj nekaj praznimi besedami je dobrovernim in naivnim sodobnikom natrosil nekaj peska v oči. Janez Pavel je rekel samo v tem smislu, da je nekaj zmedenih kristjanov insceniralo križarske vojne, da je nekaj zmedenih kristjanov zagrešilo umore v Južni Ameriki. In olepšal je, celo še hvalil grozodejstva pri osvajanju Južne Amerike kot „srečno krivdo“. V resnici to ni nič drugega kot velika laž! Obstaja namreč veliko papeških bul, proklamacij za inkvizicijo, za preganjanje čarovnic, za preganjanje Judov. Samo za preganjanje Judov obstaja okrog 30 papeških bul, uradnih papeževih spisov. Papež torej ne more kar tako trditi, da so posamezni njegovi sledilci storili prestopke, ki jih je treba obžalovati! Rimskokatoliška cerkev je torej leta 2000 po papežu Janezu Pavlu II. dala pojasnilo, ki pa ne pravi, da se je kot cerkev pregrešila s križarskimi vojnami, z inkvizicijo, z zločini nad ljudmi, nad skupinami ljudi in z iztrebljanjem celih ljudstev, ampak da so, na žalost, grešili pač posamezni kristjani - prestopki, ki jih je treba obžalovati. Takratni papež je to prodal kot veliko mea culpa svoje cerkve. Da bomo bolj razumeli cinične izjave bivšega papeža, se za trenutek ozrimo na to mračno poglavje Vatikanske cerkve. Le maloštevilnim je poznano, da je v Ameriki s privolitvijo cerkve, pod njenim vplivom in sodelovanjem šlo v smrt strahotno veliko število ljudi. Žrtve osvajanja Amerike ocenjujejo na 100 milijonov ljudi. Že prvih 50 let potem ko so španski katoliki odkrili Ameriko, so na Karibskih otokih pomorili ali s prisilnim delom do smrti mučili ljudi. Ali pa so pomrli zaradi okužb. Po 150 letih je bilo potem pravkar omenjenih 100 milijonov. To med drugim potrjuje neka objava v »Suedwest Presse« dne 2.5.1992. Kako okrutno so takrat pobili Indijance, poročajo izjave v časopisih. Cerkev je na novem kontinentu s tem pustila za sabo grozljivo krvavo sled! Dajmo tukaj besedo očividcu Las Casasu: »Kristjani so vdrli med ljudstvo, niso prizanesli niti otrokom niti starcem, niti nosečnicam niti doječim materam. Razparali so jim telesa in vse razsekali na kose. Nič drugače kot če bi napadli čredo ovc … Med sabo so tekmovali, kdo med njimi bo z enim udarcem meča človeka presekal na pol, mu s sulico razklal glavo ali mu iztrgal drobovje. Novorojenčke so prijeli za noge, jih odtrgali od materinih prsi in jih z glavico zalučali proti skalam. Druge so za ramena vlekli po cestah, se zraven smejali in šalili, jih na koncu vrgli v vodo in rekli: »Premetavaj se zdaj, ti malo podlo telo.« Matere so pobili skupaj z otroci.« (vir Karlheinz Deschner, »Memento«) O tem so cele strani – srhljiva poročila o neverjetnih in več kot barbarskih zločinih. Omembe vredno je v tem kontekstu, kako je prejšnji papež, Janez Pavel II., ko je obiskal te dežele, okrancljal sramotna dejanja cerkve. Govoril je o »občudovanja vredni evangelizaciji«( vir: Spiegel Special, 3/2005) ki so jo smeli izkusiti tamkajšnji ljudje. Ko je bil Janez Pavel II. na Haitiju, enem od številnih svojih potovanj – samo na Haitiju so pobili več kot milijon Indijancev – je papež rekel, da je cerkev prišla tja, »da bi oznanjala Kristusa, odrešenika, da bi branila dostojanstvo domorodcev, se zavzemala za vaše nedotakljive pravice«, da bi vašim prednikom predočila božje kraljestvo …Takrat se je tukajšnje ljubljeno ljudstvo odprlo za vero v Jezusa Kristusa …Slava gospodu, ki me je vodil sem, na kontinent, kjer je gospodu v slavo in čast napočil čas odrešenja.« Ni moč dojeti! Sto milijonov ljudi izgubi življenje in papež govori o »času odrešenja«, ki se naj bi takrat začelo. Danes pa naj bi tega papeža povzdignili v »svetnika«. Ali so laži in poneumljanje ljudstva združljivi z razglasitvijo za svetnika? To je spet primer, kako duhovniški kasti še danes uspeva zamegliti možgane ne samo širokim množicam prebivalstva, ampak tudi politikom in predstavnikom medijev. Razen tega ostaja odprto vprašanje poravnave. Pravkar je bilo povedano, da še ni priznanja krivde, kaj šele poravnave. Kaj bi pomenila poravnava? O poravnavi lahko govorimo le, če enakega ne delamo več in storjeno poravnamo. O zadnjem prav tako ne more biti govora, če pomislimo na napade duhovnikov, o katerih poročajo. Koliko tisoč seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, ki jih zdaj odkrivajo, je na celem svetu! Enako velja za inkvizicijo, ki danes prav tako deluje kot takrat – samo z drugimi sredstvi. Torej: niti Lutrova cerkev niti vatikanska cerkev se nista spokorili, da ne govorimo o poravnavi ali finančni odškodnini. Izdajalska je tudi naslednja izjava. Na vprašanje, zakaj zaradi svoje bolezni ne odstopi, je Janez Pavel II. odgovoril: „Jezus tudi ni stopil s križa.“ Papež je torej potegnil paralelo med svojim telesnim trpljenjem in trpljenjem Jezusa iz Nazareta na križu. Nadaljujmo logično s to argumentacijo in vprašajmo: Je takrat Jezus iz Nazareta tudi šel na kliniko? Popolnoma logičen odgovor: tega seveda ni mogel. Njega so vendar z žeblji pribili na križ. Ali ta miselna veriga ne ponazarja nečesa? Papeževa izjava je čisti cinizem. Človek, ki spada v skupino tistih, ki so Jezusa spravili na križ, Ga konec koncev pribili na križ in Ga brutalno ubili - tako rekoč „storilec“ - se zdaj primerja z žrtvijo. Človek se vpraša: Če bi človek, ki je bil Janez Pavel II., res hotel prenašati trpljenje podobno kot Jezus, Kristus – zakaj potem svoje bolezni ni prenašal? Zakaj je pustil, da so mu vedno znova pomagali zdravniki? Ali ni to velika predrznost, da se človek primerja z Jezusom iz Nazareta in Njegovo trpljenje na križu direktno poveže s svojim? In posebna predrznost je, če to stori član duhovniške kaste, tako rekoč najvišji duhovnik tiste kaste, ki je bila pred 2000 leti odgovorna za smrt Jezusa iz Nazareta. Ali ni to predrznost tudi zaradi tega, ker je papež na čelu organizacije, ki Jezusa ni samo izdala le pred 2000 leti, ampak to še vedno dela, s svojimi neprimernimi dejanji znova izdaja velikega učitelja svobode, vse do danes? Damjan Likar Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog