Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na: 
  http://www.pozitivke.net/article.php/20100322143244474
  Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari
  petek, 26. marec 2010 @ 05:02  CET
  Uporabnik: Sonce
  Konec minulega  leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90 odstotkov Slovencev podpira  darovanje organov in da v naši državi pridobijo  premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki pripisujejo tudi  zapletenosti zdajšnje zakonodaje. 
  
Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi  prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med  drugim uzakonil t. i. domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo  za darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.
  Povsem drugačno mnenje o darovanju  organov pa ima Nemka Renate Greinert,  ki v knjigi Rdeča zanka opisuje svojo hudo izkušnjo, ki jo je doživela, ko  so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu. „Povsem nepoučena o tem, kaj v  resnici pomeni odvzem organov, sem dovolila, da so me transplantacijski  zdravniki zmanipulirali. 
Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame,  da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati  transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi  Greinertova. V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz omenjene  knjige.
Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno  živ
Transplantacijska medicina šteje  možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje šele od zadnje polovice 20.  stoletja zato, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek  po možganski smrti še ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Avtorica se  sprašuje ali človek res nima pravice umreti nerazrezan?  Pravi, da transplantacijska medicina  degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz lego  kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati. 
Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr.  Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani  transplantacijski  center bolnišnice  Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih  živim ljudem odvzamejo srce. In to se ne dogaja samo s srcem. 
Takole pripoveduje:  „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema  ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj  končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva,  medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna  pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih  odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po zraku.  In to se je ponavljalo znova in znova.“
 
Dr. Evans je prepričan, da darovalec še  lahko čuti bolečino, in to pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da  se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni  operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu  prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj  redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar  več.“
Zdravnik priznal, da žalujočim lažejo
Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno  nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko  odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže.  „Malo se je treba zlagati. Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. 
Nikoli nisem  bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici  zgodi, sem prepričan, ne  bi bilo  nobenega darovalca več.“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v  operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce,  priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.“ 
Kot navaja Renate Greinert v svoji  knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: „Ko postane bolnik potencialni darovalec  organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne  obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še  kot truplo z utripajočim srcem.“ Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu  sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?“  Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov  več!“
Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri  presajanju organov
Dr. Hill, vodilni anestezist v  bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih  sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na  življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem  organov anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni,  da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“ Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je  mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer  ti organi za presaditev niso uporabni. 
  Obstaja tudi dokumentarni film o  diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem  se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še  premika. 
  Transplantacijska medicina vztrajno  označuje možgansko mrtve osebe za umrle. V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu  pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice  donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo  in pasivno spočnejo otroke.
   
  Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek  človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in  prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta  darovalec truplo. 
  
V Harvard Medical Reportu iz leta 1968  beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi  sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega,  ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar  petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi  pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi.  
Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: „Možgansko  mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“ Paul Byrne, dr. med. iz Toleda:  „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni,  da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega  človeka.“
Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko  še rešili
Po najnovejših spoznanjih bi lahko  rešili še več bolnikov, ki so jim odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli  reševati tako, da bi varovali poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim  podhlajevanjem in vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava  možgansko poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine.
 
Neustrezno  obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik pretres tudi njegova  mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu dokumentacije o njegovi smrti  izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev. Njegov krvni tlak je bil preveč  konstanten.“ Kako je mogoče, da so zdravniki izgubili svojo človečnost, da  lahko ugotavljajo možgansko smrt zgolj z mislijo na odvzem organov? 
Nekdanji zagovorniki koncepta možganske  smrti, kakršen je prof. Shewmon iz Združenih držav Amerike, so mnenje  spremenili, ko so ugotovili, kako dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih  diagnosticirali kot možgansko mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol.
Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja  umirajočih
Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o  'darovanju organov', mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem  skoraj povsem pozabljamo na življenje 'darovalcev organov', večinoma  ponesrečencev. 
Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi  prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno,  brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno  upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli   biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s  seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni. 
Če si ogledamo te besede,  ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi  „željami umirajočih“. Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno  prestane, mu torej omogočiti „živo umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino  zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja  umirajočega in njegove svojce.  
Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do  umirajočih, toda hkrati podpira darovanje organov
Cerkev poudarja, kako pomembno je  spremljanje umirajočih in da bi bilo treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi  zdrsnil v večno življenje dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot  mu ustreza, v zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb. 
Darovanje  organov in spremljanje umirajočih se izključujeta. Cerkev poudarja, da je vsak  človek individualna božja stvaritev, vendar ne nasprotuje, ko medicina človeka  degradira v reciklažni objekt.  Renate  Greinert v knjigi Rdeča zanka pravi,  da se ji pogosto dozdeva, da si vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč  krščanskosti, ko gre iz cerkve, pa ga odloži.
 
Kakšne vrste ljubezen do  bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali  celo več ljudi? Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili  umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do  umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?
Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo  krivi
Včasih minejo leta, desetletja, preden  se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri  tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati  psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega  sorodnika s svojo odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za  'da' pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na  splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo  zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega  sramujejo.
Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s  transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo  izobraževanje, kako 'pregovoriti' svojce 'potencialnih darovalcev organov', da  bi privolili v odvzem organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na  ljudi, naj izpolnijo izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo,  naj podpišejo takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko  organe 'odvzamejo samo po moji smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo'  mišljeno.
Edina alternativa transplantacijski  medicini za darovalce in prejemalce organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje  umiranja. Renate Greinert pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se  odpove organu in se pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje  marsikatere zdrave osebe.  
Damjan Likar  
Vse navedbe so iz knjige  Renate Greinert Rdeča zanka
Vir: revija  Aura, marec 2010
  Komentarji (0)
  www.pozitivke.net