Zakaj je tako?
Kako je mogoče izgubiti spomin če smo del celote. Kaj se je dogajalo v vmesnem stanju med nami in EDENOM.
Kaj če vse to kar ste prebrali in prebirate kar ste preživeli in preživljate, kaj če je vse to del sanj.
Tudi to je mogoče.
Kot sem prej v prvem delu omenila , vse je bilo , bo in je del velikega kozmičnega informacijskega sistema. Vse je odvisno od mesta kje se nahajamo, točke opazovanja ali zornega kota opazovanja ter kakšen je smisel našega opazovanja in naloge.
Nastajanje, izoblikovanje in rojstvo planeta potrebuje veliko informacijskega gradiva ter prenosnike in nosilce teh istih.
Kot vemo vse kar nastaja v pojavnem svetu je v že nepojavnem, je del pramaterije ali prima materije, je zapisano v permanentnem atomu.
Da se informacije v celoti vsidrajo jih je potrebno pripeljati in inplantirati.
V tem primeru prenosnik ima samo eno nalogo fokusirati svojo zavest in vso pozornost vsmetiti v točko prenosa in vgraditve.
Njegovo delovanje je vidno polje ali nastajajoča tretja dimenzija.
Lahko bi temu rekla, prenos energetskih inpulsov ter njihovo prizemljevanje.
Prav v tej točki sprejemanja določena slikovnega gradiva se zavedam pomanjkanja izrazoslovja in znanja iz fizike, kemije, biologije in marsikaterega področja, potrebnega da se lahko ubesedijo mnoge vizije in notranja učenja.
Kljub temu bom poskusila čim bolj , kot laik, ponazorit to kar mi je podano.
V postopku intenzivnega vgrajevanja je zavest usmerjena na predmet delovanja in se ne odziva na druge impulse, je samo prevodnik in uzdrževalec stanja pretoka informacij.
Vse v kreaciji je povezano med seboj in deluje v popolni sinhronosti.
Tako da je celotno stvarstvo en veliko organizem ki deluje v soodvisnosti in v svojem zavedanju je eno z vsem.
Da bi se kot zavest omejili v svojem zavedanju enotnosti smo se postopoma oddaljevali od lastnega izvira in na ta način nam je informacijski sistem postal popolna neznanka.
Delovanje v trodimenzionalnem svetu je dosegel svoj višek in zavest je zaplavala v globinah lastne teme.
Zavest sebe omeji in se poistoveti z svojo kreacijo.
V tej točki ko se zavest ki je ujeta v fizični dimenziji začne spraševat kdo sem jaz, se ozre okrog sebe in ponovno začne svojo pot nazaj, navzgor k EDENI.
Potreba po nenehnem kreiranju, ustvarjanju in raziskovanju jo žene naprej.
Pot po kateri hodi nazaj prepozna kot nekaj kar je del nje. Vsak narejeni korak je priklop na stari in hkrati novi informacijski sistem. S ponovnim priklopom na informacijsko polje se sproži slap luči in na tisoče nanovo prestreženih vizij in idej predrami spomin da je nekoč bil del vse te kreacije.
Tako se v nas zbudi odgovornost do vsega kar smo nekoč prav tu v tem planetarnem sistemu ustvarili. Kot nosilci te soodgovornosti nadaljujemo zdavnaj začeto potovanje v novem oblačilu in s novimi idejami.
Kaj je v zavesti planeta in kakšna je njegova naloga v tem celotnem procesu evolucije se malokdo sprašuje.
Zakaj je tako?
