Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100101160518617

Kratka zgodovina centralnega bančništva 1.del... nedelja, 3. januar 2010 @ 05:02 CET Uporabnik: Joza Jabolcni ...ali zakaj nujno potrebujemo spremembe 1.del: od Sumercev do Bank of England Sumerci Sumerska skupnost je bila agrarna ekonomija. Iz tega obdobja izvirajo prvi dokazi o kovanem denarju (bakreni novci imenovani 'shekel') – 3200 pr. n. št. Templji so takrat služili kot skladišča za pridelke. Bili so javne institucije, ki so opravljale dobrodelne funkcije (pomagale sirotam, vdovam, starejšim). Bile so avtonomne, financirale pa so se dajanjem svoje zemlje v najem ter z obrestmi za svoja posojila. Kmet je lahko dobil določeno količino pridelka vnaprej, če ga je ob naslednji žetvi vrnil nazaj skupaj z nekaj dodatne količine. Tako so bili templji prav za prav nekakšna centralna banka (izdajali so tudi kovance kot dokaz za vložek pridelka žitaric). Kar so zaslužili, se je tako ali drugaše vrnilo nazaj v skupnost. Po indo-evropskih invazijah v drugem tisošletju pr. n. št. preide posojanje denarja v zasebne roke, obresti od posojil pa začno polniti privatne trezorje. Začelo se je posojali zlato in ne več krav in žita, kar je pomenilo, da nikoli ni bilo dovolj zlata v denarnem obtoku. Kdor ni zmogel plačati dolga, je končal v zaporu. Krščanstvo in Srednji vek V kristusovem času so bili pol shekeli edini srebrni kovanci zagotovljene teže, ki so jih v templjih sprejemali kot plačilo davka, darila Bogu. A ti so bili redki, tako da so menjalci denarja lahko zožili tržišče zanje ter si prilastili monopol. Od tod tudi zgodba o tem, kako je Jezus pregnal menjalce denarja iz templja. Vse do konca srednjega veka je katoliška cerkev prepovedovala zaračunavanje obresti za posojanje denarja. Kasneje pa so se prvotnim krščanskim zapisom pridružili tudi židovski (in skupaj tvorili Staro Zavezo), ki pa prepovedujejo zaračunavanje obresti zgolj svojim bratom, ne pa tudi tujcem (Devterij, 15:6, 23:19, 23:20). Toda kralji so od časa do časa potrebovali kapital za svoje osvajalne pohode in projekte. Ko je l. 1087 angleški kralj William potreboval zlato za posle s Francozi, je dovolil menjalce denarja pod pogojem, da se obresti plačuje v zlatu, polovico le-tega pa gre njemu. Počasi so finančniki na račun prebivalstva postali bajno bogati, zato je cerkev uradno prepovedala zaračunavanje obresti, l. 1290 pa so bili oderuški menjalci denarja (večinoma Židje) pregnani iz dežele. Denar kot duplikat računov (tally* system) Ta system se originalno začne s Henrikom I, ki prevzame prestol l. 1100. Plačilo je bilo zabeleženo s kosom lesa, zarezanim ter prelomljenim na pol. Ker se les vedno prelomi unikatno, samo dva kosa se prilegata skupaj, je bilo praktično nemogoče ponarejati teh potrdil. To je bil najzgodnejši primer računovodstva. Potrdila so dobivali tako vojaki kot tudi kmetje in delavci za svoje delo ter usluge. Do 13. stol. se je njihova uporaba razširila – lahko si jih kupoval ali prodajal ter jih ponujal po znižani ceni (popust). Uporabljali so jih tako posamezniki kot tudi institucije (plačilo dolgov, stanarin, glob,…). V 16. stol. jih je Henrik VIII uradno razglasil za valuto, ko je dovolil, da se jih uporablja za plačilo davka. Do 17. stol. jih je bilo v obtoku za 14 milijonov funtov. Vendar pa se je Henrik prav tako ločil od katočiške cerkve, ter za kratek čas dovolil posojanje z obrestmi. Kraljica Marija je te zakone zopet poostrila, njena naslednica Elizabeta I, pa je rešila problem tako, da je denar v obtoku nadomestila s kovanci, ki jih je izdajala javna zakladnica. Vsi ostali kovanci so morali biti vrnjeni v kovnice. Njena odločitev je bila izzvana na vrhovnem sodišču, ki pa je dal prav kraljici – kar suveren določi, da je denar, je denar. Oliver Cromwell To odločitev so sovražili tako trgovci, kot tudi zlatarji, končno pa tudi Vzhodnoindijska družba. Prizadevali so si, da bi jo spremenili. Za to pa so morali odstraniti vladarja, kar jim je uspelo s Cromwellovim uporom sredi 17. stol. Srednji sloj je podprl Cromwela in parlament, višji sloj pa Kralja Charlesa I. Cromwelll je bil protestant in kot tak bolj naklonjen obrestnemu posojanju. Nizozemski posojilodajalci so v zameno za finančno podporo Cromwellu zahtevali dovoljenje za posojanje denarja v Angliji. To je pomenilo trajno odstranitev kralja, ki so ga tudi ujeli ter usmrtili. L. 1666 so sprejeli zakon, ki je dovoljeval prosto kovanje denarja. Večinoma so to počeli neizvoljeni priviligirani posamezniki ter velikokrat tujci. Po Cromwellovi smrti, je bil Charles II povabljen nazaj na prestol, vendar pa mu parlament ni vrnil pravice za izdajanje lastnega denarja – tako si ga je moral za svoje vojne sposojati z obrestmi. William III in rojstvo Bank of England Charlesov naslednik William III je bil po rodu Nizozemec. Svojo kariero je začel kot holandski aristokrat ter se s finančno podporo posojilodajalcev dvignil do naslova Prince of Orange. L. 1677 se je poročil z angleško princeso Marijo (York). L 1689 sta postala kralj in kraljica. Kmalu se je William znašel v vojni s francoskim kraljem Luisom XIV. Da bi si to lahko finančno privoščil, si je sposodil 1.2 mil. funtov pod naslednjimi pogoji: - posojilodajalcem se dovoli ustanovitev Bank of England, ki bo izdajala nacionalno papirnato valuto - samo del (frakcija) papirnatega denarja v obtoku bo krit z zlatom - vlada bo za svoja posojila plačevala 8% obresti (začetek nacionalnega dolga) - posojilodajalci si bodo zagotovili odplačevanje dolga prek direktnega odavčenja ljudi (oz. izdelkov) Bank of England je bila ustanovljena l. 1694, koncesija zanjo pa podeljena Williamu Patersonu, Škotu, ki je pred tem živel v Amsterdamu. Ta koncesija je pravno dovoljevala frakcionalni sistem ter podelila pravico upravljanja z javnim denarjem v zasebne roke. Bank of England je imela pravico izdajati denar praktično iz nič ter ga posojati vladi z obrestmi. To je počela z menjavo svojih bankovcev za vladne obveznice (obljubo za plačilo glavnice ter obresti banki) – enak sitem, ki se uporablja v ameriški Federal Reserve ter drugih centralnih bankah dandanes. Nekaj časa so bili v obtoku tako bankovci centralne banke kot tudi vladni 'tallies', a so bankirji organizirali kampanjo diskreditacije le-teh. John Law (poznan kot oče financ) je l. 1705 izdal serijo pamfletov, v katerih je opisoval, da lahko ljudje papir preobrazijo v zlato prek papirnatega denarja centralne banke. Predlaga, da zgolj določen odstotek zlata ostane v rezervi v bančnem trezorju (zlatarji so prek izkušenj dojeli, da je možno imeti v rezervi zgolj 10% dejanjske vrednosti denarja v obtoku). Banke, ki so posojale z velikimi obrestmi, so se v Evropi posebno razširile po francoski revoluciji (1789 – 1799), ko se je francoska revolucionarna vlada zadolžila pri mednarodnih bankirjih za financiranje upora. Dolg angleške vlade je med letoma 1694 ter 1815 narasel iz 1.2 na 885 milijonov funtov, večinoma zaradi nalaganja obresti, vendar pa centralna banka nikoli ni zahtevala vračila glavnice, sicer bi se davki močno povečali, prevara pa razkrila. tally* = eden od dveh predmetov, ki tvorita celoto Povzeto po knjigi Ellen Hodgson Brown: Web of Debt www.webofdebt.com Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog