Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20091215155253501

Ali že zmorete ločiti med Cerkvijo in naukom Jezusa Kristusa? torek, 15. december 2009 @ 15:52 CET Uporabnik: Sonce Cerkev zlorablja Kristusovo ime in deluje proti njegovemu nauku Po svetu ljudje počno mnogo nam popolnoma nerazumljivih, fanatičnih reči. Pa kdaj pomislimo, da se podobne nenavadnosti dogajajo tudi nam in to celo pred domačim pragom? Če dobro pomislimo, je to pravzaprav najbolj normalno, saj se ljudje nevede znajdemo znotraj dogajanja, zapleteni v igri, zlepljeni s svojim družbenim okoljem in zato pogosto postanemo slepi za stvari, ki se nam dogajajo tik pred nosom. Eno od takih področij, kjer pojmi nikakor niso razčiščeni, čeprav morda menimo drugače, je gotovo religiozna sfera. Za našo deželo pravimo, da je pretežno Krščanska. Ali je to res? Če bi bilo Krščanstvo enako Katolištvu, bi bilo res. Pa ni. Je pa res, da se nam to stalno dopoveduje. V pridigah katoliških duhovnikov se da pogosto v enem samem stavku zaslediti besedi Krščanski in Katoliški usmerjene na isto vsebino. Pa to ne bi bil niti tak problem, če ne bi istega počeli tudi naši politiki in celo novinarji. Na tak način ni zavedena le sorazmerno majhna skupina ljudi, ki obiskuje nedeljske maše, temveč celotno slovensko prebivalstvo. Slovenski novinarji pogosto iz meni popolnoma nerazumljivih razlogov imenujejo celo mini-državo Vatikan s pojmom 'Sveti sedež', kot da bi jim to nekdo ukazal ali pa sami ne bi premogli kančka pameti ! Tako mešanje pojmov je problematično najmanj iz treh razlogov. Prvič, tisti ljudje, ki nimajo trdne duhovne podlage, tako imenovani ateisti, v svoji duhovni nerazgledanosti enačijo svetle nauke duhovno prosvetljenega bitja, v našem primeru Kristusa, z zgodovinsko pogosto temnimi dejanji ortodoksne cerkvene institucije, v našem primeru Rimsko Katoliške cerkve, v nadaljevanju (RKC), ki se je sicer lepo okrasila z imenom božjega poslanca, počne pa in je v preteklosti počela v njegovem imenu vse kaj drugega. Zaradi tega se tako imenovanim ateistom njihovo stanje duhovne apatičnosti podaljšuje, saj zavoljo slabih zgledov in nerazumnega nauka naše največje cerkvene institucije sploh ne naredijo koraka naprej v duhovni smeri, misleč, da je duhovnost skrita v cerkvah in jih takšna kot je seveda ne zanima. Druga prizadeta skupina so Katoliški verniki, ki zaradi svoje nekritičnosti in udobja, ki ga izkrivljeni katoliški nauk ponuja, na sicer drugačen način kot ateisti, pa vendarle posledično v enaki meri ohranjajo duhovno zavrtost. Če ti dve skupini seštejemo, dobimo ogromno množico ljudi, ki je nekako odrezana od duhovnosti. To pa naš narod in tudi mnoge druge narode po svetu kot celoto in kot posameznika močno hromi. Tretji pomemben razlog potrebnosti razločevanja, ki je še posebej aktualen danes v Sloveniji, v času, ko se sprejema novi zakon o financiranju verskih skupnosti, pa je seveda ogromna premoženjska premoč RKC v primerjavi z ostalimi verskimi skupnostmi. Zaradi nepoznavanja zgodovine in tudi sodobnih ozadij delovanja te institucije le ta pri ljudeh še vedno uživa veliko podporo, kar se je odražalo v začetnem obdobju naše samostojnosti v nekritičnem vračanju nasilno in krivično pridobljenega cerkvenega premoženja, danes pa skozi popuščanja pri obdavčevanju in ostalih ugodnostih še naprej doprinaša k ponovni krepitvi njene ekonomske in politične moči. Iz tega bi se dalo sklepati, da je razčiščenje pojmov na religioznem področju eden ključnih korakov v smeri rasti družbene zavesti in ena poglavitnih nalog, ki jih moramo v zahodni, pretežno le tehnološko razviti družbi, čim prej opraviti. Vendar pa se kljub dozdevnim črnim scenarijem vračanja v »srednji vek« danes pogled velikega števila Slovencev na Rimo-Katoliško Cerkev že korenito spreminja. Za razliko od zahodnoevropskih katoliških držav smo v Sloveniji preživeli komunistično varianto družbenega reda po imenu socializem, ki je v svoji želji po popolni oblasti skušal z zapiranjem, umori ali razlastitvami onemogočiti politično konkurenco, torej tiste ki so imeli moč. Cerkev na slovenskem je imela pred vojno veliko moči. Kot institucija prav gotovo največjo. Vsa leta po vojni je bila zaradi zatiranja Katoliška cerkev na slovenskem deležna tihih simpatij ljudi iz vseh slojev slovenske družbe. To je bil plod sočutja. Resnici na ljubo pa, kljub temu, da je Katoliška cerkev res bila v marsičem zatirana, vendarle ni bila uničena in izkoreninjena. Vse cerkvene zgradbe še stojijo in tudi sam institut je ves čas socializma deloval v nekakšni simbiozi z državo in tedanjo oblastjo. Po zadnji vojni in nastopu demokracije in naše suverene državnosti pa se je njena vloga v družbi ter simpatija, ki smo jo Slovenci čutili, pričela naglo izgubljati in se preoblikovati v oblike čutenja, ki jih imajo drugod po Evropi. S tem, ko je pričela stopati na stare tirnice Evropskih bogatih cerkva, je kot neljubo posledico začutila tudi odvračanje ljudi od nje. Kakor smo Slovenci zadnje desetletje in pol tožili, kako se ne moremo izogniti vplivu 'komunističnih' kadrovskih ostankov, ki so bili zažrti v vse pore naše družbe preko vnukov naših političnih 'borcev' socializma, se Evropa po drugi strani ne more izogniti vplivu Katoliške cerkve, ki tudi dandanes s svojim vplivom in tisočletno prisotnostjo kroji Evropsko (najbolj materialistično) družbo. Cerkev Kristusovo ime v svojem delovanju uporablja brez njegovega privoljenja, tu pa se analogija z njegovim naukom v glavnem tudi konča. »Glejte jih, kaj delajo in ne kaj govorijo, ko bodo uporabljali (zlorabljali) moje ime!, je Kristus opozarjal Apostole že za časa svojega življenja. Mojzesovo razbijanje zlatega teleta v puščavi tisočletje pred Kristusom je le malenkost v primerjavi s tem, kar bi moral storiti s tisoči bleščečih oltarjev danes. Seveda so v cerkvenih vrstah bili in bodo tudi dobri duhovniki in celo dobri papeži, ki v Cerkveno institucijo prinašajo nekaj svetlobe. Take može in žene Cerkev vedno postavlja v ospredje, a pogosto šele po njihovi smrti, saj so ji za časa svojega zemeljskega življenja z zgledom in delovanjem le neljubo ogledalo, ki kaže, kakšna bi cerkev morala biti. Posmrtna vključitev je prvovrstni politični manever, saj naslednje generacije vernikov ne poznajo več celotne resnice, in dojemajo cerkev skozi te svetle ljudi, brez vedenja, kako se je le ta na njihovo delovanje v resnici odzivala. Pravzaprav to ni nič nenavadnega, saj je podoben vzorec obnašanja uporabljen tudi v primeru Kristusa. Tako se ta kolos poganja, to je pravzaprav njegovo osnovno gorivo, svetel obraz in skrivnostno ozadje. Nekaterih izmed papežev, ki so bili med drugim tudi vrhunski morilci, ni zaslediti pri poučevanju cerkvene zgodovine. Zgolj uradno opravičilo, ki ga je pokojni papež Voitila javno izrazil pred desetletjem, je za odkup storjenih grozodejstev mnogo premalo, da o materialnih povrnitvah prizadetim sploh ne govorimo. Kristus je dejal: »Spoznajte svoje grehe, spokorite se, popravite, kar je mogoče popraviti in tega ne počnite več.« Cerkev je do sedaj opravile le formalni del prve od štirih navedenih točk….. Kje je ostalo ? Koliko je tega, kar bi bilo potrebno ob formalnem opravičilu dodatno v obliki pokore in materialne poravnave še storiti, si lahko ogledate na: http://www.zrtve-cerkve.org/new_page_9.htm Potem bi se šele videlo, kdo bi moral komu vračati, civilna družba cerkvi ali obratno. Z vračanjem slovenskega nacionaliziranega premoženja so se ustvarila dvojna merila in nove krivice. Tako ogromno premoženje, kot ga premore 'vesoljna' Katoliška cerkev ne nastane iz nič, niti čez noč. Kako pa je nastalo? Se je kdo o tem vprašal? Če bi Cerkev dajala ubogim, bi prejemala in oddajala, mar ne? Tako velikanske akumulacije v tem primeru ne bi bilo. In tudi namen teh sredstev je vprašljiv. Za vračanje ljudi k Bogu gotovo ni potreben, saj bi v nasprotnem že Kristus zbiral zlato in postavil največjo tedanjo cerkveno zgradbo, da bi se ga po njej spominjali. On pa je preprosto trdil, da je človeško telo, oziroma človeško srce božji tempelj in da se moramo obrniti vase, ne pa v zunanji blišč, kar pa, zanimivo, cerkvene zgradbe z zlatimi oltarji in ostalim razkošjem nedvomno najbolj intenzivno simbolizirajo. Tudi zgolj moška zasedba položajev v cerkveni hierarhiji ter celibat sta prvenstveno zahtevana zaradi zaščite premoženja Cerkve, saj bi ga družine duhovnikov lahko v določenem delu kaj hitro preusmerile v zasebno sfero. Zavezanost predaje življenja Bogu je le dobra krinka za zavezanost ohranitve premoženja v enem kosu. Stranske posledice gojenja celibata in milo kaznovanje prestopnikov, s tem mislim na pedofilijo, so tudi znane. To je visoka cena potlačitve osnovnih bioloških nagonov za nizkoten namen ohranitve posvetne moči. Da je Katoliška cerkev izpostavljena tudi notranjim bojem za moč in oblast, govori tudi naslednje dejstvo. Papež ki je papeževal pred gospodom Voitilo, je imel resen namen reformirati Katoliško cerkev. Vendar pa se je po iskrenem pogovoru z enim od vatikanskih visokih uradnikov o vprašanju reformiranja samo po 33 dneh svojega delovanja zdrav zgrudil in umrl. O tem se le malo govori. Tudi sedanji papež ni enak prejšnjemu, Bog pa je vedno enak in nespremenljiv. Vloga cerkva naj bi bila, da človeka duhovno dvignejo do te mere, da se ta vrne k svojemu očetu stvarniku. Vse ostale njihove naloge morajo biti v primerjavi s to praktično nepomembne, ali pa cerkev ni to, za kar se predstavlja. Pri tem so si ortodoksne cerkve po svetu zelo podobne. Vse so bile spodbujene z rojstvom duhovno prosvetljenega bitja na zemlji in vse so v svojih hotenjih in strahovih tako predrugačene, da se le stežka razpozna njihov izvor. V vzhodnih civilizacijah pojem ateizma, kot ga poznamo pri nas, ni tako izrazit. Kdo ga je pri nas tako ostro začrtal. Materializem? Kapitalizem? Če gledam sebe, ga je povzročila prav Katoliška cerkev s svojimi zmedenimi interpretacijami ustroja vesolja, snovnosti, časovnosti, večnosti, vzročnosti in posledičnosti, logičnosti bivanja v materialni obliki. Šele ko sem prišel do knjig, ki te duhovne aspekte jasno in logično osvetljujejo, sem postal, ne več slepo veren, temveč vsaj v osnovah veden. Katoliška cerkev s svojim neznanjem in zavajanjem na tem področju ni doprinesla prav ničemer, razen pravljic o božjih skrivnostih. Za te ne rabiš hodit v šole. V dobi žepnih mobitelov, televizije in interneta cerkev odreka Bogu, kot stvarniku vsega, da bi s komerkoli komuniciral neposredno. Jemlje si pravico, da na podlagi stokrat prepisanih in marsikje narobe razumljenih ali prevedenih ter celo potvorjenih zapiskov izpred 1.650 let govori o stvareh, ki so se dogajale še 350 let prej in nosi edina pravo idejo Kristusa Boga v svojem evangeliju. Katoličani svojega Boga kar naprej gledajo pribitega na križ. Pa vendar njegov nauk ni nikdar temeljil na mučenju, temveč na ljubezni in usmiljenju. Kdo je tisti, ki ga tako grdo simbolizira. Kaj pomenijo besede, ko pa je vidni vtis vendar prvi in najmočnejši, še posebej pri otrocih. V svojem zemeljskem utelešenju je Kristus neposredno razlagal pastirjem in ribičem, danes ne sme in ne more izobražencem računalniške dobe. Kako nelogično. Še pomnite, kako močne so bile pred leti težnje o ponovni uvedbi verouka v civilne šole. Pri tem se takoj postavi v ospredje vprašanje strokovnosti. Kako te bo namreč učil duhovnik o nečem, o čemer nima nobenega znanja. Ko zagrizenega Katolika povprašam o kakšni preprosti duhovni vsebini, mi odvrne, da o tem še ni razmišljal, niti ga izgleda ne zanima. Tudi povedali mu niso tisti, h katerim že celo življenje hodi ravno po to. Katoliški duhovnik, izredno izobražen, psiholog, retorik, vendar ne duhovno prosvetljen, naj uči naše otroke v javnih šolah o duhovnosti? Ne more, ker nima duhovne izkušnje. O cerkveni zgodovini je tudi bolje, da molči. Torej, kaj ostane. Ponavljanje svetopisemskih zgodb je pač skrajni doseg Katolištva. Komur je to dovolj, naj ostane. Nekaj razmišljanj za tiste, ki ste zaslutili, da s slepo religioznostjo ni vse v redu - Kristus se je rodil pred 2.000 leti v revni pobožni družini. Njegovo simbolno rojstvo v hlevu je že tedaj zaznamovalo kasnejši božji nauk o ponižnosti in slogi med živimi bitji. Če dobro pogledate svoje božične jaslice, boste poleg ožje družine in treh kraljev opazili tudi živali. Ljudje so bili Jezusu in njegovima staršema nevarni že od samega rojstva, saj je prišel kot svetlo bitje pravzaprav med tujce v temine človeških nizkotnosti, laži in prevar. Prišel je obnovit 1.000 let star božji nauk, ki ga je po Božji besedi podal Mojzes in ga je skozi stoletja do Kristusovega rojstva farizejska kasta popolnoma izmaličila in izkoristila za utrjevanje svojega privilegiranega položaja. Vse to je v Svetem pismu zelo slikovito prikazano. Le brati in razumeti je potrebno na pravi način. Na način, da se zgodovina ponavlja tudi danes. - Ali menite, da so farizeji to božje utelešenje prepoznali kot odrešenika. Ne. Prepoznali so ga kot hudo grožnjo svojemu obstoju in udobju, zato so ga skušali čim prej spraviti s sveta. V samo treh letih jim je to tudi uspelo. A ne pozabite, za vsako laž, krajo ali drug zločin, tudi uboj so prej in potem uporabljali božje ime in z njim upravičili svoja dejanja pred družbo. Ljudje pa so v svojem strahu pred maščevalnim bogom, v katerega so jih prav ti svečeniki prepričali, vse to sprejemali in poleg tega njihove religiozne usluge še prav drago plačevali. Kdor jih ni, je bil kaznovan ali izobčen. Kaj menite, kdo bi utegnili danes biti sodobni farizeji, katerim bi ponovno rojstvo božjega poslanca najbolj škodovalo? Bi bili to vi? Prav gotovo ne. Vi nimate kaj izgubiti. Kaj pa »božji zastopniki na Zemlji«, cerkve ? - Kdo je prepoznal Kristusa, ko je začel učiti ? Posamezniki odprtega duha, kot na primer Janez Krstnik prav gotovo, mnogi ostali pa kasneje skozi čudežne ozdravitve, ki jih je Jezus Kristus podarjal preprostim ljudem in seveda skozi pravične nauke. Ko že omenjamo čudeže, velja poudariti, da imajo slednji en sam namen in to je pritegniti pozornost, da bi potem ljudje lažje sprejeli božji nauk. Zato jih svetniki uporabljajo zelo previdno. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da bi vsa pozornost ljudi ostala le na čudežih, nauki pa bi odšli v pozabo. - Od začetka našega štetja je minilo dvakrat toliko let, kot od Mojzesove smrti do rojstva Kristusa. Ali menite, da smo se ljudje od tedaj tako spremenili, da se Kristusovim naukom ni mogla zgoditi enaka usoda, kot Mojzesovim desetim božjim zapovedim? Poglejte samo zgodovino »pokristjanjevanja« in načine, ki so bili za to uporabljeni, pa vam bo postalo slabo. Kristus ni nikdar učil nasilja. Njegov nauk je bil odpuščanje grehov, ne pa mučenje, plenjenje in ubijanje. Torej, moderni katoliški farizeji so bili še hujši, kot njihovi predhodniki, o katerih govore pri svojih mašah kot o nosilcih zla. Preusmerjanje pozornosti nam je znano tudi danes, mar ne. - Kristus je prišel na ta svet kot luč sveta, prišel je, da povrne mir na zemljo, prišel je odpravit krvavo daritev. Vsako leto postavljamo jaslice v svoje veselje in veselje naših otrok, potem pa skupaj sedemo za mizo, kjer na krožnikih čakajo lepo pripravljeni kosi krvave daritve, katere neprijeten vonj in okus nevtralizira in popravi lahko le mnoštvo rastlin in začimb. Ne ločimo teorije od prakse, ne ločimo nauka od ustaljenih vzorcev, ne ločimo posvetnega od svetega, ne ločimo Katolištva od Krščanstva. Ne razmišljamo. Le kopiramo vzorce naših zavedenih staršev in ostalih prednikov. In tako se zgodba ponavlja skozi stoletja. Grehi pa se nam kopičijo in ko jih moramo plačevati, ponovno preklinjamo Božje ime. Pa nas v resnici tepe le lastno neznanje. - Nekaj dni nazaj sem na slovenski televiziji spremljal intervju z gospodom Paramhans Svami Mahešvarananda, avtorjem sistema Joga v vsakdanjem življenju. Kaj je povedal kot eno najbolj markatnih doživetij, ki si jih je zapomnil iz časa, ko je pred skoraj štirimi desetletji prvič prišel na zahod ? Povsod okoli po trgovinah in tržnicah je videl viseti živalska trupla in ljudje so to jedli. Zanj je bilo to nepojmljivo. Imel je težavo podati roko mesojedemu človeku, saj je imel občutek, da se bo pri tem umazal. Tako bi se približno počutili mi, če bi prišli med prave ljudožerce. Torej, kaj smo ? - Bog nam je dal za prehrano rastline in plodove dreves. Celo v sprevrženi bibliji piše tako, ker so očitno to pozabili brisati. Res je, da so rastline tudi živa bitja, vendar njihova zavest ni na tako visoki ravni, da bi trpele. V nasprotju s tem živali čutijo in slutijo še močneje, kot človek. To jim vsi priznavamo. Če ne verjamete, da je z mesojedstvom nekaj hudo narobe, pojdite na vrt, odrežite solato, odtrgajte jabolko, potem pa vzemite nož in zajčku prerežite goltanec, da vam v krikih izkrvavi na rokah. Pri vsem tem si merite srčni utrip. Opazili boste znatno razliko. Če niste verjeli, da vaše srce zna poslušati glas vesti, božji glas, boste po tem dejanju prepričani, da to zmorete. Ne mislite, da vas spodbujam h klanju, kot to še posebej za svoje pogansko obarvane praznike počne Katoliška cerkev. Lahko si tak scenarij zavrtite le v mislih. Če boste iskreni, vam bo celo v tem primeru poskočilo srce. In ne mislite, da ubijate kaj manj, če za umore živali plačate nekomu drugemu. Razlika je le v tem, da imate potem na vesti poleg uboja še hinavstvo do samega sebe, saj si ne priznate, da ste z nakupom kosa mesa pravzaprav izdali naročilo za umor naslednje živali. V kazenskem zakoniku civiliziranih narodov je naročilo za umor enako lastnoročnemu umoru, seveda če gre za človeka. Vedeti pa morate, da Bog ni pisal zemeljskih zakonov, ki so pogosto omejeni ali celo pisani na kožo posameznika , oziroma skupine ljudi. Božji zakoni so neomejeni in vsepravični, pa še plačilu, oziroma poduku se ljudje, božji otroci, ne moremo izogniti. Poduk in zaušnica prideta slej ko prej. Edini problem je v tem, da ne vemo točno, kaj trenutno plačujemo (predelujemo) in za trpljenje nato pogosto obtožimo Boga, ne pa sebe in svojih napačnih dejanj. Ni nujno, da plačujemo grehe, ki jih pomnimo iz trenutne inkarnacije. To nepoznavalce duhovnih načel še najbolj zmede, pri tej zmedi pa jim RKC še kako pomaga s tako imenovanimi 'božjimi skrivnostmi' in brisanjem razlage vzročno-posledičnega načela iz svojega nauka, kar si je dovolila pred približno 1.500 leti. - Končno smo pri vprašanju inkarnacije. Milijarde ljudi v deželah Budizma in Hinduizmana to sprejema kot popolnoma samoumevno dejstvo in se jim ob tem ne zatikajo možgani kot nam v Katoliškem svetu. Katolištvo je poskrbelo, da je bilo vedenje o inkarnaciji izbrisano iz nauka. Kot da bi Bog učil na enem koncu sveta preko svojih poslancev tako, na drugem pa drugače in s tem ustvarjal pogoje za spore in verske vojne. Smešno. Bog je vendar večen, nespremenljiv, pravičen in ljubezniv. Zakaj je torej v naših krajih pojem inkarnacije skoraj nekaj bogokletnega? Brez razumevanja, da je Zemlja planet učenja, na katerem se skozi mnogo različnih vlog (življenj - inkarnacij) počasi izobražujemo in rastemo v duhovnem smislu, postane večina našega življenja dokaj kaotična in nesmiselna. V kaosu pa je mnogo lažje vladati in držati ljudi v poslušnosti, kar ortodoksne cerkve s pridom izkoriščajo. Kakšen neki bi bil Bog, ki bi nekomu podelil zdravje, drugemu bolezen, enemu lepoto, drugemu invalidnost, določenim sposobnost narediti doktorat, ostalim povprečnost ali celo bebavost. V takih okoliščinah bi bil Bog gotovo krivičen. Ali torej verjamete, da je Bog krivičen, ali se vam zdi bolj logično prehajanje iz razreda v razred (iz vloge v vlogo), kot smo to vsi počeli v naših šolah? Seveda občasno kdo od nas zemeljski razred tudi ponavlja. Poskrbite, da ga v duhovnem smislu ne boste prevečkrat. Kaj boste torej izbrali, Božjo krivičnost ali kavzalni zakon? Če vprašate katoliškega duhovnika, vam bo strokovno razložil: » Inkarnacije ni, naštete razlike med ljudmi in njihovimi usodami pa so božja skrivnost.« Dali boste cekin, se zahvalili pokrižali in ponižno odšli domov še bolj zmedeni, kot ste prišli…. Upam, da ne več. - Je pa tudi nekaj resnice na tem, da inkarnacija ne obstaja. Obstaja namreč le za dušo, ne pa tudi za osebnost. Osebnost je minljiva in se ne ponovi. Je le ena izmed vlog duše. Iz tega lahko sklepate, kako duhovni so predstavniki ortodoksnih religioznih organizacij, ki reinkarnacije ne priznavajo. Za njih je pojem inkarnacije preveč boleč, saj so zaljubljeni v svojo trenutno osebnost, moč in vpliv. S svojim trenutnim zemeljskim položajem cerkvenega dostojanstvenika menda pričakujejo po smrti VIP kartico za sedenje na »desnici Očetovi«. Kako gre to skupaj z »vstajenjem mesa« ob uri obračuna, pa je verjetno jasno le njim. - Ste že kdaj opazili, da RKC nikdar ne reče, da je v preteklosti učila drugače, kot sedaj, da je torej nekoč učila narobe. Seveda ne, saj bi potem postali skeptični tudi do njene kredibilnosti v sedanjem času. Hkrati pa vsi vemo,da se je njen nauk in odnos do ljudi skozi čas v mnogočem spreminjal. Ko določene religiozne dogme v družbi niso več prijele zaradi svoje bizarnosti, nasilnosti ali celo grotesknosti, jih cerkev enostavno ni več izvajala in o njih ni več govorila. Preprosto. In današnji ljudje, ki ne pogledajo malce podrobneje v zgodovino pač menijo, da je bilo vedno tako, da je cerkev nedolžno jagnje, tako, kot se kaže navzven tudi danes. Pa ni tako. RKC je bila sužnjelastnik, RKC je obsojala, RKC je sežigala, mučila in morila, RKC je blagoslavljala vojne, RKC je odrekla vrnitev k bogu komaj rojenim dušam dojenčkov, če jih sama za denar ni poškropila s svojo žegnano vodo, zaničevala je nezakonske otroke, sodelovala pri izkoriščanju in ubijanju črncev in Indijancev. RKC tudi danes spodbuja morijo živali. Ampak kdo bi o tem razmišljal, ko pa imajo na marmorno zlatem oltarju tako lepo dišeče rože in je duhovnikova oprava v soju žarometov in ob zvokih orgel tako lesketajoča…. Ali verjamete, da se tudi Bog, katerega RKC na zemlji bojda zakonito predstavlja, tako oportuno spreminja in prilagaja? Najbrž ne. Ampak če ne, kako je potem mogoče, da sploh še kdo verjame naukom RKC in zahaja k njim po odvezo? - Katolištvo nas želi prepričati, da je Kristus eden in edini pravi božji poslanec. Znanost je dokazala, kako prastaro je človeštvo. Kateri oče bi tako dolgo čakal, preden bi poslal luč svojim otrokom? Ko pa bi že enkrat poslal svojo luč (odrešenika) na Svet in bi ga nekateri izmed otrok križali, pa bi se v svoji žalosti zaprl vase in zadovoljil s tem, da Božje nauke od tedaj naprej tolmači samooklicana zemeljska religiozna organizacija s hierarhičnim ustrojem in papežem na čelu po svojih merilih in hotenjih vse tja do »sodnega dne«. Nekaj podobnega nam skuša dopovedati Rimokatoliška cerkev, kot tudi ostale ortodoksne ločine te iste cerkve. Povsod pa je prisoten osnovni namig, ki pravi: »Veruj v Boga, ki ti ga mi interpretiramo in v našo sveto organizacijo, ki te edina lahko pripeljemo nazaj v Njegovo naročje. Plačuj, veruj in ne sprašuj preveč.« Ali menite, da je nekomu, ki potrebuje fevd ljudi za svoj obstoj in prestiž res v interesu, da kogarkoli izgubi iz nadzora in vrne Bogu? Najbrž ne. Temu dejstvu je prilagojen tudi katoliški nauk. Od take organizacije lahko pričakujete le duhovno neznanje in liturgično obredje, ki vas prijetno duhovno uspava in vam ukrade še tisto malo časa, ki ste ga v svojem življenju namenili duhovni rasti. Prepriča vas, da ste s prisotnostjo pri maši in materialnim darovanjem posredniku naredili vse, kar se v tem pogledu narediti da. Opozorijo vas seveda tudi na moralno obnašanje, katerega pa se sami pogosto ne držijo. In mnogim ljudem je dandanes to še vedno dovolj, da nekritično zahajajo v njen objem. - Vendar se ne bojte. Kristus ni bil edino prosvetljeno božje bitje, ki nas je prišlo buditi iz sna neznanja. Mojstri modrosti so bili prisotni na našem planetu v vseh časih in so prisotni tudi danes. Po nekaterih so se oblikovale zemeljske religije, ostalih, ki niso nastopili javno pa zgodovina niti ne omenja ali jih vsaj ne prišteva med svetnike. Imeli so pač drugačne naloge. Tudi danes so med nami, a jih enako kot v Kristusovih časih spoznajo le ljudje, ki jim je to dano. Za ostale niti ne obstajajo. - Dejstvo, da so poleg Kristusa na naš planet prihajali in na njem delovali tudi drugi duhovni mojstri, ne zmanjšuje pomena Kristusovih del, zmanjšuje pa vsekakor ekskluzivnost religije, ki si je uzurpirala njegovo ime. Ste se kdaj vprašali, kako gredo skupaj javni pozivi sodobnih papežev o spravi med različnimi religijami, po drugi strani pa nauk RKC to popolnoma izključuje, saj pravi, da je bil Kristus edini pravi božji sin. S takim odnosom že v osnovi poniža in užali vsa ostala verstva. Od žalitev do brutalnih obračunavanj pa je le kratka pot. Ob zadnjih Razingerjevih nepremišljenih besedah proti Islamu se je to lepo pokazalo. A to je le eno od nasprotij, katerih je Katoliška cerkev polna in v katerih se bo na koncu ne glede na svoje velikansko bogastvo utopila. Še kratek nasvet Če ste se končno pričeli prebujati in izmotavati iz pajčevine religioznih nesmislov ali ateističnega tavanja ter ste pripravljeni sprejeti odgovornost za svoje življenje (karmo) v svoje roke, obstaja mnoštvo knjig, ki vam bodo odstrle duhovna obzorja. Vzemite si desetletje časa, če je potrebno, preden izberete za vas pravo pot. Iščite, preverjajte, poslušajte svojo pamet in svoje srce in ko boste pripravljeni, bo prišel učitelj, ki vas bo povedel na pot končnega osvobajanja iz cikla rojstev in smrti. Kakršnokoli duhovno angažiranje je boljše, kot vrtenje v začaranem krogu, iz katerega brez vašega iskrenega truda ne boste našli izhoda. Začnite počasi in potem ne odnehajte. Kot prvi korak na tej poti priporočam vegetarijanstvo. Pomnite, enako privlači enako. Tomaž Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog