Kar nekaj časa je že minilo od uvedbe premične pošte na Kalobju in v Sv. Štefanu. Čas je pokazal, da je bila povsem upravičena bojazen, nas krajanov, da poslovanje še zdaleč ni pridobitev za kraj, kakor je Pošta Slovenije predstavila v TV oddaji in na letakih, ampak ena velika laž.
S tem pismom pozivam vse krajane Kalobja in krajane pošt, ki so doživeli ali bodo preizkusili enako usodo, da se z vsemi silami uprejo početju pošte Slovenije, pa če je potrebno tudi z državno nepokorščino, saj od predstavljenega iz Pošte Slovenije drži samo to, da poštar dostavi pošto na dom. Naj na kratko osvetlim začetke uvedbe premične pošte na Kalobju.
Dne 27. oktobra 2009, smo vsi krajani Kalobja, s strani pošte Slovenije, prejeli dopis, da se z 2. novembrom 2009 uvede premična pošta. Že 30. oktobra so sneli tablo pošta Kalobje in s tem je obstoječa pošta zaprla svoja vrata. Doma smo veliko poslovali s Pošto predvsem zaradi dejavnosti. Že prvi dan poslovanja premične pošte so se pokazale določene pomanjkljivosti (dvig denarja, plačilo položnic, pošiljanje paketa in plačilo poštnine), zato sem poklical na sedež Pošte Slovenije v Maribor, kjer se je najprej oglasila ga. Megi Jarc, katera me je kmalu odslovila, češ da tega problema ne pozna in da mi bo dala drugega sogovornika. Na drugi strani žice se je oglasil g David Zabukovnik, PE Celje, ki o tej zadevi ni imel odgovora. Govoril je le tisto, kar so ga naučili, in predlagal, da se o tem pogovorim s pristojnimi v Mariboru. Prisiljen sem bil poklicati nazaj v Maribor, pisarno generalnega direktorja g. Hauca. On je prvi podpisnik dopisa, ki ga je prejelo vsako gospodinjstvo. Po zagotovilu tajnice, naj bi me vodja tega projekta, g. Bogdan Radonja, poklical nazaj, a tega klica nisem dočakal, saj je odgovornost preložil še na g. Jožeta Kužnika, pomočnika direktorja PE Celje. Gospod Kužnik me je res poklical in se tudi naslednji dan pripeljal na Kalobje. Zaključek najinega pogovora me je še bolj prepričal, da se je Pošta Slovenije lotila projekta, ki ni premišljen, ni namenjen varčevalnim ukrepom, verjetno pa ima drugo ozadje. V ta namen so nerentabilnost pošte na Kalobju izrabili le kot izgovor, saj je tak način poslovanja, kot ga imamo po novem, po preprosti kmečki logiki nekolikokrat dražji. Ugotavljam, da tudi prodor konkurence ni edini razlog za te spremembe poslovanja, saj bi se lahko s pravilnim preoblikovanjem Pošte Slovenije obvarovali pred tujo konkurenco. Gospodu Jožetu Kužniku sem predlagal eno od oblik, a tukaj gre verjetno za divjo privatizacijo delov Pošte. Večina podjetij v družbeni lasti je imelo podobne simptome pred razpadom in ponovnim prevzemom. Najprej so vodilni v podjetjih z neumnimi potezami razvrednotili imetje firme, se rešiti viška zaposlenih, na koncu pa prevzeli razpadle ničvredne dele firme.
In kakšna je v resnici razlika v poslovanju premične in stacionarne pošte. Nekdaj smo na Pošti na Kalobju, ki je bila odprta dve uri dnevno, med 8. in 10 uro, ob sredah pa med 14. in 16. uro, uredili vse, kar so prebivalci našega kraja potrebovali. Pošta je bila opremljena z vso opremo, računalnikom s povezavo na medmrežje, POS terminalom, tehtnico, blagajno, poštnim predalom itd. Po obratovalnem času je poštar odšel na teren. Danes, v času telekomunikacij, je poslovanje postalo ročno, kot je bilo pred tridesetimi leti. Za starejše nekoliko nostalgično, za mlajše nesprejemljivo. Poštarjeva profesionalna naloga je le dostava pošte in reklam, pri vsem ostalem pa je veliko zapletov in neprofesionalnosti. Dnevni limit dviga denarja je le 60 evrov pod pogojem, da imaš knjigo na vpogled, saj iz bančnih kartic v mobilni pošti ni mogoče izvršiti dviga, ker ni opremljena s POS terminalom. Če želiš plačati račun, izročiš poštarju položnico in gotovino. Gotovina mora biti vsaj točna ali s pribitkom. Plačilo s kartico seveda ni mogoče. Stranka nato prejme ročno izpisano potrdilo o prevzemu. Poštar odnese položnico in denar na Pošto v Šentjurju, kjer jo morajo tamkajšnji uslužbenci dejansko opraviti plačilo. Naslednji dan ti poštar vrne potrdilo o plačilu in ostanek denarja. V kolikor moraš isti dan dokazovati plačilo, to ni mogoče, ker dobiš potrdilo o plačilu šele naslednji dan. Za tovrstne primere moraš osebno v najbližjo banko (Šentjur, Celje, Šmarje).
Če predaš, izročiš poštarju paket z odkupnino, postane storitev umetnost in trening živcev. V samem začetku moraš pozabiti, da živiš v času elektronike in digitalizacije. Že v času potujoče pošte je kočijaž lahko odtehtal pošiljko, pa čeprav samo s preprosto rimsko tehtnico. V »sodobni« mobilni pošti je to nemogoče, ker tehtnice poštar nima. Pred prevzemom pošiljke poštar le »na oko« oceni njeno težo, kajti od nje je odvisna višina poštnine, za katero mu moramo dati spet samo gotovino. Kot opremo ima poštar le baterijsko tračno seštevalko, tako staro pripravo, da je besednik računalnika, na katerem pišem to pismo, ne pozna več. Vso pošiljko mora tudi ročno popisati pred prevzemom. Za celoten proces porabi poštar neprimerljivo več časa kot nekoč. Seveda pa s tem celotna procedura oddaje pošiljke še ni končana. Poštar odnese pošiljko, popisni list in denar na pošto v Šentjur, kjer morajo pošiljko ponovno računalniško obdelati; stehtati, prišteti poštnino vrednosti paketa, izpisati poštno nakaznico in finančno obdelati. Naslednji dan pa poštar vrne stranki potrdilo o oddani pošiljki in morebiten ostanek gotovine.
Sprejem priporočene pošiljke je za stranko nadvse neprijazen in bistveno dražji. Če poštar prinese priporočeno pošiljko, ko stranke ni doma, pusti v nabiralniku obvestilo, da jo pošiljka čaka v Šentjurju, kjer jo lahko prevzame. Prej jo je lahko prevzela na pošti Kalobje v času uradnih ur.
Pa preidimo na finančno konstrukcijo, pri kateri se mora vsak projekt začeti. Gospod Kužnik zatrjuje, da je pošta na Kalobju v letošnjem letu pridelala veliko izgubo, čeprav mi ni znal pojasniti na kak način. Jaz mu z gotovostjo povem, da bo imela sedaj še večjo, kajti večji uporabniki poštnih storitev, ki so pošti prinašale dobiček (plačilo položnic, pošiljanje paketov), bomo prisiljeni poiskati druge poti. Pošta na Kalobju je uporabljala poslovne prostore, ki so v lasti Občine Šentjur, pri čemer je morala plačati le elektriko, vodo za uporabo internega stranišča ter polovico odvoza smeti. Drugo polovico odvoza smeti je pokrilo PGD Kalobje. Skupno je imela Pošta Slovenije stroškov od 100-150 € mesečno. Najemnini se je Občina Šentjur odpovedala. Ne vem od kod kar par deset tisoč evrov velika izguba samo na pošti Kalobje. Še večja uganka je, na kakšen način bodo to izgubo privarčevali. Kraj poslovanja ostaja isti, skrajšal se je le delovni čas, ki je po novem vsak dan med 9. in 10. uro. V tem času opravlja poštar minimalne storitve v prostorih bivše pošte, brez vse opreme. V Sv. Štefanu je stacioniran kar pod kozolcem, kjer čaka naključne krajane, nato gre v raznos pošte. Teren je ostal isti, le več časa je potrebno, da ga obdela, po končanem delu pa prinese v Šentjur pošiljke, ki jih je treba ponovno vnesti v računalnike. Če je poštar na voljo v prostorih pošte eno uro manj dnevno, pa se zaradi počasnejšega opravljanja storitev na terenu zadrži vsaj eno uro dlje. Le strošek porabe elektrike in vode se je prepolovil. Povečala pa se je obremenitev uslužbencev v pošti Šentjur. Položnice bomo plačevali preko spletnih bank, saj imamo internetno povezavo na Kalobju skoraj vsi. Po pošto bodo prihajali konkurenti, ki imajo poslovanje urejeno stranki prijaznejše. Iz vsega skupaj menim, da je tovrstna varčevalna shema na hudo tankem ledu. S protestom bomo odpovedali še prinos reklam, ki so pošti tudi vir dohodka. Ko sem povprašal g. Kužnika zakaj niso opremili poštarje z osnovno opremo, saj ima internetno povezavo in POS terminal že vsak srednje dober dostavljavec pizz, mi je pojasnil, da je to velika investicija in da tudi o tem razmišljajo. Ko sem ga poslušal, mi je kot kmetu bilo povsem jasno. Pošta Slovenije se je lotila tega projekta tako, kot bi se kmet oranja s sodobnim traktorjem, na katerega bi priklopil leseno ralo namesto sodobnega pluga. Ralo je res cenejše, a temu primeren je tudi učinek.
Ob koncu se sprašujem, kakšno mnenje o tem imata Ministrstvo za gospodarstvo, ki je resorsko odgovorna za Pošto Slovenije in država kot lastnica Pošte Slovenije. Prepričan sem, da mnenja sploh nimata, saj oba delata z denarjem davkoplačevalcev in se za lakoto krave ne menita, dokler iz nje še teče mleko. Kje so tukaj mnoge glasne razvojne inštitucije, ki skrbijo za razvoj slovenskega podeželja. Velikokrat imajo polna usta besed, da bodo na podeželje pripeljali mlade družine in turiste, ampak samo toliko časa, da z mednarodnimi projekti napolnijo svoje finančne račune za lastno preživetje. Preprosti ljudje od tega spet nimajo nič. Brez osnovnih stranki prijaznih poslovalnic v bližini doma se mladi ne bodo odločali za podeželsko življenje. Za razvoj kraja in podeželja je potrebna tudi takšna ustanova, kot je pošta. Ukinitev pošte po tolikih letih, je velika izguba za malo hribovsko vas, saj so se v njej, tako kot v cerkvi, srečevali starejši oddaljeni kmetje. Sedaj nam za vzpodbudo ostane le pesem Mira Klinca »Mi hribovci smo fajn ljudje«. Lahko bi zlil še veliko žolča, a so to storili moji predhodniki v preteklih člankih.
Vam preprostim ljudem pa dajem v presojo besede generalnega direktorja Pošte Slovenije, g. Aleša Hauca, ki je v dopis zapisal: » Uvedba premične pošte ne pomeni, da se Pošta Slovenije iz vašega kraja umika. Nasprotno. Premična pošta vam bo poštne in tudi ostale storitve, dobesedno pripeljala še bliže - pravzaprav kar na vaš dom.«
