|
||||||
|
|||||||
Na spletnem Dobro jutro pišejo, da so Združeni narodi leto 2009 oklicali za leto gorile, svet pa samo nemočno opazuje, kako državljanska vojna v vrtincu blaznosti zahteva žrtve še zadnjih primerkov. Reportaža z gorovja Virunga v osrednji Afriki.
Pet krogel je prerešetalo telo samca gorske gorile Senkekweja, preden so 23. julija 2007 v narodnem parku Virunga v Demokratični republiki Kongo našli njegovo truplo. Ta dogodek je zaznamoval novo razsežnost boja za zaščito ene od najbolj ogroženih živalskih vrst sveta. Srebrni hrbet je bil ubit skupaj s tremi samicami iz njegove skupine. Nenavadno je, da je nekdo očitno poskušal zažgati eno od treh ubitih samic, vendar pri tem ni odstranil udov, kot se je zgodilo večkrat prej.
Prav tako so storilci pustili živeti trimesečnega mladiča ene od ubitih samic. Na osnovi teh dejstev je bilo kot storilce takoj mogoče izključiti divje lovce in trgovce z živalmi. Živi mladiči gorile na črnem trgu še vedno prinesejo več tisoč dolarjev. Odkar so konec šestdesetih let gorile, predvsem zaradi del ameriške primatologinje Dian Fossey, stopile v središče pozornosti in s filmom Gorile v megli (1988) celo prodrle v Hollywood, je bil pogost vzrok za ubijanje odraslih živali lov na njihove žive mladiče.
Kot večina opičjih mladičev tudi mladiči gorile prva leta življenja preživijo v tesnem telesnem stiku s svojimi materami in drugimi "skrbniki". Običajno jih je torej mogoče uloviti samo tako, da najprej pokončajo odraslo žival. Poleg mladičev pa so v obdobju razcveta divjega lova prednostne trgovske dobrine tudi roke in lobanje goril.
Žalostno popularnost so kot pepelniki v zobozdravstvenih ordinacijah v Miamiju oživele nagačene roke goril in njihove lobanje, ki krasijo kaminske police, kar priča o blaznosti zbirateljske strasti v tako imenovanih razvitih državah. Z zaostritvijo mednarodnih prepovedi trgovine z ogroženimi živalskimi vrstami in s poskusom uvedbe nadzorovanega turizma na območju vulkanov Virunge so skoraj popolnoma zajezili divji lov. Tako so se vrste gorskih goril znova okrepile.
Pred smrtjo Senkekwejeve skupine so primatologi ocenili skupno število gorskih goril na od 650 do 700 primerkov, od katerih so skoraj vse gorile na območju gorovja Virunga znane po imenu. Zajezitev divjega lova kot vzroka za nasilno smrt gorskih goril je, če tako želite, dobra novica sredi katastrofe. Zdi se, da ta trgovska panoga ne igra več nobene vloge pri ogrožanju zadnjih živali te vrste. Na njeno mesto je stopila drugačna industrija.
Tudi če ostajajo vzroki za to dejanje prikriti, obstaja kar nekaj namigov, da gre za maščevanje regionalne industrije lesnega oglja nad gozdnimi čuvaji, ki so v narodnih parkih pristojni za zaščito živali. Pridobivanje lesa za predelavo iz narodnih parkov je nezakonito. Zato gozdni čuvaji drvarje zasledujejo in jih – če so pri tem uspešni – zakonsko kaznujejo. Kako lahko prav to privede do boja na življenje in smrt za vse udeležene, postane jasno ob pogledu na pokrajino Virunge.
Kdor se povzpne na najvišji vrh gorovja Ruwenzori, dobrih 4500 metrov visok vrh Karisimbi, in ujame dan, ko vrhovi niso oviti v meglo, nemudoma opazi povezavo: pobočja Virunge so posejana s terasami, med katerimi ležijo kmetije in njihova polja se dobesedno zažirajo v strma pobočja vrhov. Samo na strmih pobočjih in v soteskah pod njimi so še ostanki tropskega deževnega gozda, kjer živijo gorske gorile.
Zdi se, da so ostanki tropskega gozda stisnjeni med terasasta polja, iz katerih kmetje izbrskajo uborno hrano za svoje skromno življenje. Vendar ni nič čudnega, da so gorske gorile v ozkih pasovih tropskega gozda preživele toliko časa. Soteske in pobočja, kjer se kot v tropskem rastlinjaku bohotijo bambus in druge rastline, so tako strma in neprehodna, da tukaj pri najboljši volji ni prostora za kmetijstvo.
Zato tukaj v poljedelstvu ni krčenja gozda z ognjem. Vzrok, da so ljudje gorile tukaj od nekdaj pustili pri miru, je preprost: gorile nikoli niso bile na njihovem jedilniku. Zanje so bile smrtonosne samo pasti, ki so jih domačini nastavljali antilopam. Če so se v takšne pasti ujele gorile, so si globoko odrgnile roke in noge ter posledično poginile v mukah zaradi zastrupitve krvi. Zlo, ki ga je – kot divji lov – z ustanovitvijo narodnih parkov do neke mere mogoče nadzorovati.
Lunino gorovje, kjer so velikanski vulkani Virunge, obsega veliko območje v Ruandi, Ugandi in Demokratični republiki Kongo, ki tvorijo tromejo. Dejstvu, da so vse tri vlade soglasno sprejele koncept za gozdove goril, je botroval preprost vzrok: dragi turistični ogledi goril so že zdavnaj postali pomemben vir dohodkov za vsa tri gospodarstva. In denarju se noče nihče odreči.
Tesno povezanost dozdevnega turizma v pragozdu s trgovskim vsakdanom domačinov je v svoji knjigi Moje življenje kot pavijan opisal ameriški raziskovalec stresa Robert M. Sapolsky. Samo slabih dvesto metrov od mesta, kjer je v gorovju Virunga opazoval eno od skrajno plašnih mater iz vrst gorske gorile, je slišal kokodakanje kokoši, zvoke kmetov pri oranju in otrok pri igri.
Sapolskyjev opis, ki je izšel leta 2001, je ostal tako aktualen, ker zadene bistvo težav te regije bolje od večine poročil: to območje pretresa izguba zaupanja med različnimi skupinami prebivalstva – zaradi plemenskih spopadov in državljanskih vojn. Na delu gorovja Virunga v Ruandi, kjer je Dian Fossey začela moderno raziskovanje gorskih goril, je leta 1990 izbruhnila državljanska vojna, ki je v štirih letih privedla do enega od najbolj krutih genocidov v zgodovini človeštva, ko je večinsko prebivalstvo pripadnikov plemena Hutu začelo pokol manjšine Tutsijev.
Čeprav se je medtem državljanska vojna končala, so med ljudmi še vedno prisotne napetosti do te mere, da lahko človek izgubi veselje do obiska te države. Sapolskyja, ki je gozdove goril obiskal tudi pred veliko morijo, je vzdušje tako užalostilo, da ni hotel nikoli več stopiti na to območje in je opustil raziskovanje opic v Afriki. Odpravil se je nazaj v Združene države Amerike in od takrat naprej delal kot raziskovalec sanj in nevrolog.
"Vsi primatologi, ki jih poznam," je Sapolsky v pisni obliki utemeljil svojo odločitev, "bi izgubili v boju proti ubijanju živali in uničevanju okolja." "Zato sem se tudi sam umaknil iz boja za zaščito opic," še zagrenjeno sklene. Neutruden direktor narodnega parka Virunga, Emmanuel de Merode, se je iz napak minulih poskusov zaščite goril očitno nekaj naučil. Predvsem Dian Fossey se je zapletla v pravo malo vojno z domačini, v kateri je celo ugrabila njihove otroke, da bi jih lahko zaslišala. Njena vojna proti ljudem in za opice se je strahotno končala leta 1985 – z njeno
smrtjo.
Direktor Emmanuel de Merode pa ni samo zavzet kot Fosseyjeva, očitno je tudi izvrsten diplomat. Kmalu po zgoraj opisani najdbi ubite skupine goril so vihre državljanske vojne, ki je tokrat divjala na območju Konga, zajele tudi narodni park. Posledično so od tod pobegnili gozdni čuvaji, ki
so od septembra 2007 patruljirali po narodnem parku za nadzor in zaščito goril. Šele v novembru prejšnjega leta so se po mesece trajajočih napetostih in bojih lahko v narodni park vrnili prvi gozdni čuvaji.
To je omogočil de Merode, ki je z uporniškim generalom Laurentom Nkundo sklenil
pogodbo, ki je vnovič zagnala naravovarstvene napore v narodnem parku. Domala herkulsko dejanje de Meroda pa ni bilo samo v tem, da je pomiril bojevite upornike, moral je tudi poiskati gozdne čuvaje, ki so živeli v različnih begunskih taboriščih, in jih prepričati o nujnosti vrnitve v
narodni park. Petindvajsetega novembra 2008 se je končno zgodilo snidenja gozdnih čuvajev in gorskih goril.
Čeprav je veliko prezgodaj za izjave o posledicah vojnih viher za obstoj goril, je to dober znak v drugače zelo turobnem položaju. Morda so družbe goril, kot se je zgodilo v Ruandi, prestale grozote vojne bolje kot ljudje. O redkokateri živalski vrsti kroži toliko domišljijskih in grozljivih pripovedi kot o gorilah. Najverjetneje so jih sprožile grozilne geste in svarilna drža predvsem odraslih samcev.
Če jih kaj preseneti ali se počutijo ogrožene, se postavijo v napet položaj – z dvignjeno glavo, naježeno dlako, nogami v razkoraku in stisnjenimi ustnicami. V primeru soočenja se postavijo na zadnje noge, topotajoče hodijo in se ob spremljavi glasnega kričanja tolčejo po prsih z eno ali obema rokama. Pravilna razlaga svarilnega vedenja tega ob srečanju s človekom običajno zelo plašnega vegetarijanca do zdaj ni bila mogoča, saj do Dian Fossey sistematske raziskave prostoživečih goril preprosto niso obstajale. Njej dolgujemo zahvalo za spoznanja glede vedenja goril pri pogledu v oči.
Gorile se prepoznavajo in razlikujejo po gestah, obrazih, hoji in glasovnem izražanju. Agresivno grozeči odziv na neposreden pogled v oči je bil sicer že znan in enako opisan pri psih ter nekaterih opicah. Vendar je Fosseyjeva odkrila še eno funkcijo tega vedenja. Ko se je po treh letih odsotnosti vrnila k "svojim" gorilam, se je previdno približala skupini, ki jo je najraje opazovala. Ko jo je opazila ena od samic, se je naglo približala raziskovalki in jo nekaj sekund iz neposredne bližine gledala v oči. Po temeljitem preizkusu s pogledom je Fosseyjevo objela, sedla k njej in z glasnim gruljenjem poklicala še preostale člane skupine. Vsak od njih je nato ponovil preizkus s pogledom v oči.
Gorile so družabne živali, ki so organizirane v haremske skupine. En srebrni hrbet živi skupaj z več odraslimi samicami in njihovimi mladiči. Samci brez harema se potepajo naokrog sami ali pa se z drugimi samci združijo v samske skupine. V haremskih skupinah nedvomno vladajo samci – srebrni hrbti, tako kot ubiti Senkekwe. To je izraženo tudi z njihovo velikostjo in težo: samci so večinoma dvakrat težji od samic. Samice so druga do druge dokaj hladne.
Gorile spadajo med redke primate, pri katerih samice ene skupine niso v sorodu med seboj. Ko samice spolno dozorijo, približno pri šestih letih, zapustijo rodno skupino in se priključijo bodisi drugemu haremu bodisi samskemu srebrnemu hrbtu. Čeprav v haremski skupini vlada samec, se samice same odločijo, kateri skupini se bodo priključile – in pri tem so zelo izbirčne. Samice celo do šestkrat zamenjajo skupino, preden trajno ostanejo pri določenem samcu. To je tudi vzrok, da se samec na druge samce, katerim bi se lahko priključile njegove samice, odzove agresivneje kot na samice, ki mu želijo pobegniti, še pišejo na spletnem Dobro jutro.
Avtor: Cord Riechelmann
www.dobrojutro.net
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20090830191844908
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
