Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090830133614365

O mikrovalovkah in razhudnikih sreda, 21. oktober 2015 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Malce odštekani pogovori (starec:) Pozdravljen, mladi mož. Nekam zamišljen si videti danes. (Tomaž:) Pozdravljen, stari. Res je. V sebi kuham dilemo, ki mi jo boš pomagal premagati. Srečal sem staro znanko in se z njo zapletel v pogovor. Iz čveka je nastala debata o tem, kako se je prav ravnati v življenju in zdaj se mi zdi, da nisem več čisto prepričan, da sta moj pogled in ravnanje najustreznejša. Hm. To je dobro. Dobil si priložnost, da svoje poglede korigiraš in dvigneš na višjo raven. To je darilo, ki prinaša bogate darove v prihodnosti. Večja kakovost stališč se izkaže v večji kakovosti življenja. Ali lahko tvojo dilemo malce natančneje opredeliš? Hja. Kako naj ti povem? Jaz sem ji povedal, da sem v zadnjem času opustil mesno hrano in mlečne izdelke, da ne jem razhudnikov, da ne uporabljam mikrovalovne pečice, se izogibam masovni uporabi GSM telefona in podobne štose, ona pa mi je odvrnila, da ne naseda več takšnim strahovom temveč vse počenja zmerno. Ne verjame ne enim, ne drugim, temveč ubira neko srednjo pot, ki je - jasno - običajno najboljša izbira. Pravi, da verjame jasnovidki, ki ji je napovedala, da bo doživela 80 let, kaj več pa si niti ne želi. Če bo šla pod rušo zaradi bolezni ali "čisto zdrava" pa ji je čisto vseeno. Razumem. In si se zamislil. Kolikor te poznam, si najbolj reagiral na tisto o podleganju strahovom. Stari, ti me pa res bereš kot odprto knjigo. Prav to me je najbolj vrglo s tira. Morda se preveč odzivam na vse mogoče informacije, ki v ozadju skrivajo strah. Morda sem res kot list, ki ga veter nosi sem in tja, enkrat padem v en šit in potem v drugega... Nasedem eni informaciji in potem drugi... Morda pa je res treba ignorirati vse mogoče informacije, ki si največkrat nasprotujejo in ubrati neko srednjo, stabilno pot... Konec koncev moraš življenje usmerjati v skladu z nekim notranjim spoznanjem in ne na podlagi dnevnih novic in dezinformacij. Imaš prav. Pa misliš, da ti tega ne počneš? Kaj pa vem. Zdaj se mi zdi, da ne čisto. To si moram še malo razjasniti. No, pa poskusiva skupaj. Vsak človek ima svoj intelektualni domet. V življenju se odloča v skladu z njim, torej glede na količino lastnega znanja. Kjer pa znanje odpove, se zateče v vero ali osebno prepričanje. Tisto, kar nas najbolj ločuje, je količina "pravega" znanja. Pravo znanje je tisto, ki življenje krepi. Tega si nabiramo predvsem z lastnimi izkušnjami, ki jih verificiramo skozi trpljenje in žrtve. Če se odrečeš priložnostim za nabiranje lastnih izkušenj, se odrečeš novemu znanju. Sledenje zunanjim (dez)informacijam ima dobrodošel učinek: če si pozoren, ugotoviš, ali se je za njimi skriva resnica ali laž in svoje znanje okrepiš z novimi spoznanji. Tako iz vsake izkušnje prideš bogatejši. A pozor: če iz izkušnje ne znaš ali ne moreš potegniti pravih zaključkov, je bilo prizadevanje zaman. Zato moraš biti zelo pozoren, prisluhniti moraš svojemu telesu in intuiciji. Ta dva se nikoli ne motita, če jih le ne zamenjaš z glasom uma, ki se včasih izdaja zanje. Aha, zdaj si me vrnil na pravo pot. Torej bi lahko rekla, da se moja znanka bolj zateka v neko osebno vero - prava pot je srednja - jaz pa preverjam (dez)informacije na lastni koži. To je mojemu egu že bolj všeč! Imaš prav. Ne verjeti ničemur, ni prava pot. Nečemu pač moraš verjeti. Do vsake informacije, ki je pomembna, ker vpliva na kakovost življenja, je treba zavzeti stališče. Če imaš več znanja in izkušenj, je to seveda laže. Z več znanja so tudi tvoji kriteriji natančnejši in boljši. Kaj pa, če stališča ne moreš zavzeti? Stališče v resnici vedno zavzameš, le da se tega ne zavedaš dovolj. Vzemiva primer razhudnikov (krompir, paradižnik, paprika, jajčevci, tobak), ki si ga omenil. Če  ne veš, ali škodujejo ali ne in greš po "srednji poti", takrat v resnici deloma verjameš v njihovo škodljivost in uživanje omejiš. Tvoje stališče je torej: "nekoliko so škodljivi". A če so res ali ne, velja preveriti. Tvoje telo pozna odgovor. A da ga boš slišal, boš morda moral zaužito količino povečati. Problem je tudi to, ker smo jih vajeni; marsikdo je prešel celo v odvisnost. Za objektivno sodbo je treba odvisnost najprej odpraviti - z začasno odpovedjo. Dobro, zdaj si me prepričal, da je za novo znanje treba kaj poizkusiti. Kaj pa strah, ki nas napade ob kaki informaciji - na primer, da je ura telefoniranja z GSM aparatom enakovredna 66.6 rentgenskim slikanjem pljuč? Če v to verjamem, se obremenim s strahom pred mobilnim telefoniranjem. Kako bom preveril, ali je podatek realen ali ne? V resnici ga ne moreš preveriti. Lahko le ugotoviš, kakšen vpliv ima takšno telefoniranje nate. Ali opažaš kake senzacije v telesu ob dolgotrajnejšem telefoniranju? Če nosiš telefon ob telesu, ali na bližnjih organih opažaš kake bolečine, nelagodje in podobno? Žal ti občutki postanejo opaznejši šele, ko je škoda že precejšnja. Zato je dobro vprašati tudi svoj um: ali verjamem, da mikrovalovi povzročajo poškodbe na celični ravni? Če verjamem, potem se bom temu izogibal. Vsekakor GSM aparat kot precej močan izvor visokofrekvenčnega sevanja ni nekaj naravnega, naravi prijaznega. Tu za udobje plačamo visoko ceno. Ful dobro razmišljaš! Kaj pa strah? Strah lahko premagaš le tako, da se z njim soočiš. Bežanje pred njim ni rešitev. Če boš strah, na primer pred mikrovalovko, pometel pod preprogo, nisi naredil nič pametnega. Počakal bo nate toliko časa, da boš pripravljen z njim obračunati ali pa mu boš podlegel. Neprestano soočanje s strahovi je običajna praksa v življenju. Kaj je pravzaprav življenje drugega kot soočanje s strahovi? Vprašanje je le, kako se jih lotiš. Duhovna rast pomeni preseganje strahov. Hm. Imaš prav. Zdaj se pa že bolje počutim. Mojo dilemo si uspel obrniti v pomembna spoznanja. Me veseli. A nekaj morava vendarle še omeniti: pri svojih dejanjih bodi vedno pozoren na dve stvari - motiv in posledice. Vedno se vprašaj: iz kakšnega motiva se lotevam tega? Kaj želim s tem doseči? Ali je ta motiv skladen z ideali, v katere verjamem? In drugo - kakšne so posledice tega, kar počnem? Ali bo prišlo do kake škode - v meni, na mojem telesu, v okolju? Preizkus ustreznosti dejanja pa je naslednji. Vprašaš se: Ali bi soglašal s tem, da to, kar počnem, nekdo drug naredi meni? Čakaj, čakaj. Narediva poizkus. Uživanje mesa. Iz kašnega motiva ga jem? Da se nasitim. A za to moram ubiti ali soglašati z ubijanjem živali. To je v nasprotju z mojim idealom, da je življenje vzeti nedopustno. Posledice živinoreje na svetu - njenega vpliva na okolje - so strašljive. Živinoreja je največji onesnaževalec planeta. Posledice na mojem telesu so različne. Občutek sitosti, pa tudi bolezni, ki se pokažejo, ko je moje telo že dovolj zasvinjano. In še preizkus: s tem, da bi nekdo ubil mene - tako kot ubijamo živali - ne morem soglašati. Torej vse skupaj sloni na napačnih temeljih. No, vidiš, kako lepo ti gre. Ko imaš razdelan pristop, se vse stvari poenostavijo. In življenje postane začudujoče preprosto. Hvala stari. Polepšal si mi dan. Zoran Železnikar www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog