Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090701192735311

O Štiftarjih in Skakačih 1.del ponedeljek, 1. junij 2009 @ 19:27 CEST Uporabnik: Pozitivke 1. poglavje O patološkem pojavu štiftarjev in skakačev, ki se je v 16. in 17. stoletju pojavil na Goriškem in se razširil prek Kranjske tudi na slovenski del tedanje Štajerske, so pisali in razpravljali znani zgodovinarji in raziskovalci slovenske preteklosti kakor npr. Avgust Dimitz, Ignacij Orožen, Simon Rutar, Josip Gruden, Franc Kovačič, in Ivan Grafenauer. Na osnovi virov, ki so jih uporabljali, so štiftarje in skakače istovetili. V virih se namreč te dve gibanji časovno in krajevno prepletata in kažeta sorodne poteze. Šele Ivan Grafenauer je pravilno poudaril, da sta  bila to dva različna pojava, ki sta se v nekaterih primerih in nekaterih osnovah potezah družila, a sta se po zunanjih odnosih in udejstvovanju bistveno razlikovala. V novejšem času je o štiftarstvu in skakštvu razpravljal tudi Bogo Grafenauer, ki ga ta pojav zanima predvsem s socialno ekonomskega vidika. Ti dve gibanji sta v času reformacije zajeli slovenske kraje, ne da bi imeli kake vzore v sosednjih pokrajinah, Bogomili ali patareni, katerih sekta kaže nekaj sorodnih elementov, so se tedaj v Bosni že utopili v pravoslavju ali pa so prešli v islam. Bičarji ali flagelanti, ki so v Italiji prenesli samostansko pokoro na cesto in so se l. 1239 pojavili tudi v Ljubljani, so se umirili že ob koncu 15. stoletja. Od njih so skakači prevzeli samo mučenje. Kvekerji ali trepetalci, ki so našli rodovitna tla na Angleškem, in so se v 17. stoletju preselili v Ameriki, so časovno šele sledili našim zanesenjakom. O prekrščevalcih ali anabaptistih, ki so prva v tem času želi uspehe posebno v severnih deželah, Nemčiji, Moravskem, Švici in na Holandskem ter so v zaključenih skupinah svoje pripadnike prekrščevali in so živeli v skupnem življenju in premoženju, pa je pri nas prav malo sledu. Ti niso bili samo versko, temveč tudi socialno politično gibanje, ki je podpiralo kmečke upore in prevzelo oblast v Münstru (1535), kjer so vpeljali »krščanski komunizem«. Le religiozno gibanje, ki ga viri imenujejo štiftarji (Stifter), skakači (Springer) in tudi mučenci (Märtirer), je bilo avtohtono slovensko in je v raznih oblikah zajelo naše domače prebivalstvo. Bil je to odgovor preprostega človeka na razumarsko novo vero, ki so se je oklenili višji sloji, posebno graščaki, ki jih ljudstvo ni maralo. Povod temu gibanju pa so dale časovne stiske, ki so tedaj mučile naš narod. Znano je, da se v nemirnih, burnih časih in ob nenadnih, nevarnih dogodkih poraja v dušah strah pred prihodnostjo. Ta strah je nevaren tem bolj, ker ga pogosto izrabljajo brezglavi »preroki«, ki večajo preplah s svojimi »napovedmi«. Naša domovina je v začetku 16. Stoletja mnogo trpela. Pogosti turški vpadi, združeni z ropanje, pomori, požigi, in vlačenjem ljudi v ujetništvo, ponesrečeni kmečki upori in njihove posledice, posebno puntarski davek, pogoste kužne bolezni, proti katerim niso poznali naravnih sredstev – so naš narod spravljali skoraj v obup. Ljudstvo je v teh stiskah gledalo božjo kazen in začelo sámo iskati rešilnih poti. Cerkvena avtoriteta in disciplina sta bili zaradi verskih prepirov zrahljani, vpliv Cerkve na ljudstvo je oslabel. Oblast je sicer dajala razna navodila, a nikogar ni bilo, ki bi ta navodila izvajal. Celo oblastni odloki kakor npr. mandat cesarja Ferdinanda 20. oktobra 1541 ali njegovi predpisi glede ravnanja v kužnih bolezni 23. oktobra 1551 imenujejo časovne nadloge šibo božjo in pozivajo ljudi k pokori in poboljšanju. Le prepogosto je ostajalo preprosto ljudstvo v svojih nadlogah brez vsake pomoči. Ni čudno, da se je zatekalo k akcijam, ki nasprotujejo človeški razsodnosti. Župne cerkve so bile v tistem času pri nas še zelo redko posejane. Da bi odvrnili »šibe božje«, so začeli ljudje sami postavljati v bližini svojih selišč, pa tudi po hribih in samotnih zatišjih skromne, majhne kapelice in cerkve za svojo zasebno pobožnost in pokoro. Ponekod so okoli njih uredili tudi pokopališča, saj je bila nošnja mrličev k župnim cerkvam posebno po zimi in v slabem vremenu skoraj nemogoča. Tako pokopališča pri podružnicah so kljub poznejšim jožefinskim odredbam ostala na nekaterih krajih do današnjega dne. Cerkvene ustanove, cerkve in samostane, so z nemško besedo imenovali Stift (ustanova) in tako se je pobudnikov in ustanoviteljev novih cerkva prijel naziv štiftarji. Ta naziv zasledimo še sedaj med hišnimi in rodbinskimi priimki. Tudi nove bogoslužne stavbe so zaznamovali s tem izrazom. Kot krajevno sta pri nas ostali le dve Novi Štifti, pri Gornjem gradu in pri Ribnici na Dolenjskem. Ostale nove cerkvene stavbe  so pozneje dobile svoje ime po svojih patronih. Dejansko imam iz tega časa po naših gričih in vrhovih več Marijinih cerkva in podružnic, ki so posvečene kakšnemu tako imenovanemu pomočniku v sili, npr. sv. Roku, sv. Boštjanu, sv. Rozaliji itd. Razumljivo je, da so se verniki na teh krajih zbirali in se tja zatekali po pomoč Kakor vedno pa so se tudi tokrat našli posamezniki, ki so take zbore zlorabljali v svoje sebične namene. Cerkvena oblast je gledala na to novo početje sicer skeptično, a se tem zagonom ljudske pobožnosti ni mogla ustavljati. Ker so se pri postavljanju novih cerkva obračali s prošnjami za dovoljenje npr. na oglejskega patriarha, na ljubljanskega in sekovskega škofa, ni imela vzroka, da bi te akcije prepovedala. Štiftarji so se vsaj v glavnem podrejali odlokom cerkvenega predstojništva, zato pri njih ni mogoče govoriti o sekti. Edino kar je povzročalo dvome in bojazni, so bila razna »zamaknjenja« in prikazni, o katerih so pripadniki tega gibanja pripovedovali. Popolnoma nasprotno stališče do teh pojavov, do zidanja cerkva in do božjih poti, pa je zavzela reformacija. Ta je v tem izživljanju gledala le praznoverje in sleparstvo. Ko je bil Primož Trubar župnik v Loki pri Zidanem mostu, je ostro nastopil proti postavitvi podružnice sv. Boštjana v tamkajšnji župniji. S tem je svoje župljane tako razdražil, da je moral iz župnije bežati. Ker so okoliški domačini cerkev le postavili, so jo protestanti zažgali in razdejali. Ločani pa so zaprosili patriarha, da smejo cerkev spet postaviti. Dobili so dovoljenje in izvedli svoj načrt. Ta podružnica stoji še sedaj med vinogradi v naselju Radež. Ko Trubar zaključuje svoje poročilo o tem dogodku v Loki, pravi: »Glih taku ta cerkev na Sveti Gori pri Gorici je tudi od ene zludjeve babe gori prišla in te druge cerkve na gorah skoraj vse.« Ko je napisal v Glagolskem prvem delu Noviga Testamenta posvetilo kralju Maksimiljanu, se v svojem besedilu huduje nad tem, da hoče slovensko ljudstvo »urediti svoje zadeve pri Bogu in devici Mariji in pri svetnikih samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, s prižiganjem sveč, s procesijami… z daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva.« Ta zidanja opravljajo po njegovem samo na prigovarjanje lahkomiselnih, norih in nepoštenih ljudi. Med opisovanjem delovanja teh ljudi  navaja že nekatere značilnosti skakaškega gibanja: »Nekateri se podnevi zgrudijo pred ljudmi, kakor da bi imeli božjast in po dolgem tresenju in cepetanju začnejo pripovedovati, da jih je devica Marija ali kak drug svetnik ali svetnica tako mečejo. Trdijo, da se je Marija z njimi pogovarjala in jim ukazala, naj se zdaj na tem mestu, zdaj na onem hribu, v dolini ali gozdu sezida cerkev, naj hodijo tja s križi, naj darujejo, naj berejo maše in romajo; če pa tega ne bi storili, tedaj bodo Marija, svetnik ali svetnica, ki so se jim prikazali, pobili s točo vse žito na polju in vinograde ter poslali tako smrt nad ljudi in živino, da ne bo ostal niti tretji del živ.« Ker je to najstarejše poročilo o slovenskih skakačih, je škoda, da nam Trubar ne pove, od kod je zvedel za ta pojav in kje je bil začetek tega gibanja. Še pomnite vzklik slovenskih navijačev na tribunah: »Kdor ne skače ni Slovenc!« Je torej historično utemeljen Za vas pripravlja tekst o Skakačih: Au Šofer. Komentarji (0) www.pozitivke.net