MEDITACIJA MESECA 20. junij – 20. julij 2009, Marko Pogačnik
Že res, da se mora človek prej ali slej naučiti samostojne hoje po svoji življenjski in duhovni poti. Smo drugačne vrste bitij od dreves povezanih v enotno omrežje šumečega gozda. Od nas se pričakuje precej večja stopnja individualnosti - kot da vesolju ni nikdar dovolj raznolikosti.
Vendar se pot, usmerjena proti lastni ustvarjalni posebnosti, kaj lahko sprevrže v egocentrično poveličevanje osebne drugačnosti, kar nas vodi v neke vrste prostovoljno ujetništvo. Človek postane ujetnik lastnih predstav o sebi. Ali se da izogniti tej nevarnosti in hkrati vztrajati pri oblikovanju osebnega avtonomnega bitja?
Rešitev vidim v tem, da človek najde ravnotežje med osebno ustvarjalnostjo oziroma posebnostjo in skupnostjo. Skupnost pa je širok pojem, tudi večplasten je.
Na prvem mestu naj omenim skupnost duhovnega sveta, katerega del je vsak človek. Vsak od nas razvija neko določeno vlogo znotraj sveta, ki združuje »žive« in »mrtve«. Ta je soodvisna od vseh drugih vlog, katere razvijajo soljudje. Le v intuitivno doživetem odnosu do drugih lahko svoje korake usmerjamo tako, da ne zgrešimo svojega namena v tej širni skupnosti vsega človeštva. Pri tem nam stojijo ob strani naši predniki, mojstri in drugi prebivalci Elizejskih poljan.
Mnogo bolj konkretna je za vsakogar izmed nas skupnost bližnjih, naj si bodo prijateljice, prijatelji ali sorodniki, s katerimi delimo svoje vsakdanje življenje, svojo ustvarjalno dejavnost in naša prizadevanja na poti duhovne rasti. Ko govorimo o kreativni vlogi skupnosti pri našem individualnem razvoju je ta še najbolj očitna, ko gre za neko skupno prizadevanje za dobro življenja, soljudi ali drugih so-bitij. Takšna skupnost človeka najbolje obrusi vseh tujkov, predvsem pa mu je sposobna ponuditi ogledalo, da bi v njem spoznal svojo egocentrično navlako.
Ne gre pa zanemariti tretjega nivoja skupnosti katere del smo. Mislim na skupnost človeka in bitij narave. Kaj nam pomenijo prasile morja, pa ljubezenska moč določenih gora? Katere pokrajine so našemu bitju blizu? Ne zanemarimo izbranih dreves s katerimi delimo naše bivanje tukaj in zdaj. Mnogi izmed nas se čutijo kot del skupnosti živali, ali pa so z določenimi skupinami živali intimno povezani. Nekaterim so dragocene vezi z elementarnimi bitji, ki so se v določenem trenutku in na nekem kraju dotaknila njihovega življenja.
Zavestno oblikovanje lastne skupnosti je tema tokratne meditacije. Ne mislim na oblikovanje neke strogo organizirane skupnosti, prej na ozaveščanje energijskega in duhovnega omrežja, ki nas povezuje v zgoraj orisano tri-plastno skupnost široko odprtega tipa. Mreža je odprt sistem, vozlišč je nešteto. Pri katerem med njimi se bomo srečali?
Ozaveščanje tri-plastne mreže je nujno v trenutku planetarnih sprememb, ko nas v vsakem hipu lahko doleti nepričakovana sprememba silnih razsežnosti. Sami bi bili izgubljeni v njenem žrelu. Tla nas morda ne bodo nosila tako neoporečno kot do sedaj. V takih okoliščinah potrebujemo omrežje na katerega se s polnim zaupanjem lahko naslonimo, omrežje prijateljstva in soustvarjanja, ki nam lahko v kritičnem trenutku nadomesti tla pod nogami – brez da bi morali uporabiti telefone, e-maile in druge pripomočke, ki nas danes razvajajo z občutkom, da smo povezani v neko širšo skupnost. Ta je resnična le toliko kolikor je utemeljena na srčni povezavi.
Vstopi v svojo tišino in se zapored posveti povezovanju z drugimi, s katerimi deliš svojo skupnost na treh ravneh.
Predstavljaj si, da iz svojega srčnega prostora vzameš ščepec svoje ljubezni (kot kristal, denimo) in se z njim dotakni sočloveka ali kakega drugega bitja, ki ga čutiš kot del svoje skupnosti. Pomagaj si z gesto roke, ki prenaša impulz (kristal) od tebe k izbranemu bitju.
Potem za trenutek prisluhni, da te lahko doseže odmev, ki prihaja od tam, kamor si usmeril(a) svojo pozornost. Daj trenutek časa morebitnemu povratnemu toku ljubezni.
Ne pozabi na vse tri ravni naše skupnosti. Vsak dan izberi koga od svojih bližnjih, sodelavcev ali sopotnikov na duhovni ali ustvarjalni poti.
Če imaš ljubljene med umrlimi ali odnos do drugih bitij onostranstva, se na isti način povezuj tudi z njimi, tako da bi naša skupnost lahko segla čez meje prostora in časa.
Vsak dan izberi tudi katero od pokrajin, ki jih čutiš kot del svoje skupnosti, ali pa reko in goro, morda drevo ali žival. Spomni se trenutkov, ko si v naravi vzpostavil(a) stik z nevidnim bitjem ali si ga zaslutil(a), pa se poveži tudi z njim.
Na tak način bomo mesec dni tkali mrežo naše skupnosti. Se veselim!
Že res, da se mora človek prej ali slej naučiti samostojne hoje po svoji življenjski in duhovni poti. Smo drugačne vrste bitij od dreves povezanih v enotno omrežje šumečega gozda. Od nas se pričakuje precej večja stopnja individualnosti - kot da vesolju ni nikdar dovolj raznolikosti.
