3. poglavje
Da je ta fantastična in fanatična verska blodnja segla tudi na ozemlje bivše Štajerske, ni prav nič čudnega. Saj so bile v tem predelu politične, socialne in verske okoliščine enake kakor v sosednjih južnih deželah,. V severnovzhodni Sloveniji so znane naslednje skakaške postojanke: Radehova pri Lenartu v Slov. goricah, Sv. Duh na Ostrem vrhu, Sobota na Muto (sedaj v Avstriji), Plač pri Svečini in Spodnja Polskava.
V manjših skupinah, ki se niso razvile so se skakači pojavili tudi v Ruperčah pri Malečniku, pri Benediktu v Slov. goricah in pri Gornji Radgoni.
Ker je val mističnega skakaštva pljuskal od juga proti severu, je na ozemlju med Savo in Dravo bilo verjetno več postojank tega gibanja, ki pa niso znane.
Tudi poročilo o Spodnji Polskavi je dokaj skromno. Povzel ga je iz arhiva štajerskega deželnega namestništva v Gradcu (kopije junij 1607) zgodovinar Josip Zahn, ki je zapisal tole: Junija 1607 je vlada obsodila gospo Judito pl.( ….) s 500 dukati, ker so njeni podložniki predvsem deželnemu profosu izvršitev ukaza »in Abprennung da zu Pulskhau durch die Springer erpauten Capellen« (glede požiga na Polskavi, ki so jo postavili skakači). Zahn v opombi še dodaja: »Deželni profos Wolf Gröderl je že l. 1605 sprejel nalog, da požge dve kapeli, to mu je bilo v tem letu onemogočeno zaradi zbiranja kmetov. Judita Trautmannsdorf kot lastnica gospoščine Polskava sicer ni znana. Nenavadno zveni tudi to, da je bila gospoščina kaznovana za prestopke svojih podložnikov.«
Prvo poročilo o skakačih na levem bregu Drave pa zasledimo v zapisniku deželnoknežje komisije, sestavljenem v Mariboru 28. Marca 1589. Pisal ga je dr. Wolfgang Jöchlinger, ki navaja tole: Komisarji so slišali, da so na področju deželskega sodišča, ki je v pristojnosti mariborskega mesta, čudni, čarovniški ljudje, ki opravljajo popolnoma svoje bogoslužje, se na raznih krajih mečejo na tla, govorijo o vizijah, pobirajo miloščino in lenarijo. Mestno vodstvo naj jih s svojimi organi polovi in kaznuje. Kraja, kjer so pojavljajo ti »čarovniški ljudje«, zapisnik ne navaja. Mogoče, da so bile to Ruperče ali Plač pri Svečini.
Najdaljše poročilo o skakačih v naših krajih pa nam je zapustil o svojih protokolih znani protireformator sekovski škof Martin Brenner. O njegovem stališču do tega gibanja pravi Karel Amon: Brenner äusserte seine harte Ablehnung der Springersekte m slowenischen Teil seines Jurisdiktionsbezirkes. Seine scharfe Gutachten gegen sie waren auch mit Rücksicht auf die Protestanten wichtig, die den Katholiken ein grosse Mass san Duldsamkeit und sogar ein gewises Einvertständnis mit dieser schwarmerischen Bewgung aus unklaren vorrrereformatichen Ursprüngen vorwarfen.« Ni dvoma, da je biklo Brennerjevo stališče in subjektivno razpoloženje do te sekte časovno pogojeno in zato izrazito ofenzivno. Vseeno pa nam je prav ob dal najbolj jasno sliko te duhovne blodnje med našim prebivalstvom. Zato navajam glavne ugotovitve njegovega spisa.
Želje in stgremljenja, da bi po gričih in in gozdnatih samotah postavljali cerkve, izhajajo samo od potepuhov, oglarjev, in popolnoma neomikanih ljudi, ki se vdajajo postopaštvu in razuzdanemu življenju. Ti ljudje nimajo nikake posesti in se preživljajo na nepošten način. Zločinci, sanjajoči, obsedenci, sleparji in nepridipravi, ki so zreli za galeje, si na visokih bregovih v gozdovih in goščavah po dolinah zbirajo kraje, jih očistijo grmovja in vabijo tja lahkoverno ljudstvo, češ da se tam dogajajo čudeži. Prav to je počenjal neki krojač iz Lučan, ki je med skalovjem bližnjega hriba postavil ograjo, na katero je pritrdil prižgane sveče, potem pa tam zbiral ljudi in jih prepričeval, da so to čudežne luči in da je treba na tistem kraju postaviti cerkev. Potem, ko si ti sleparji in goljufi izberejo primerne kraje, se tam premetavajo in skačejo, kakor da bi bili blazni ali od hudiča obsedeni. Nato se vibasto krčijo kakor jegulje in valjajo po zemlji se mečejo v čudovitih vijugah med silnim drgetom sem in tja, tako da vsi navzoči verjamejo, da jih muči hudi duh. Kakor tisti, ki trpijo od božjasti, padejo končno v omedlevico in preidejo v ekstazo. Ko se zopet prebudijo, začnejo hudo vdihovati, stokati in jokati nad svojim žalostnim stanjem. Občudovalcem pripovedujejo, da morajo vse to trpljenje in te strahote prenašati zaradi grehov sveta. Ljudem razlagajo o svojih vizijah, v katerih se jim je baje prikazala Mati božja, apostoli in ne vem kateri drugi svetniki in so jim zapovedali, da morajo ljudstvo opozoriti na njegove grehe, da mu morajo oznanjati božjo besedo in vse pozivati k pokori. Volja božja, naročilo vsemogočnega Boga, preblažene Device in svetih apostolov je, da naj postavijo na tistem kraju cerkev v čast »svetega groba«. Ko bodo to storili, bodo božji angeli prenesli odrešenikov grob iz Jeruzalema v novo cerkev.. Bog noče, da bi sveti grob ostal še dalje v oblasti nevernikov. (Ta domislica spominja na legendo o prenosu Marijine hišice v Loreto in na Trsat, op. pisca.) Če pa nove cerkve ne bodo postavili, potem bosta toča in neurje uničila poljske pridelke, kuga in druge strašne bolezni bodo prišle na ljudi in živino, razne druge nesreče bodo zadele deželo.
Brenner pripoveduje dalje, da ti »preroki« lažejo ljudem, da leži pod dravskim mostom v Mariboru veliki zvon, ki bo sam prišel k novi cerkvi. S takimi in podobnimi neumnostmi in lažmi skušajo ti sanjači pregovoriti lahkoverno slovensko ljudstvo in prevariti uboge kmete, da dovajajo, prinašajo in darujejo za postavitev nove cerkve živino, krave, teleta, koze. Žito, vino, lan, denar in podobne vrednosti. Ti sleparji premamljajo okoliške kmete, da se dajo postaviti za upravitelje zbranega premoženja, da tudi sami zbirajo denar in razne življenjske potrebščine za cerkev, da obiskujejo v okolici bolnike in vabijo, naj se zaobljubijo njihovi cerkvi, naj prinašajo darove, pa bodo zopet ozdravili. Privrženci širijo dalje okoli vesti o čudežih, ki so se pri njihovi cerkvi že zgodili, in privabljajo na ta način vedno nove množice podeželskega ljudstva. Če pa kdo podvomi o njihovi praznovernosti in graja njihovo početje, se znajde v življenjski nevarnosti. Ubili so – po Brennerjevem poročilu – že dva Ogra, ranili tri nemške vojake, pognali v beg deželnega profosa, ki je komaj ušel smrti. Pet vojakov pa so hudo premlatili. Na koncu tega, verjetno nekoliko pretiranega poročila pravi: Ob prvih sobotah v mesecu se zbirajo pri njihovih cerkvah velike množice, prepevajo najprej slovenske pesmi, prisostvujejo nato mučenju »marternikov«, po sončnem zahodu pa pogasijo ogenj in nastavijo okoli trohnel les, ki fosforescira in sveti ponoči, kar imajo za čudež. V bližnjem grmovju pa prirejajo ponočne pojedine in popivanja, ko se upijanijo, pa plešejo in uganjajo ogabne grdobije. Nekatere teh sanjačev so že polovili in jih odpeljali na grad v Radgono, druge so zaprli v Ptuju, tri pa so deželni profosi izročili oblasti v Gradcu.
Iz Brennerjevega protokola sledi, da je imel podrobne podatke o skakaškem gibanju na Ostrem vrhu nad Lučanami in iz Radehove v Slovenskih goricah. Skupina v Radehovi je bila številčno najmočnejša in najvztrajnejša. Od 1599 do 1622 so v tem kraju šestkrat podrli njihovo kapelo. Prvič je to po vladnem naročilu storil graščinski oskrbnik iz Gornje Radgone, drugič jo je uničila verska komisija l. 1600, potem še do l. 1611 deželni profosi, l. 1614 pa je morala oskrbeti odstranitev lenarški župnik Mihael Milošič. Po nalogu Ferdinanda II. so jo 15. septembra 1622 zadnjič porušili in skakače zaprli.
Delovanje verske komisije 1600, ki je drugič odstranila radehosko kapelo, je v tedanjem običajnem tonu prošt s Stainzu Jakob Rosolenz v knjigi Gründlicher Gegenbericht. Josip Gruden je že 1912 dokazal, da je avtor tega »poročila« vodja komisije Martin Brenner. Vendar ga zgodovinopisje še vedno pripisuje Rosolenzu. Opis Radehovskih dogodkov se glasi: »Gospodje komisarji so 5. Januarja 1600 zapustili Radgono in v zelo slabem vremenu in visokem snegu dokaj pozno dospeli v Št. Lenart v Slovenskih goricah. Nedaleč od tega trga živijo nekoristni ljudje, ki preveč verujejo, prav nasprotno, kakor luterani, ki premalo verujejo. Ti ljudje nedvomno s pomočjo hudobnega duha glumijo, čudovito skačejo in se prek naravnih moči premetavajo sem in tja. Nato se potopijo v globoko spanje in ko se prebudijo, pripovedujejo neverjetne stvari. Trdijo in dokazujejo, da so gledali Boga na njegovem prestolu, obdanega z nebeško vojsko, da se jim je prikazal Kristus Gospod skupaj s svojo Materjo in apostoli, ki so jim naročili, na kak način naj svetu pridigujejo in oznanjajo propad in vso nesrečo, če ne bodo na od njih izbranem kraju postavili cerkev. Ti skakaški štiftarji in praznoverni pobalini (tri je radgonska gospoščina že svoj čas zaprla), so s svojimi lažmi in goljufijami pripravili preprosto ljudstvo do tega, da je na veliko darovalo denar, žito, krave, vole, lan in druge stvari, nakar so postavili cerkev, ki jo imenujejo »pri božjem grobu«.
To poročilo je skoraj dobesedno prevzel v svojo zgodovino o Ferdinandu II. Friderik hurter. On pojasnjuje ta pojav takole: »Vse kaže, da so med te ljudi zablodili odmevi napačnega misticizma, ki je splavala na površje z odpadom od cerkve. Komisarji pa so sodili o njihovih zbirališčih, od katerih sta bili še dve drugi v bližini, da so to kraji praznoverje. Zato so ukazali kapelo požgati. Pripadniki gibanja so pozneje cerkev spet postavili, kar kaže, da je ljudstvo nagnjeno k pustolovščinam, ki imajo zanj večni čar, kakor pa tiho urejeno delo v njihov blagor.«
O skakaškem počenjanju pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu, ki je trajalo nad dvajset let, imamo manj ohranjenih virov, kakor o Radehovi. Brenner omenja v svojem vizitacijskem protokolu samo nekega krojača iz Lučan kot začetnika te skupine. Rosolenz pa v svojem »poročilu« opisuje delo reformacije komisije na tem kraju. Ko so reformatorji opravili svojo nalogo v Slovenj Gradcu, so se 24. januarja z brodovi prepeljali čez Dravo, ki je bila polna ledu. Pisec ne pozabi omenjati, kako nevarna je bila ta vožnja. Nato so reformirali Dravograd in Radlje ter dospeli 29. Januarja v Lipnico. Med potjo je vitez Paar razdejal s svojimi vojaki luteransko pokopališče pri Arvežu (Arnfels) in »zažgal neko skakaško cerkev na visokem hribu pri Lučanah«. Pri tej cerkvi so se skakači premetavali in jo uporabljali za svoje sleparije. Cerkev samo in njeno opremo (stvari, ki so bile v njej) pa je izročil župniji v Lučanah. Kmalu nato je zažgal in pognal v zrak prav tako skakaško »Novo Štifto« na zelo visokem bregu, ki loči Štajersko od Koroške. To zbirališče so imenovali »v soboto«. –
Nobenega dvoma ni, da se Rosolončevo poročilo nanaša na dve skakaški postojanki na Kozjaku , na Ostri vrh nad Lučanami in na Soboto nad Muto. Soboti, ki leži v gorah na sedanjem avstrijskem ozemlju, je ostal naziv do sedaj. Po Rosolenzu je mogoče sklepati, da so začeli ta kraj tako imenovati zaradi tega, ker so se tam ob sobotah zbirali pristaši »mučeniške« skupine. Tamkajšnjo župno cerkev so postavili pozneje in sicer 1615. Na kraju, kjer je sedaj sedež župnije Sv. Duh na Ostrem vrhu, pa je prvotno stala cerkev sv. Primoža. Že Simon Rutar ve povedati, da so se te polastili skakači. Župnijska te župnije pa pravi, da stoji na istem mestu, kjer je bila skakaška kapela, sedaj cerkvica sv. Avguština, ki so jo postavili šele leta 1673. Kot zadnjo na tej višini so končno postavili še sedanjo župnijsko cerkev Sv. Duha (1667-1679), katere zidanje je oskrbela lastnica žlemskega gradu Ana pl. Stubenberg. Do določitve državne meje med Jugoslavijo in Avstrijo 1920 je ta župnija spadal pod graško škofijo. Upravitelj župnije Franc Ks. Šegula (1890-1900) je opisal zgodovino tega kraja v Grazer Volksblattu 1890 in v Dom in svetu 1895. V slovenskem opisu, ki je prava hvalnica te izletniške točke, pravi o skakačih: »Do l. 1600 so tukaj svojo neumnost uganjali protestantski skakalci (Springer), oni krivoverci, kateri skačejo in plešejo pri "službi božji", kakor znani derviši jutrovih dežel. Na njeno mesto se je postavila nova, še sedaj stoječa kapela sv. Avguština.«
Skakači pa ne bi bili fanatiki, če bi po razdejanju njihovega »svetišča« na Ostrem vrhu mirovali. O njihovem nadaljnjem delovanju priča mandat cesarja Ferdinanda II., izdan 26. maja 1618 v Bratislavi. V tem mandatu objavlja cesar, da je s posebnim nezadovoljstvom izvedel, da so skakači na področju žlembarskega sodišča med župnijo Lučane in Selnico ob Dravi spet postavili svojo cerkev, v kateri uganjajo svoje grde poganske obrede. O stvari zahteva točno poročilo in določa, da je treba skakače poloviti in jih zaslišati ter privesti v Gradec, njihovo kapelo pa podreti in na istem mestu postaviti vislice. Njegov mandat morajo razglasiti v cerkvah po okolici in ga nabiti na vidnih mestih.
Torej se je Slovencem v 17. stoletju, kar dogajalo. Pri skakaškem gibanju pa je očitno, šlo tudi za narodnostno gibanje, saj je iz Brennerjevega poročila razvidno, da ljudje sprva pojejo slovenske pesmi. To je razumljivo za tisti čas, saj se je takrat obredje v cerkvi vodilo v latinščini oziroma tujem jeziku.
Oblast posvetna in cerkvena, pa je očitno ostro preganjala to gibanje, ker jim je to gibanje pobiralo denar in jim hodilo v zelje! Iz podatkov v članku, tudi lahko razberemo, zakaj je toliko cerkvic v Sloveniji postavljeno na hribčkih ali nenavadnih krajih.
Za vas pripravlja tekst o Skakačih in komentira: Au Šofer.
