Zrla sem v temno in oblačno nebo in na tihem razmišljala ali naj tvegam in grem na krajši sprehod. Dežju primerno obuta in oblečena z dežnikom v roki sem veselo stopila na pot. Pot me je vodila mimo Topolca do Novakovega mlina in po Kettejevi poti proti Zarečju.
Nič kaj rada ne hodim po asfaltu. Bi ali ne bi poklicala mojega dragega, da pride pome in me osvobodi hoje po asfaltu. Običajno bi mu godrnjaje rekla »dej no prid me iskat no, sem tako utrujena« v tem pa se je v mojem umu pojavila zelo prijazna misel. Poklicala sem svojega dragega in ga povabila k Škorpionu na sladoled. Z veseljem se je odzval in sladki sladoled nama je izvrstno teknil.
Radi bi bili ljubeči in prijazni pa ne vemo kako. Večinoma se odzivamo na neprijazen način predvsem do svojih tako rekoč najdražjih. Pa smo lahko prijazni, če prisluhnemo svojemu prijaznemu in ljubečemu glasu. Ne tako tih potrpežljivo čaka, da ga začnemo ceniti in upoštevati.
