Moje ime je Tadeja Klemenčič iz Kranja ter že od devetnajstega leta delam v zdravstvu in pomagam ljudem, kolikor se le da. Zgrožena sem nad tem, kako je človeštvo nečloveško, neprizanesljivo do ostalih živih bitij. Dogaja se holokavst nad živalmi. Pravi genocid.
To je prava sramota, da dovolimo pomor živih bitij, ki prav tako čutijo, ljubijo in živijo z nami v sožitju na istem planetu. Nam zaupajo svoje življenje. Mi pa jim poplačamo z umorom in konzumom njihovih ubogih maltretiranih teles. Ne samo to.
Njihova telesa si celo z veseljem oblačimo, ponosno razkazujemo in se bahamo, koliko smo za mrliča odšteli v eni od prestižnejših klavnic. Vsi smo krivi. Do zadnjega. Dovolimo, da se ta pokol dogaja, si zatiskamo oči, gledamo stran. Kaj pomaga živalim in ostalim živim bitjem, če se nam samo smilijo, mi pa ne naredimo nič. Le točenje solza ne bo pomagalo nikomur.
Sramota je , da se ob propadu MIP-a nihče ni vprašal: Koliko živali je za te ljudi izgubilo svoje dragoceno življenje? Koliko živali je po nedolžnem bilo umorjenih, razkosanih in pometanih v smeti? Poglejmo se v ogledalo! Vsi se poglejmo sami sebi v oči. Koga gledamo? Vsi mi smo morilci. Do zadnjega. Vsi mi smo pazniki in vsi mi smo krivi za vse nedolžne zapornike, ki smo si jih podredili in zaprli v kletke, hleve, akvarije, terarije, cirkuse, živalske vrtove …
Da ne govorim o ubogih čebelah. Pesticidi, ki so umorili njih, počasi morijo tudi nas. Ali pa ste vsi tako nevedi , da se slepite, da gredo vsi strupi potem, ko plodovi dozorijo, v nič?
Uprite se ljudje. Vzdignite svoj glas. Na nas je ali bomo ta svet ohranili in bomo živeli zdravo ali pa bomo umrli zaradi lastne hudobije. Ne točite solza. To je hinavščina. Zberimo se. Vzdignimo glasove. Naj nas sliši ves svet, da želimo konec pokolu. Dajmo glas živalim mi, ki smo lahko slišani. Živali in ostala živa bitja, moj glas imate.
