Spoštovani predsednik vlade RS gospod Borut Pahor, predsednik RS gospod dr. Danilo Türk, predsednik državnega zbora RS gospod Pavel Gantar, predsednik največje opozicijske stranke gospod Janez Janša,vsi ostali predsedniki, podpredsedniki, ministri ter člani državnega zbora in sveta.
Protest, ki vam ga pošiljam je prav gotovo močno nasprotujoč hotenjem večine Slovencev, toda ali je to dopustno? Od vas pričakujem odgovor v čem se motim in zakaj so moje želje zgolj le večna utopija. Prosim, bodite jasni. Hvala.
PROTESTIRAM – javno pismo politiki
Vem, da je svojevrstna utopija verjeti v možnost vplivanja na obnašanje države, še posebej za to, ker se ne morem približati željam politične opcije, oziroma željam večinskega dela prebivalstva. Skušal se bom izražati korektno in odkrito,še posebej težko mi boste očitali kakršne koli osebne interese. Opozarjam na probleme, katere še niste dojeli z zadostno mero resnosti.
Živimo v krogu igrane prijaznosti in skrite sebičnosti, zato v takem lažnem okolju postane povsem normalno in celo zaželeno vse kar se blešči in sveti ne glede na žrtve. Verjamem pa, da politika v sicer majhni evropski državici ima možnost, v kolikor bi bila volja in dovolj razsodnosti, ustvarjati globalne premike. Škoda bi bila, če nam ne bo uspelo izluščiti pravih vrednot, ter jih vpeti v stvarnost. Praviloma vedno znova pridejo do izraza negativni interesi, česar se v podzavesti sicer zavedamo, je pa tako stanje duha v življenju še kako škodljivo.
Ni čudno torej, če je največji izziv razvitega sveta zagotavljati čim višjo gospodarsko rast in s tem omogočati vedno višji standard. Dvigovanje proizvodnih in ustvarjalnih ciljev je seveda produktivno. Pa je tudi koristno? Dokler živimo zgolj za materialne cilje je težko pričakovati, da se bomo ozirali kaj dosti na uničujoče posledice človeške sebičnosti. Vsaj od vsesplošno izobraženih skupnosti bi bilo logično pričakovati tudi visoko stopnjo zavesti. Če je kaj na tem, čemu potem vsakoletnih sto milijonov človeških smrtnih žrtev kot posledice revščine?
Kako upravičiti za vse večne čase uničene preštevilne življenjske vrste? Zakaj potem nekoč zelen in zdrav planet Zemljo spreminjamo v puščavo? Zakaj je človeku potrebno letno poklati petinštirideset milijard živali? Komu je namenjene vedno več sodobne oborožitvene tehnike, če ne pokolu? Koliko je sploh (atomsko) orožje varno pred zlorabo, če vemo, da z njim upravljajo tudi množični morilci? S kakšno pravico sploh omejujemo življenja v nerazvitih in nemočnih okoljih?
Planet, na katerem gostujemo omogoča neskončne oblike življenja, s tem pa tudi radosti, veselja, sreče… Zakaj in s kakšno pravico si človek podreja vse kaj mu je dosegljivo, ter svojo veličino izraža predvsem z uničevanjem vsega živega, ter poveličevanjem umetnega. Da, lagodnost in užitki so čudovita občutja, toda ali smemo mi ljudje, ki bi naj bili najbolj iznajdljiva in uspešna oblika življenja, moriti, izkoriščati, ter zatirati vse kar se je razvijalo v milijardah let naše preteklosti.
Se mora zgoditi epidemija, neurje ali morda pokol svetovnih razsežnostih, da bomo posamezniki in skupnosti, ali bolje rečeno človeštvo spoznali, da smo prekoračili mejo dopustnega obnašanja. Življenje na robu prepada je prenevarno, da bi smelo ostati sprejemljivo, saj se mora nadaljevati in ne končati z našo generacijo. Zato nujno in takoj rabimo spremembe in soglasje človeštva o brzdanju svojih brezmejnih želja po pridobitvah.
Težko razumem, da kljub znanosti in razgledanosti ni zaznati tudi občutne razsodnosti oziroma krepitve humanosti, prijaznosti, solidarnosti, če pa se že kje pojavi kaka oblika sočutja je to redko brez prizvoka nacionalizma, samohvale, poveličevanja lastnega jaza. Populacija, ki ji pripadamo tudi Slovenci, zelo hitro obsodi vsakršno obliko pomoči v daljnih krajih pa čeprav je samo prenažrto vseh mogočih, predvsem krvavih dobrot.
Tako smo že povsem samoumevno občutljivi na kakršne koli posamezne nevšečnosti ali krivice zoper prebivalce bogatega sveta, kar po svoje ni nič narobe, je pa svojevrsten rasizem, da nikogar ne zanimajo množični zločini, teptanja in mučenja tam nekje na jugu in vzhodu. Čemu številne deklaracije, če jih potem načrtno in hote kršimo? Kako dolgo bomo še tolerirali zločine, množične in posamezne (zgolj le zaradi osebnih koristi, ali pa tudi zlobe) kot so se že zgodili in se še dogajajo marsikje okrog nas.
Le za kaj pravice priznavamo zgolj močnim in krutim oblikam oblasti? Še koliko Čečenij, Tibetov, Kurdistanov, da ne govorimo o Darfurju smo še pripravljeni pozabiti? Zakaj? Se smemo brigati zgolj zase? Še več! Kot da bi naša neomejena potreba po surovinah bila opravičljiva za tatvine, teror in genocid, ki se še vedno dogaja. Suženjstvo smo teoretično že davno odpravili ampak le predvsem zato, ker se je tudi našemu revnemu prebivalstvu zahotelo delo in plačilo zase.
Mar je novodobna oblika izsiljevanja, morije in izkoriščanja kaj bolj prijazna oblika sobivanja? Si mar ne želimo osvojiti Afrike ter prisvojiti vse kar je kaj vrednega? Da ne? Mar nismo veseli čečenske ali pa sudanske nafte, čeprav vemo, da je krvava? Da o kakršnih koli drugih koristih ne govorimo. Še kako nam ustreza nemoč in beda domačinov, se pravi dejanskih lastnikov svojega prostora.
Kaj se mora zgoditi, da taka in podobna vprašanja postanejo brezpredmetna? Predvsem spoznanje, da je življenje lahko čudovito tudi brez večnega hlepenja po nedosegljivem, da naše bivanje ne more temeljiti na moriji in uničevanju česarkoli in kogarkoli, da je solidarnost vrlina in da plemenitost ne obstaja brez sočutja. Lahko je modrovati, ampak stvarnost nas uči, da se množični miselni preskoki zgodijo zgolj v dramatičnih okoliščinah.
Je kombinacija gospodarske krize, naravnih katastrof, vojaških groženj ter grozovite podobe posledic uporabe orožja, strahu pred vedno večjo nevarnostjo izbruha epidemij, prebujanju inteligence in nenazadnje ob spoznanju svoje majhnosti dovolj mogočna povezava opominov in spoznanj za spremembo miselnosti širokih množic. Je lahko dejstvo, da so se tudi vesoljne ZDA prebudile, še vedno premalo za duhovni preobrat v zavesti sodobnega človeka?
Kakorkoli, dokler bomo hrano namenjali za krmljenje klavne živine, smo se že odpovedali rešitvi. Ne smemo pozabiti slabih izkoristkov pri pretvorbi krme v meso. Mar ni bolje in spodobneje odpraviti lakoto, ohraniti plodno zemljo, obvarovati podtalnico ter bistveno prispevati k zmanjševanju toplogrednih plinov? To pomeni, da v kmetijski politiki ne bo več denarja za vzpodbujanje živinoreje, kot so to nepovratna sredstva za vzpodbujanje novogradenj živinorejskih objektov, rejskih pomoči, podpor klavnicam…, z ciljem popolne prepovedi uživanja mesa in spoštovanja živalskega življenja.
Stvarnost pomeni tudi močno obdavčitev in končno prepoved okolju škodljivih dejavnosti, kot je industrija z škodljivimi emisijami, promet, nepotrebni posegi v prostor. Da o škodi, ki jo povzroča na primer vinogradništvo in hmeljarstvo niti ne pomislimo. To tudi pomeni, da bodo fosilna goriva ne glede na svetovne zaloge in nabavno ceno surovine še kako zasoljene, saj bodo obremenjene z odškodninami tudi naslednjim generacijam.
To tudi pomeni konec brezglavemu potrošništvu, bistveno nižji standard oziroma vsesplošno odpoved nepotrebnim dobrinam ter prestižu. Povsem neškodljiva industrija, ki bi lahko nadomestila sedanjo proizvodnjo ne obstaja, kakor ne obstaja povsem prijazno pridobivanje obnovljive energije. Pričakovanja po oživitvi in ponovnem gospodarskem zagonu so škodljiva, kot je škodljiva tudi naivnost, da naše razvade nimajo uničujočih posledic.
Jasno, da nas z nižjim standardom čaka tudi skromnejši javni servis. Določenih storitev ne bo mogoče izpeljati, zaposlovati pa bo treba ljudi, ki so pripravljeni delati ceneje, kar tudi pomeni odpravo vsakršnih privilegijev. Ena od žrtev prijaznega sveta mora biti tudi aroganca. Danes jo najdemo povsod. Tako revščina ne sme biti sramota, kakor tudi ne bogastvo povezano z ugledom. Če so naši predniki bili žrtve nadvlade, sedanja generacija kar išče priložnosti in sredstva, kako kazati svojo bedno veličino, kar žal potencirano prenaša tudi na potomce. Mar nismo že davno v pasti in ali se s tem smemo strinjati?
Dokler se bomo do problemov, se pravi do revščine in njenih posledic, kot so izsiljevanja, zastraševanja, poniževanja, mučenja, obnašali neprizadeto, hkrati pa se do takih izzivov vedli apatično in nanje gledali zviška, življenju na planetu ni rešitve. To, da še ni zavladala vsesplošna lakota, da še izkoriščene skupnosti niso dovolj močne in organizirane, da bi se takim razmeram uprle je zgolj naključje. Dvomljivci te teze naj samo pomislijo, kako je vsa svetovna politična in gospodarska inteligenca padla na izpitu skrbi za stabilno gospodarstvo. Kje je zdaj človeška mogočnost?
Vse dokler bomo lahkomiselno pristajali na sedanjo kmetijsko politiko se tudi strinjamo, da se z intenzivnostjo uničuje rodovitnost zemlje. Dokler se bo s pridelki krmilo živino namesto hranilo ljudi, živali pa se na koncu brez opravičljivih razlogov poklalo (za uživanje mesa ni nobenih opravičljivih razlogov), dokler bomo nerazumno dovoljevali lov in ribolov ter ubijanje živali tudi celo na račun zabave in užitkov (kakor to počnejo lovci in ribiči – imajo se celo za športnike in varuhe narave), dokler bomo tolerirali živalska mučenja na tekmovanjih, tako dolgo življenje zanesljivo nima prihodnosti.
Absurdno, taki zločini se izvajajo celo v božjem imenu mirno, tiho in zavestno brez kakršnekoli slabe vesti zaradi sramotenja, oziroma zlorabe božje volje. In nenazadnje, ljubezen do potomstva je zgolj laž, dokler vsak posameznik in vsi skupaj, zavestno, premišljeno in odločno ne bomo spremenili obnašanja in delovanja. Naj moje misli spodbudijo vse to kar se mora spremeniti, oziroma zaustavijo tisto, kar se nikakor ne sme zgoditi. Če bo komu lažje razumeti, se nekaj tega skriva tudi v znamenitem Prešernovem verzu, ki se začne z » ŽIVE naj …«
Spoštovani predsednik vlade RS gospod Borut Pahor, predsednik RS gospod dr. Danilo Türk, predsednik državnega zbora RS gospod Pavel Gantar, predsednik največje opozicijske stranke gospod Janez Janša,vsi ostali predsedniki, podpredsedniki, ministri ter člani državnega zbora in sveta.
