Veliko torkovo pustovanje v organizaciji »velikih«
ponedeljek, 23. februar 2009 @ 14:40 CET
Uporabnik: majlea
V torek, 24. 2. 2009 se bo v središču študentskega naselja v Rožni dolini odvijalo največje študentsko pustovanje, v organizaciji javnega zavoda Študentskih domov v Ljubljani.
Ta zgodba ne govori o velikem pustovanju, pač pa o velikih organizatorjih. Govori o 22-letni mamici študentki, ki se je v nedeljo pozno zvečer, natančneje ob 23h pripeljala iz 2 uri oddaljenega domačega kraja, kjer je hčerka praznovala 1. rojstni dan.
Šotor namenjen pustovanju pred Upravo študentskih domov je že postavljen. Postavljen je na območju asfaltnega igrišča, med Upravo in domom št. 11. Od srede zvečer v naselju velja režim, da se avtomobilov ne spušča več pred parkirišče pred Upravo ali pred dom št. 12, kjer domujejo predvsem študentske družine.
Zapornico pred menzo nadzorujejo varnostniki, ki pa so več ali manj študenti, ki brez vsakršnega usposabljanja opravljajo delo »varnostne službe« ali tako imenovanih nočnih čuvajev naselja. Vprašanje, ki se poraja je: »Ali so tej posamezni študenti predvsem moralno oziroma razumsko primerni za opravljanje takšnega dela? In, če je primerno, da javni zavod najame neusposobljene posameznike za takšno delo?«
Zgodba mamice študentke se nadaljuje; torej ko je mlada družinica, ki biva v domu št. 12, kot že omenjeno v nedeljo (dva dni pred pustnim torkom in pustovanjem) prispela ob 23h pred zapornico, ki je nameščena pred menzo in nadzoruje prepuščanje avtomobilov pred dom št. 12 ter Upravo je enoletna hčerka po naporni 2 urni ovinkasti cesti spala v svojem avtomobilskem otroškem sedežu.
Mama je v skrbi, da se hčerka ne bi prebudila in premrazila pozvonila na zvonec pred zapornico, s prošnjo, če se ji lahko omogoči vožnja do doma št. 12, kjer bi na hitro odnesla svojo hčerko v toplejši apartma, oče pa bi ta čas nemudoma vrnil avtomobil na parkirišče izven območja, katero zaradi pustovanja trenutno ni dostopno z avtomobilom. Odgovor varnostnika prek domofona se je glasil: »Ne, ne moremo vas spustiti noter niti za minuto, ker bo tukaj pustovanje!« Po dodatni prošnji in razlagi mamice, je sledil ponovni negativni odgovor: »Ne, ker pravila so tukaj za vse enaka!«
Mama je hčerkico prebudila ja povila v odejo in druga oblačila, da se ne bi prehladila ter jo v naročju odnesla v dom št. 12. Po poti, ki vodi mimo Uprave, je želela študentu varnostniku izraziti nezadovoljstvo nad popolnim nerazumevanjem, zato je vstopila v avlo Uprave. Varnostniku niti ni mogla ničesar reči, ker ni bil sam, ampak v družbi treh kolegov, (baje tudi varnostnikov), kjer so zobali arašide ter gledali film in prijetno klepetali. Pred Upravo je bilo parkiranih 5 avtomobilov.
Sprašujemo se: »Kaj je s temi fanti, da nimajo niti kančka razumevanja, do mamice in otroka?Kako lahko v isti sapi, ko drugim velijo, da so pravila za vse enaka, sami ne upoštevajo svojih službenih pravil? Ali je običajno, da varnostnik ali katerakoli druga oseba na svojem delovnem mestu zoba arašide v družbi kolegov ter gleda film?Ter ne nazadnje, kdo takšne osebe zaposluje?«
Mama je uspela to noč hčerko uspavati šele proti drugi uri zjutraj. Upa, da se zaradi nočnega sprehoda ni še dodatno prehladila. Nad ekipo fantov v avli Uprave Študentskih domov v Ljubljani je povsem razočarana, povsem razume spoštovanje pravil, ne razume pa nerazumevanja in niti kančka solidarnostne pomoči med študentsko populacijo.
