Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090211081130697

Mit o labirintu I. del sobota, 14. februar 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: novaakropola Ko govorimo o labirintu, se srečamo z mitom, z zgodbo o simboličnih dejanjih in osebah, ki jih zgodovina težko sprejema kot realne. Menimo, da se cel mit, vsa simbolična dejanja in simbolične zgodbe, naslanjajo na nekaj realnega, čeprav tega pogosto ne moremo imenovati zgodovinsko. Mit je resničen glede na psihološko realnost in človeško življenje, na razvoj in oblike, ki se zrcalijo skozi simbole. Skozi čas te zgodbe prihajajo do nas in nam prinašajo nalogo, da razgrnemo njihove tančice in odkrijemo njihov prikrit, globok pomen. Mit o labirintu je zelo star in upamo si reči, da je skupen vsem antičnim civilizacijam. Govori o težko prehodni, kaotični poti, na kateri se človek izgublja po zavitih stezah. Včasih se zgodba pomeša s kakšnim pravljičnim bitjem ali osebo, ki "uniči" labirint in najde ključ, ki končno prinese rešitev uganke, ki mu je bila dana v obliki poti. Najbolj poznan labirint je tisti s Krete, ki je bil posredovan preko grške mitologije, v obliki navidezno otroških zgodb. Ne bom govorila o tem labirintu le na način, kot ga predstavlja ta najbolj poznan mit, temveč bom posegla malo nazaj v iskanje tistih elementov, ki jih lahko dosežemo na osnovi zadnjih arheoloških odkritij na Kreti, kjer lahko zares vidimo, na čem pravzaprav labirint temelji. Videli bomo torej, da ta stara pripoved ni tako zelo otročja, saj se izkaže veliko bolj kompleksna in simbolična. Star kretski simbol, ki je povezan z njihovim najvišjim božanstvom, je bila sekira z dvojnim rezilom, ki jo je možno prikazati z dvojnim parom rogov. En par je obrnjen navzgor, drugi navzdol, združena pa tvorita sekiro z dvojnim rezilom. To je star simbol, povezan z božanstvom, katerega kult – kult Svetega Bika – je bil na Kreti zelo močan. Ime sekire je bilo Labris in kot pravi mit, je bilo to orožje, s katerim je bog, ki so ga Grki imenovali Ares-Dionisios, odprl prvi labirint. Zgodba pripoveduje, da se je ta starodavni bog, spustil na zemljo. Takrat še ni bilo nič ustvarjenega in nič oblikovanega, bila sta le tema in mrak. Potem pa mu je bilo iz višin poslano orožje Labris in naročeno, da z njim ustvari svet. Ares-Dionisos je sredi teme začel hoditi v krogu. To je zelo zanimivo, kajti tudi moderna znanost ugotavlja, da človek, ki se izgubi ali se znajde v neznanem temnem prostoru, začne hoditi v krogu, ko išče izhod. Te asociacije delamo zato, ker želimo že takoj na začetku povezati smisel Labirinta z določenimi atavizmi, ki jih kot človeška bitja še vedno hranimo v sebi. Torej, ko je Ares-Dionisios začel hoditi v krogu, je s svojo sekiro zarezal prvo brazdo v temo. Iz te brazde se je razvila pot, ki se je počasi osvetlila in imenovali so jo Labirint. Ta pot je bila izkrčena z Labrisom. Ares-Dionsios je sekal in sekal in tako prišel v samo središče svoje poti in ugotovil, da nima več sekire – kot na začetku poti. Sekira se je spremenila v čisto svetlobo in v rokah je sedaj držal baklo, ogenj, svetilko, ki je vse popolnoma razsvetlila. Ustvaril je kar dvojni čudež: z enim rezilom sekire je razrezal zunanjo temo, z drugim rezilom pa je razrezal svojo notranjo temo. Kolikor svetlobe je ustvaril zunaj, toliko jo je ustvaril tudi znotraj. Kolikor poti si je odprl navzven, jo je odprl tudi navznoter. Torej, ko pride v središče labirinta, pride tudi v središče poti. Pridobil je svetlobo in pridobil je samega sebe. Tako pravi najstarejši mit o Labirintu s Krete. Drugi miti, ki so se razvili kasneje, so nam veliko bolj poznani. Vsem nam je znana zgodba o labirintu, ki ga je zgradil Dedal, arhitekt in izumitelj s stare Krete. Njegovo ime pogosto uporabljamo kot sinonim za labirint ali zmedeno pot. Upoštevajoč starogrški jezik je Dedal ali Daktil tisti, ki dela s prsti ali tisti, ki gradi. Je simbol graditelja, vendar ne samo graditelj sklopa zgradb in vrtov, kot je labirint kralja Minosa, temveč ima njegovo delo globlji pomen. Mogoče celo predstavlja prvega boga, ki je v temi ustvaril labirint Luči. Zagotovo drži, da Dedalov labirint ni bil le podzemna temačna in strašna zgradba, temveč je bil velik sklop hiš, palač in parkov, zgrajen tako, da kdor je vanj vstopil, ni več našel poti ven. Problem ni bil v tem, da je bil tako grozljiv, temveč da se ni ga ni dalo nikoli zapustiti. Dedal je ta labirint zgradil za kretskega kralja Minosa. Kralj Minos je bil skoraj legendarna oseba, njegovo ime pa lahko povežemo z zelo starimi tradicijami vseh narodov tega obdobja. Ta Minos je prebival v čudoviti palači in imel ženo Pasifo, ki je imela v drami, povezani z Labirintom, vodilno vlogo. Minos se je, pri svojem namenu postati kralj, zanašal na pomoč boga oceanov in voda, Pozejdona. Ta je zanj ustvaril čudež in tako utrdil njegov položaj med ljudmi. Iz voda in morske pene se je dvignil beli bik, čigar prisotnost bi Minosu zagotovila oblast na Kreti. S tem čudežnim darilom je bil Minos resnično potrjen kot kralj. Mit nadalje pripoveduje, da se je Minosova žena Pasifa neizmerno zaljubila v tega belega bika. Želela in hrepenela je le po njem, ker pa se mu ni mogla približati, je prosila Dedala za uslugo. Naredil naj bi veliko bronasto kravo, ki bi bila dovolj lepa in privlačna, da bi pritegnila bikovo pozornost, Pasifa pa bi se skrila vanjo in na ta način prišla do njega. Tragedija pa je bila velika. Dedal je res naredil kravo, Pasifa se je skrila vanjo in bik se ji je približal. Iz te čudne združitve bika in ženske se je rodilo bitje – na pol človek, na pol bik, ki so mu dali ime Minotaver. Ta pošast z izrojenim telesom je živela v središču Labirinta, ki sedaj ni bil več sklop palač in vrtov, temveč se je spremenil v strašen kraj, poln bolečine, kot večen spomin na tragedijo kretskega kralja. Pošast Minotaver, zaprta v središču labirinta, ki čaka na spravne žrtve, predstavljala brezoblično in slepo materijo, brez razuma in smisla. Z leti je Minotaver postal pravi razlog za strah. Kretski kralj je iz vojnih razlogov od Atencev terjal grozljiv davek. Vsakih devet let so mu morali poslati sedem mladeničev in sedem deviških deklet kot žrtve Minotavru. V tretji predaji pa se je v Atenah dvignil herojski princ Tezej. Odločil se je, da ne bo prevzel oblasti nad mestom, dokler ne ubije Minotavra. Ponudil se je, da gre s tistimi sedmimi mladeniči, ki so bili določeni za žrtve. Prišel je na Kreto in se poslužil stare zvijače. Omrežil je kraljevo hči Ariadno in ta mu je dala klobčič niti, s katerim naj bi odšel v Labirint. Klobčič je tukaj zelo pomemben. Tezej je vstopil v Labirint in si z nitjo označeval pot po zapletenih prehodih. Ko je prispel do sredine labirinta, mu je uspelo ubiti Minotavra. Ven se je vrnil po svojih stopinjah. V novejših verzijah Tezej Minotavra ubije z mečem ali z nožem. Če pa pogledamo starejše zgodbe in podobe na antičnih posodah, je to storil s sekiro z dvojnim rezilom. Ponovno se pojavlja heroj, ki si je utrl pot v notranjost Labirinta, prišel v njegovo središče in naredil čudež z Labrisom, sekiro z dvojnim rezilom. Se nadaljuje.. prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA www.akropola.org Komentarji (0) www.pozitivke.net