Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2009020114495372

Ta svet je most nedelja, 1. februar 2009 @ 14:49 CET Uporabnik: Lectorium Ta svet je most. Prečkajte ga, a ne zaustavljajte se na njem! Jezusov izrek, ki ga lahko preberemo na južnem glavnem portalu Velike mošeje v trdnjavi Fatehpur Sikri v bližini Agre, se sprva zdi osupljiv, saj gre za mošejo v deloma islamski Indiji. Še bolj pa preseneča dejstvo, da izreka v evangelijih ne najdemo. Spada namreč v Agrafo, k Jezusovim naukom in rekom, ki so ohranjeni poleg že znanih evangelijev. Le kaj je cesar Akbar nameraval sporočiti, ko je dal napis nekaj let pred svojo smrtjo vklesati na spominsko ploščo pred vstopom v trdnjavo? Most je prehod, vsi smo popotniki. A kam potujemo? Naš čas s svojim bliskovitim razvojem tehnike še prav posebej kaže, da se je človek na mostu zaustavil in tam obstal. Naprej k novim ciljem je geslo razvoja in vrtoglavo naglih sprememb, ki nosijo s seboj tudi grožnjo nenadzorovanih sprememb okolja, ki pretijo, da mostu ne bomo več mogli uporabljati ali ga bomo celo uničili. Jezusov izrek nas sooča s prav posebno nalogo. Na mostu se ne smemo zaustavljati in si na njem urejati "bivališča", se na njem utaboriti. Na drugo stran moramo, kajti to je življenjska naloga, zaradi katere smo se prebudili v življenje, pot, ki vodi onkraj vseh omejenosti in pogojenosti. Most omogoča neposreden prehod na drugo stran, brez ovinkov in dvomov. Ali ga naš most res omogoča? Življenje nas samo od sebe pelje k svojemu koncu, v področje smrti, in zanj ni potreben nikakršen most. Po fizični smrti se zavest nepretrgano nadaljuje in kmalu dozori v spoznanje, da bo potreben ponoven vstop v krožni tok zemeljskega življenja, v ponovno utelešenje. In dokler smo vpeti v kolo rojstev in smrti, še naprej stojimo na mostu. Ljudje si zastavljamo cilje, iz svojega življenja želimo iztisniti čim več. Hlastamo po vse številčnejših doživetjih, ker domnevamo, da nam bodo omogočila samouresničenje. Dokler zmoremo dosegati zastavljene cilje, zlahka obvladujemo občasni nemir, tisto nedojemljivo v nas. Ko pa nas doletijo nesreča, neuspeh, bolezen ali smrt bližnjika, se nemir v nas okrepi in doživljamo hud pretres. Ono, nedojemljivo, začne kljuti v zavesti in o samouresničenju ni več sledu. Le kaj se skriva za nemirom? Kaj nam želi sporočiti klic nedojemljivega? To je klic resničnega sebstva, ki ga imenujemo duša, duhovno jedro. Klic si želi našega odziva, vendar je le-ta pogosto pretiran. Življenje na mostu smo si naredili za najpomembnejšo stvar v svojem bivanju, na njem smo si zgradili trdnjavo, hkrati pa spregledali, da je most prečkala že lepa množica samouresničenih ljudi in na drugi strani našla smisel svojega življenja. Iskala je svoje pravo sebstvo in Življenju rekla da, ne da bi jo zasvojila sla po življenju. Le tako lahko razumemo življenje kot popotovanje, vmesno postajo, na kateri je človekovo duhovno jedro tista osnova, ki omogoča pot v svobodo. Vzgib duhovnega jedra, ki nas kliče in žene, doživlja človek kot notranji nemir, kot nepotešljivo hrepenenje, ki prebuja bistvena vprašanja. Med popotovanjem od enega brega mostu k drugemu odgovarja nanje vsak slehernik po svoje, glede na stanje zavesti. Kdor se doživlja kot središče, okoli katerega se vse vrti, bo moral še mnogokaj izkusiti, da bo lahko raztopil svoj egoizem, poglavitno oviro za prečkanje mostu. Kljub življenjskim izkušnjam, ki sesuvajo njegove iluzije, se še vedno trdno drži svojih ciljev, navajen, da se vse suče okoli njega. Odločilen trenutek napoči takrat, ko spozna, da se vrti v krogu. Šele spoznanje, da mu želje, hotenja in zahteve ne dajo miru, da ga neprestano priganjajo, da izpolnitev v tem svetu ni mogoča, ponuja možnost za pravo spreminjanje. Takrat človek opusti svoje dosedanje ravnanje, osrediščeno le nanj in njegovo. Z odzivanjem na podnete božanskega sebstva se v njem zgradijo nova notranja merila in osvobodi se pritiska, ki ga sili, naj ideale, duhovne vzpodbude, uresniči v "zunanjem" življenju, za urejanje lastnega sveta. Nekega dne se jasno zave, da se mora njegov stari jaz zmanjšati, če naj resnično sebstvo, Božje počelo, ponovno vzbrsti in zraste. Takrat lahko usmeri korake proti drugi strani mostu. Napreduje lahko le temeljno spremenjen, ko izkuša notranjo tihost rastočega Božjega počela. V notranji tišini in miru motri svoja stremljenja po sreči in uspehu, svoje strahove, skrbi in napetosti, svojo navidezno dobrost in morebitne upe na večno življenje po smrti ter spozna, da so vse to le oblaki, ki zatemnjujejo sonce. Uči se živeti brez strahu pred trpljenjem in nesrečo, veselja in sreče se ne oklepa več krčevito. Upi in bojazni, veselje in žalost ga sicer še spremljajo, toda polagoma se odteguje moči, ki jo imajo nad njim. Ko se notranji mir dovolj okrepi, je človek pripravljen na predajo resničnemu sebstvu. Postopoma se osvobaja motivov in dejanj, ki so ga vklepala in obvladovala v svetu minljivosti. Z novim uvidom in tišino začno pritekati vanj nove svetlobne sile, kar spreminja njegov odnos do ljudi in sveta. V ljubeznivem prizadevanju lahko opusti negativno kritiko, pravičništvo in hinavščino, in če kljub vzponom in padcem nadaljuje pot, izkuša, kako v njem raste svetlobna bit, kako sile Duha porajajo v njej samostojnost in svobodo. Porodi se nova ljubezen, novo sočutje, novo védenje o resnični pravičnosti in svobodi. Srce se napolni z modrostjo, mirom in ljubeznijo in človek in Duh postaneta eno. http://www.lectoriumrosicrucianum.org/slovenia/index.htm Komentarji (0) www.pozitivke.net