Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090126235001896

Moje sanje in ona 3 petek, 6. februar 2009 @ 05:01 CET Uporabnik: Sonce Piše: aurigo S čolnom, ki ga tvorita dve prepleteni kači, pluješ po oceanu tega sveta. Če ju (se) spustiš, boš utonil, če ju stisneš, te bosta ugriznili. (Kabir) Tretji del teksta bo predstavljal v glavnem prevod o mitološki zgodbi o Garudi in Nagah. Spontano in istočasno se je mitološki ptič Garuda vključil v te zapiske, po tistem, ko mi je v roke prišla izbrana knjiga. V knjigi so me prevzele fotografije graviranega Aachenskega križa ali Lothar križa s Kristusom iz Aachna v Nemčiji, iz 11. stoletja. Lothar križ izkazuje, da zgodnja krščanska gnoza, ni bila čisto mimo, kakor je v sodobnem času. Na fotografiji imamo križanega Kristusa na razpelu. Na njegovi desni strani, na pribiti roki je jokajoči Sveti Janez – oziroma simbol sonce. Na njegovi levi strani, na pribiti roki, je jokajoča Mati ali Devica – oziroma simbol mesec. Pod Kristusovimi pribitimi nogami se vzpenja kača (morebiti kundalini). Nad Kristusovo glavo je venec z golobom v središču in Očetovo roko, ki sega iz ognja preko meseca. Desno linija sonca ali Sončni bindu oziroma Surya bindu, leva linija meseca ali bindu meseca oziroma bindu Čandre (Chandra) in na vrhu Vahni bindu. Torej slika ponazarja levi kanal ob hrbtenici in desni kanal ob hrbtenici. Pri tem sem v tej zanimivi knjigi odkril še mitološko zgodbo o Garudi in Nagah in v resnični življenjski matrici spoznal tudi Lotarja. Svetnik in grešnik točita isto solzo, ko jo točita ob prelivanju lastne krvi. Prepričan si lahko, da ju takrat nemudoma razsvetli modrost. (Kabir) A vrnimo se k mitološkemu ptiču Garudi. V vedski mitologiji je Garuda ptič, ki je ukradel nektar nesmrtnosti bogu Indri. Kasneje, v Indiji postane Garuda vozilo boga Višnuja. Višnuja,  ki varuje in ohranja kozmos. A postane tudi vozilo boga Krišne. Garuda je predstavljen predvsem kot sovražnik Nag, tako imenovanih vodnih duhov. V tibetanski budistični tantri, Garuda izraža energijo ognja, ki zdravi, z naga - povezanimi bolezni, posebej raka. Legenda o Jimutavahana se začenja v Himalaji; kjer je nekoč živel kralj Vidyadhar, po imenu Jimutaketu. Jimutaketu je posedoval čudežno drevo, ki je izpolnjevalo vsako željo. S pomočjo tega drevesa je kralj dobil sina, ki ga je poimenoval Jimutavahana. Princ Jimutavahana je imel sočutje za vsa živa bitja in je pregovoril očeta, da se odreče temu čudovitemu drevesu, z namenom, da drevo služi v korist celotnemu svetu. Pregovoril je svojega očeta, da sestopi s svoje kraljevskega položaja, opusti plehkost zemeljskih užitkov in se mu pridruži puščavniškem življenju pod drevjem v gorah. Jimutavahana je zatem sklenil prijateljstvo z Mitravasujem, sinom Visvavasuja in se oženil z Mitravasujevo sestro. Visvavasu je bil poznan kot gospodar Sidijev oziroma oseb, ki imajo v posestvi nadnaravne moči. Princ Jimutavahana je imel še to nadnaravno moč, da se je spominjal svojih prejšnjih eksistenc ali življenj. Vedel je tudi, da je bila sestra Mitravasuja v enem od prejšnjih življenj njegova žena. Zatem si je šel Jimutavahana ogledati obalo ob oceanu in na tej poti ga je spremljal Mitravasu. Na obali sta srečala mladega fanta, katerega je spremljala mati v joku, saj ga je na vrh morske pečine peljal vojak. Princ ga je povprašal, kaj se je zgodilo in dobil je naslednji odgovor: Dve ženi Kasyape, (Kasyapa je oče Nag), Kadru in Vinata sta se prepirali. Kadru je dejala, da so sončevi konji črni, Vinata pa je trdila, da so beli. Glede teh konj sta stavili, katera pa bo izgubila stavo, pa bo postala sužnja druge. Še preden sta sklenili stavo, je Kadru napeljala svoje sinove, Nage, da so počrnili sončne konje in jih ožgali s »polno zlobe in sovraštva« (»blast of venom«) in s tem so postali konji temni. S to zvijačo je Kadru zasužnjila Vinato. Nage so bili kačji ljudje in so bili predstavljani kot kobre. Vendarle, kakor bomo videli, niso bili v popolnosti kače. Garuda, veliki orel, sin Vinate, je zaklinjal Kadru, da osvobodi njegovo mater. Kadrujini sinovi, Nage, so mu na to odgovorili: »O sin Vinate, Bogovi so pravkar zmešali morje mleka; pojdi po nektar in nam ga prinesi…. Nato lahko vzameš svojo mater k sebi; kajti ti si največji med mogočnimi bojevniki.« Garuda je nato odšel k oceanu mleka in tam, zaradi svoje srčnosti prišel do nektarja. Bog Višnu je v občudovanju njegove hrabrosti in smelosti, obljubil, da bo izpolnil vsako njegovo željo. Orel Garuda, mu je na to odgovoril, da si želi imeti Nage za svojo hrano in Višnu je privolil v željo Garude. Bog Indra (ki sam včasih prevzame obliko Garude), je dejal Garudi, da mora paziti, da te neumne kače ne bodo jedle nektarja, ker ga lahko sicer on, bog Indra vzame nazaj. Garuda je tako odšel nazaj h Nagam, s seboj je nosil posodo z nektarjem. Postavil je posodo z nektarjem na posteljo iz darbha trav in Nage so izpustile njegov mater Vinato. Garuda je odšel in ravno ko so bile Nage na tem, da bi vzele nektar iz posode, je zviška planil Indra in odnesel posodo z nektarjem. Nage so tako lizale Darbha travo, iščoč kapljice nektarja med travo in si s tem razcepile svoj jezik. Garuda je zdaj je začel žreti Nage, in že je bilo videti, da bo pokončal vse Nage. Zato  je kačji - kralj Vasuki predlagal Garudi, da bo on, kralj Nag, vsak dan dal eno Nago na skalo, ki štrli iz oceana, da bo plen za Garudo, v zahvalo za to pa bo Garuda pustil njegovo kraljestvo pri miru. Garuda se je strinjal s tem, in od zdaj naprej požrl eno Nago na dan. Mladenič z imenom Šankhachuda, ki ga je spremljal vojak, je rekel, da je bil tudi sam Naga. Sedaj je on na vrsti: bil je zadnja, najbolj zadnja, daritev Garudi. Jimutavahana je bil ob teh besedah zelo užaloščen. Kralja Nag je imel za bojazljivca, ker ni sam sebe ponudil kot prvo daritev Garudi. Garuda pa je sam počel najhujšo stvar, samo da je zadovoljil svoje telo. Princ je predlagal, da ponudi Garudi sam sebe namesto Šankhachude, a je mladi Naga to odklonil: »Ni primerno, da se niz biserov uniči zaradi navadnega stekla«. Nato se je Šankhachuda pred svojo bližnjo smrtjo odšel poklonit Šivi Gokarna. Med tem, ko ga ni bilo tam, se je približal Garuda. Jimutavahana je ponudil samega sebe in orel ga je odnesel proč, 'zamahujoč/kljuvajoč po njem s svojim krvoločnim kljunom'. Garuda je odnesel princa na vrh visoke gore in ga tam začel jesti. V tem trenutku je začel iz nebes padati dež iz cvetja. Med tem se je Naga vrnil in našel skalo morije poškropljeno s krvjo. Odpravil se je iskat orla na njegov vrh v gorah.  Garuda  je medtem, videč, da se njegova žrtev radosti, posumil, da to le ni Naga. Vendar je princ izjavil, da je Naga in ukazal Garudi, naj nadaljuje s svojim obedom. Zatem je prišel Šankhachuda in zaklical velikemu orlu, naj preneha: »Ta ni Naga; jaz sem Naga, ki je namenjen tebi.« Garuda je tako odkril, da je njegova trenutna žrtev princ Vidyadar. Zato je začutil globoko obžalovanje in se je želel očistiti, začenši s svojim velikim grehom, tako, da je »vstopil v ogenj«. Kakorkoli že, Jimutavahana je dejal: »Gospodar krilatega plemena, zakaj si tako osupel in zmeden. Če se resnično bojiš greha, potem naj té kače odslej ne bodo več tvoja hrana. Poleg tega se kesaj še za vse tiste, ki si jih že poklal doslej. Resnično, to je tu zdravilo za tvojo krivdo; nič drugega ne bo pomagalo.« Garuda je nato prinesel iz nebes nektar, da bo okopal Jimutavahanove rane in oživel kosti mrtvih kač. Pri tem se je prikazala sama boginja Gauri in oškropila princa z nektarjem, tako da so se njegovi udje obnovili v veličastno lepoto, in v nebesih so zabobnali bobni. Garuda je z nektarjem poškropil celotno obalo, kar je povzročilo, da so mrtve kače spet oživele. Jimutavahana je nato poslal Šankhachudo nazaj v podzemlje, kamor je kot Naga tudi spadal, dober glas o Jimutavahani pa se je razširil po treh svetovih. Gauri je odstranila prinčeve pogoltne sorodnike, ki so mu skušali vzeti kraljestvo in te so ga začeli spoštovati ter ga povabili nazaj, da zavlada Vidyadharam v njegovem lastnem domu na pobočjih Himavanta. Težke materialne sile zemlje in vode, utelešene v kači, so poletele; s težavo prebijajoče dviganje je postal transcendentni let. Mitološka ptica Garuda v svojem kljunu odpelje Kundalini; nebesa in zemlja; svetloba in tema; duh in meso so končno, združeni v ekstazi. Težavno vpenjanje po hrbteničnem steblu je predstavljeno kot dvojna pot, ki se omotava med nasprotnima se poloma, simbolizirajoč tragično negotovost in dinamično polarizacijo življenja. V zgornjem tekstu, dejansko v prenesenem pomenu Nage pomenijo naše nadije ali kanale po telesu. Čoln je naše telo, ki pluje po tem življenju. Dve kači (na kaducejski palici) sta dva obstranska kanala, sonce in luna. Če kači spustiš utoneš; te povozi življenje, z različnimi nevšečnostmi in težavami. Če ju stisneš preveč, te ugrizneta; to pomeni, da znoriš. »Prvi korak je izbrati si Boga za cilj, drugi korak je koprneti po njegovi ljubezni, potem lahko samo še upaš, prijatelj, da boš Njegovo ljubezen res dobil.« (Kabir) Drugi del prevoda teksta iz knjige Naropa, bi bolj sledil tekstu Zmajeve črte po Franciji 2. del ali O učitelju, se pravi izkušnji dima in še nekaj malega o bodičiti. Iz pojavnosti (Naropa) Podobno temu, se vsi fenomeni oziroma pojavi pojavljajo navadnemu človeku kot resnični in v tej njegovi strasti za njimi, človek kopiči Karmo in bo zaradi tega tudi njene posledice. Pratyekabude in bodisatve, ki intuitivno posedujejo pojmovanje praznine, vidijo iste pojave kot resnične, vendar nimajo sle za njimi. Edino za Bude ne obstaja zmedena pojavnost, niti hrepenenje ali strast za njimi; obstaja samo čista pojavnost. Pojavnost se lahko opiše z Naropinimi dvanajstimi primerjavami: Magijsko dejanje, san, svetlikanje pred očmi, odboj, strela, eho, mavrica, mesečina nad vodo, zemlja-oblakov, nejasnost pred očmi, megla in prividi. To je dvanajst primerov fenomenalnega. (Naropa, 1983:96) Iz skrivnostne toplote: Obstaja pet splošnih znakov v povezavi z nadzorom nad materialno-ustvarjalnimi silami in pet posebnih znakov v povezavi s nadzorom, ko je nadzor popolnoma vzpostavljen. Prvi znaki so: ko vibracija očvrstitve (stabilnosti) pride pod nadzor se pojavlja izkušnja videnja dima; ko pride do kohezije, se pojavlja svetlikanje pred očmi; ko pride do temperature, se pojavlja žarenje kot žareči-črv; ko pride do gibanja, se pojavlja svetloba plamena; ko pride do razširjenosti, se pojavi občutek: vizija neba brez oblakov. Zaradi tega je Tilopa rekel: »Ko vibracije petih materialnih-ustvarjalnih sil pridejo pod nadzor, se pojavlja vizija dima, svetlikanje pred očmi, žareči črv, plamen in nebo brez oblaka. 2. Ko je popolnoma vzpostavljen nadzor nad vibracijo očvrstitve in ko te vibracije postanejo stabilne, se telo-zavest počuti pomirjeno, zato se pojavi vizija sončnih-žarkov. Ko se enako dogodi s kohezijo, začne telo izparevati in se občuti hladnost, tedaj se pojavijo mesečevi žarki; v primeru temperature telo občuti veliko vročino in pojavi se blisk strele; v primeru premikanja je telo zelo močno in gibljivo: pojavlja se vizija mavrice; tudi v primeru razprostranjenosti telo občuti širino in s tem je izpolnjena navdušenost, medtem ko, se brez biti ideje o svojem obstoju, pojavlja vizija sonca in lune, ki se stapljata eden v drugega. Višje razvite osebe to doživljajo, kot da se vse to dogaja naravno. Povprečno razvite osebe doživljajo to, kot nekakšno vrsto občutka:  sentimentalnosti. A nižje razvite osebe, kakor v spanju. Zaradi tega je Tilopa dejal: »Pet znakov uravnoteženosti, katere nekdo neposredno vidi, so: sončni žarki, mesečevi žarki, blisk, mavrica ter stapljanje sonca in lune. (Naropa, 1983:96) Zadnji del tega teksta je namenjen bodičiti, ali o tistem kar sem opisoval v tekstu o učitelju in njegovi bodičiti do svojih učencev. Ena od razlag sanskrtske besede bodičita je: vseobjemajoče sočutje bodisatve. Poznamo absolutno bodičito in relativno bodičito. Absolutna bodičita pomeni dejansko razsvetljeni um in kot takšna ni v celoti usmerjena v sočutje. Gre torej za razsvetljeni um (bodhi-chitta, bodhi = razsvetljenje; chitta = um, misel) in razumevanje realnosti ali pojavov takšnih kot so in ne takšnih kakršni se nam kažejo skozi pet čutil). Relativna bodičita  pa pomeni bodičito posameznika na osnovi sočutja do vseh drugih bitij, kot samo sočutje. Sedaj se vračam, k tistemu dogodku iz Francije, ko nas je zjutraj učitelj pospremil s svojo bodičito na vaje. Dejansko je to bila absolutna bodičita, bodičita razsvetljenega uma, z njegovo željo, da bi njegovi aspiranti dosegli absolutni razsvetljeni um. »Moj pogled je pogled ne-izkustva: imam prepričan pogled prostora, ki ni omejen. Moja meditacija nima izkušnje v meditaciji: Imam prepričano meditacijo samega sebe. Pusti svojo zaposlenost z delom in izstopi! Podari  jogiju nekaj miloščine.« (Iz teksta: Lama draguljni ocean, Pogovor med mojstrom Namkhai Nyingpo in princeso Dorje Tso.) Naj zaključim s Kabirjem: »Bog je diamant, človek je draguljar.« Pri tem tekstu velja zahvala P., ki je pomagala pri večjem delu prevoda teksta o Garudi. Naj torej s tem tekstom, vrlina in sreča vsakega bitja raste neprekinjeno, vse dokler vsa bitja ne spoznajo nespremenljivo srečo razsvetljenosti. Naj za konec še enkrat omenim 31. januar dan neubijanja. Komentarji (1) www.pozitivke.net