Država ali kava?

torek, 13. januar 2009 @ 05:02 CET

Zunaj je ledeno. Še zmeraj posipavajo sol. Na vetrobranskem steklu je debela plast ledu, ki zastira pogled. V ribniku ni nobenega laboda ali race. Vse je sveže prepleskano v belo. Nebo se žareče sveti skozi oblake.
Zgodba je tiha meditacija naroda, ki se je postavil za ekranom pred alternativo: »Država ali kava!«

Vabim vas na upočasnjen pogovor o državi ob slastni, topli, lepo dišeči kavi, da bomo skupaj kramljali, lepo zapeli in gledali skozi okno zasneženo zimsko idilo. Zagotavljam vam, da vam kavo plačam iz svojega žepa, drugega vam za sedaj ne morem in nimam kaj ponuditi. Opravičiti želim svoje obljube in ostati z vami maksimalno prijazen.

Okno in snežinke so neka dvojnost, minimalistična kulisa, nekakšen osebni pogled na tuje razkošje. Ne smem spraševati, ugibati in iskati resnic, to ni primerno. Vprašanja so prepuščena evrokratom. Kar se bo pripetilo, bo del zgodovinskega. Moja latentna, želena in virtualna drža je zgodba všečnega zapeljivca. Njena izvorna vez smisla razumeti stvari, je perspektiva, ki se prikazuje v obrisih. Za sedaj je še vedno dobra, optimistična in izključno demokratična poteza piti kavo na svoj račun. Pobude, ki jih diktirajo neoliberalni parametri, so običajno izkažejo za jalove, to je katastrofično za proračun. Tudi drakonsko zakonodajo bomo s skupnimi močmi in modrostjo zaenkrat malo zavrli, saj pospešeno tehtanje vprašanj ni vselej ekološko dober indikator uspeha. To vam z užitkom poudarjam.

Sprašujem vas, zakaj moram sredi tribune lačnih in družbeno nepotešenih bitji poslušati udarce, ki butajo ob zid in silijo vame s svojo radovednostjo. Zakaj me sprašujejo sredi trepetajočega plamena na ognjišču, ki ugaša, ko se kuha kava, koliko stane kava, majhna porcija kavice z natrenom. Intelektualno doživljanje državnosti vključuje prav vsako malenkost, tudi majhno skodelico kave. Poglejte Ivana Cankarja kakšno ganljivo povest je napisal o skodelici kave.

Kriza modernega diskurza je zares stanje, ki prihaja v protislovje z imanentnim interesom države. Še malo in lahko se zgodi, da se bomo vsi utopili v revščini in dolgovih, pa vam še kave ne bom mogel ponuditi. Ne morem skriti, da me navdaja od krize recesije utrujeni duh. Človek ne more verjeti, da nam je čas rodil prav iste mutante, ki so že mutirali mutatis mutandis, kar me ne navdaja z veseljem.

Umetnost življenja je skupek vseh moral s pomnoževanjem premislekov. Ne zaljubite se preveč v oblast, pomembne so osebne simpatije.

Telo naroda res doživlja paradoksalni razcep. Banalna, pritlehna in pomilovanja vredna je diagnoza o mrličih. O santa parola! brez pomirjevala pred nastopom. Moja napaka, priznam, ker sem površno ocenil pomen kave. Če bo šlo tako naprej, bomo izgubili glavne distinktivne lastnosti občutljivosti, jasno je, da se neoliberalna hegemonija izraža tudi v obnašanju.

Ob vseh mogočih birokracijah, bogatenju tajkunov in iluzijah o obvladovanju razmejitvenih con, se mi zdi morje še najpomembnejše. Do poletja bo treba rešiti celo vrsto ponarejenih družbenih problematik, da bomo lahko brezskrbno srfali po našem morju.

Pri sindikatih in postmodernizmih pa bo treba uporabiti human sciences, več pragmatizma in konstruktivnosti, saj vrednostni sistem je tudi imidž in porok, da bomo prebrodili krizo ponosno.

Še malo pa se bomo zares vsi utopili v revščini in dolgovih, če ne bomo optimistični. Skrivaj moramo gojiti neke višje optimistične vrednostne norme, ki se bodo naredile same odsotne, ko bo čas za to.

Sindrom političnega populizma pa ni nobena skrivnost. Koalicijo je prevzela stranka levice s tremi podpornicami iz levo liberalnega krila, vse štiri stranke koalicije so pa ostale levičarske zaradi ohranitve pozicij strankarskih hierarhij, saj razumete. Tradicija pač!

Očitno je, da strankarska hierarhija bega in se išče v stari Marxovi retorti dela, socialne države in blagostanja. Ne uspeva ji najbolj, a uspeva. Zato je treba vsaj dajati vtis in ohraniti socialne drže in trpno soudeleženost pri vseh težavah recesije. Vse se začenja na samem vrhu in gre po piramidi navzdol.

Če nisi bil v socializmu z mano, bi lahko bil vsaj sedaj malo z mano pri kavi, ko nam ne gre najboljše in ti jo jaz plačam iz svojega žepa! Ali ne razumeš, to je socializem! Zavedati se moramo, da lastni razvoj človeškega duha in inteligence, ki je skupna vsem strankam in primatom, poteka globinsko ločeno in predstavlja dedovanje pridobljenih nagnjenj. Vsak trenutek soglasja človeka blagodejno ohromi, kot orgazem, ki obudi čute in te zaziba v sladko spanje.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20090110190719329