Odprem oči, zavest mi počasi priplava, da se zavem, da je nov dan. Odprem knjigo, preberem enkrat in zdi se mi znano, kot bi to že morala vedeti, pa kljub temu novo, dobro, kot še nikoli slišano.
Povežem se z Bogom v molitvi, ga prosim za lep in uspešen dan, da bom prepoznala njegove darove in čudeže ter se zahvalim za to, kar me čaka lepega.
Seveda, ni se mi treba bati, ne potrebujem več strahu, da se bo kaj »zgodilo« slabega, da bom nesrečna. Začela sem dneve in seveda najprej trenutke doživljati drugače in življenje poteka drugače. Ko pričakujem dobro, se zgodi dobro. Ko me je strah, pritegnem neprijetnosti v svoje življenje. Iz tega sem se naučila, da je moja izbira kako bom živela, kaj bom pritegnila v svoje življenje.
Ljubezen in zaupanje, da se mi ne bo nič slabega zgodilo, da sem vredna le najboljšega ali strah, ki prinese bolečino in razočaranje. Seveda sem rabila nekaj ponavljanj, in še jih bom v novih situacijah, ki so neznane, da se okrepim, da dobim popolno moč in zaupanje, da se ne more zgoditi nič slabega, nič, kar ne bom zmogla, nič kar bi mi škodovalo na moji duhovni poti. Iz vsake nove stvari, ki jo naredim »slabo«, ki je še ne znam sprejeti z zaupanjem in blagoslovom, se lahko naučim in jo sprejmem kot lekcijo, da je drugič ne ponovim, saj rezultat bo isti, če ne delam drugače.
Delati – razmišljati – pošiljati misli, saj misli so energija, ki se materializira tam, kamor jo pošljemo. Več ljubezni, ko si dovolimo imeti, več jo bomo imeli, to pa prinese več zaupanja in se materializira v dobro v smeri kar želimo dobro zase in za skupnost, saj smo vsi eno. Zato tudi pravimo, kar daješ, to dobivaš. Zakaj bi dajal jezo in sovraštvo drugemu, če dobim to isto sebi? Tako se moram vprašati, če se ljubim, če ljubim svojega Boga v sebi, če se spoštujem, če si želim najboljše. Vedeti moram, če bom znal ljubiti sebe, bom znal ljubiti bližnjega, če bom sebi privoščil zdravo in lepo življenje, bom znal tudi partnerju dovoliti vse dobro brez ljubosumnosti in posesivnosti. Vem, da imam priložnost razmišljati in biti pozorna na Božje znake, kaj pomeni določena situacija zame in kako se naj odločim: za ljubezen, Zanj ali za strah in mojo voljo.
»Odpiranje notranjih vrat, Eileen Caddy, 8.januar
Kaj zadržuješ v svoji zavesti?
Od tebe želim le najboljše, tisto najvišje. Če po svoji svobodni volji izbiraš in privlačiš k sebi kaj manjšega, a si zadovoljen, čeprav ni najboljše, glede tega ne morem nič storiti. Nikoli se ne boj pričakovati najboljše. Nikoli se ne čuti nevrednega ali neupravičenega do najboljšega. Pravim ti, da je najboljše tvoja dedna pravica, vendar jo moraš zahtevati; moraš jo pričakovati in sprejeti. Tvoje je, moj dar tebi. Boš to najboljše sprejel z vsem srcem in vso hvaležnostjo ali zavrnil? Naj ti lažna ponižnost ne ovira sprejemanja tistega, kar je tvoja pravica; vendar ni dovolj, da samo sprejemaš, tudi uživati moraš in se večno zahvaljevati. Ceni to najboljše in opazuj, kako se njegova čudežnost razgrinja v tvojem življenju, zavedajoč se, da je vse, kar imam, tvoje.
Odprem oči, zavest mi počasi priplava, da se zavem, da je nov dan. Odprem knjigo, preberem enkrat in zdi se mi znano, kot bi to že morala vedeti, pa kljub temu novo, dobro, kot še nikoli slišano. 
