Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081224173001347

Ko se ti sesuje svet nedelja, 4. marec 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke »Družina mi pomeni vse na svetu, prepričan sem, da sem v osmih ali devetih letih, kar sva bila poročena, naredil vse, da bi bili res Družina. Da bi imela otroka dobrega očeta, da bi se z njuno mamo dobro razumela. Ne morem dojeti, da se je tako rekoč čez noč vse spremenilo, da ni vredno nič več, kar sem počel, za kar sem se trudil, kar sva z zdaj že bivšo ženo skupaj ustvarila. Pri zdravi pameti in pri življenju me ohranja le želja, da bi otroka naučil, kaj je v življenju prav in dobro. Počutim se kot zguba, hudo mi je zaradi otrok, razdvojenih med mamico in mano, prejšnjim življenjem, ki smo ga živeli skupaj kot družina, in sedanjim, razbitim, kjer se ne znajdemo najbolje. Jaz sploh ne, čeprav je od ločitve minilo že polna tri leta,« je kar vrelo iz Milana, enega od štirih moških udeležencev delavnice z naslovom Po ločitvi. Od njegove ločitve je minilo že več kot pol leta, je pripovedoval Roman, ki je prav tako kot Milan in drugi (vsa imena so seveda izmišljena!) na delavnico prišel zato, da z ljudmi, ki doživljajo podobno usodo kot sam, spregovori o svoji bolečini, strahovih, žalosti, tudi jezi. In dobi potrditev tega, da se razveza, razhajanje, razpadanje partnerstva ne dogaja le njemu. Da zaradi tega ni slab oče, slab človek. »Nenadoma imam ogromno časa in ne vem, kako naj ga napolnim. Pred svojo ločitvijo nisem poznal nikogar, ki bi se razvezal, in z nikomer se o razpadu zakona nisem zares pogovarjal. Bivši prijatelji ne vedo, kako bi se obnašali do moje bivše žene in do mene, izogibajo se enega ali drugega, ne vedo, kaj naj rečejo, na čigavo stran naj se postavijo. Jaz pa imam občutek, kot bi mi na hrbtu pisalo: 'Luzer, ločenec.' Nobenega prijatelja nimam več, kot bi se nenadoma znašel na nekem tujem planetu. Ne vem, kako naj se obnašam do otrok, kako do bivše žene, ki me nenadoma sovraži, pa ne vem zakaj, kako do njenih sorodnikov, bivših prijateljev.« Podobne izkušnje ima tudi Breda, ki se je razvezala pred tednom dni po leto in pol dolgi agoniji.« Dvajset let sva bila poročena, leta in leta me je hotel imeti partner samo zase. Vedno sem mu poskušala ugoditi v vsem, nikoli se nisem postavila zase. Ko mi je nenadoma rekel, da se hoče ločiti, sem bila čisto iz sebe. Poskušala sem narediti samomor, pa mi, k sreči, ni uspelo. Moj bivši mož pravi, da sem za vse kriva jaz, jaz se pa kar naprej sprašujem, zakaj, zakaj, zakaj. Kako že pravijo? Vse srečne družine so si podobne kot jajce jajcu, nesrečne pa so − nesrečne vsaka po svoje. Pa vendar, ljudje, ki se razhajajo ali so se že razšli, imajo veliko skupnega. Strokovnjaki pravijo, da so v življenju najbolj stresni dogodki smrt partnerja, otroka in staršev, takoj za tem pa ločitev. Razpad partnerskega razmerja, še zlasti, če je trajalo leta ali desetletja, je ena najtežjih prelomnic v življenju. Odnos je razbit na delce, ki so nekoč bili celota, in prav takšno je tudi čustveno počutje. Izginejo občutki ljubezni, pomembnosti, varnosti in celovitosti. Stara hrepenenja in upanja so mrtva, novih ni. Ločitev je za mnoge tudi velika osamitev. Nenadoma smo sami, s svojimi mislimi, občutki, odgovornostmi, strahovi in mnogimi težavami. Osamljenost in misel, da nikoli več ne bom zares srečen, sta  lahko spremljevalki še dolgo po razvezi. »Za ljudi, ki se ločujejo ali so se ločili, je značilno posebno čustveno doživljanje. So v nekem čustvenem pretresu, ko ugotavljajo, da se jim je vse, na kar so stavili, sesulo. Mnogi imajo zdravstvene težave, glavobole, bolečine v želodcu, pa tudi čustveno so hudo ranjeni,« ugotavlja Renata Bokan, ki v okviru Šole čustvene inteligence vodi delavnice za ločene. »Na delavnico pridejo objokani in mrkih, nesrečnih ali vsaj zaskrbljenih obrazov, iz ure v uro pa vse bolj potolaženi ugotavljajo, da v svoji bolečini nikakor niso sami. Seveda so že prej vedeli, da se, tudi pri nas, razveže vsak tretji zakon, a to se ‘vedno dogaja drugim, neznancem, predvsem pa ne meni’. Pa tudi bolečina drugih ne boli tako hudo kot tvoja, lastna. To sem občutila tudi sama, ko sem se pred dvema letoma ločila in se že takrat odločila, da ko se poberem iz najhujšega, pripravim delavnice za take, kot sem sama. Udeležencem povem, da sem tudi jaz, tako kot oni, imela vizijo svojega zakona, gradila svoja pričakovanja v partnerstvu, poskušala imeti sebe in družinsko življenje pod nadzorom, si v glavi ustvarjala podobe, kako bo, ko bo, če bo. Z njimi delim občutke, ki jih prevevajo, ko izgubijo tla pod nogami, ko se zrušijo vse njihove predstave, upanja, želje, hrepenenja, vezana na družino in partnerstvo, prihodnost. Ko imajo občutek, da niso izgubili le svoje družine, pač pa tudi sebe. Samospoštovanje, svojo vrednost, zaupanje vase, v partnerja, v ljudi. Ne smemo namreč pozabiti, da lastno identiteto gradimo na tem, kako nas vidijo drugi,« je bila odkrita Renata. Ve, kako je, ko nimaš več pravega občutka, kdo si in kaj si, ko si prisiljen pogledati tudi vase, prevrednotiti svoje življenje in sebe. »Pogosto ima človek po ločitvi prvič v življenju čas samo zase in to je obdobje, ko lahko začnemo opuščati nekatere osebnostne lastnosti, ki so nas (tudi) pripeljale do tega, kar se nam je zgodilo, in razvijati nove. Si, kot je odkrito povedal eden od udeležencev delavnice, priznati, da smo za vse, kar se nam dogaja, soodgovorni ali, če hočete, krivi s tem, ko pristajamo na to, da se nam dogajajo slabe stvari, ko nič ne naredimo, da se naši odnosi ne bi slabšali, zašli v slepo ulico nerazumevanja in konfliktov,« je pripovedovala Renata Bokan na osnovi izkušenj, ki jih je dobila z delom v Šoli čustvene inteligence. Tako kot pri vseh hudih dogodkih in izgubah gre tudi pri ločitvi človek skozi pet obdobij, ko se »prebija« iz preteklosti v prihodnost. Najprej je seveda obdobje zanikanja, ko se človek zgrožen sooča s tem, kar se mu dogaja, in se poskuša »tolažiti« z mislijo, da se to ne dogaja njemu, da to enostavno ne more biti res. Naslednja faza je faza jeze, besa, sovraštva − do sebe, partnerja, vsega sveta. Sledi faza pogajanja, ko se človek v stiski, zapuščen, osamljen, prevaran v svojih pričakovanjih, pogaja sam s sabo, s partnerjem, z usodo, Bogom..., komer koli. Ker pogajanja niso uspešna, saj ne morejo biti, če se med partnerjema nič ne spremeni in se ne spremenita onadva, sledi faza žalosti, malodušja, joka, tudi depresije S solzami ni prav nič narobe, dobro in prav je, da se človek zjoka, nevarno je le, da joka predolgo, se smili samemu sebi, postane v svojih očeh žrtev. Če (in ko) mu uspe žalost premagati, pride v obdobje sprejemanja, ko začne pri sebi ločevati dejstva (ljubezni med nama ni več) od zgodbe oziroma drame, ki jo je ustvarjal v svojih mislih (nisem bila dovolj dobra zanj, nikoli ne bom našla drugega moškega). Sprejemanje prinese obrat: iz občutka krivde, jeze, žalosti k učenju novega. »Obdobje po razvezi je lahko tudi čas globoke osebne preobrazbe, spoznavanja sebe in preraščanja mnogih osebnostnih omejitev in neustreznih vedenj. Prav čustvena bolečina nam lahko pokaže, kdo smo in kaj lahko ustvarimo − tako iz sebe kot iz svojega življenja. Ko ostanemo sami, imamo priložnost, da poleg ‘odvezovanja’ od nekdanjega partnerja odvržemo še mnoga neustrezna prepričanja, čustva, bolečo preteklost in zacelimo stare čustvene rane. Skozi opuščanje in odpuščanje se lahko močneje zavemo sebe in moči, ki je v nas. Z zaupanjem vase se prebudijo tudi veselje, volja in življenjski navdih. Vse to se lahko zgodi mnogo hitreje, če se preobrazbe lotimo zavestno in usmerjeno,« je prepričana Renata Bokan in to, kar se je na delavnici dogajalo, ji pritrjuje. Zanimivo je bilo opazovati peščico moških in precej več žensk, v prvih urah ovitih v žalost, jezo, tudi obup, polnih vprašanj v iskanju odgovorov, ki jih ni, kako so iz ure v uro lezli iz svojih lupin, v katere so se zatekli v svojih razočaranjih in osami. Osamljenost je, je dejala Renata Bokan, eno najbolj bolečih čustev. »Ko prvi pretresi ob ločitvi minejo in človek nenadoma ugotovi, da je povsem sam, se ne znajde. Okolje ne ve, kako naj se vede do njega, spremeni se njegov družbeno-socialni položaj, zato je veliko olajšanje, ko ugotoviš, da vendarle nisi edini, ki se ti to dogaja. Da nisi sam. Če ob tem še kaj prebereš, se pogovarjaš o svojih občutkih, iščeš nove poti, laže začneš razmišljati o tem, kako oblikovati vsaj drobno vizijo svojega prihodnjega življenja. In počasi, previdno začneš graditi svojo novo identiteto, razvijati nove lastnosti, poiščeš nova področja delovanja, hobije, morda se spomniš tistega, kar si počel v otroštvu, in to obudiš. Ločitev je torej lahko tudi nova priložnost, priložnost za prevrednotenje odnosa do drugih in do sebe,« je prepričana Renata, ki na delavnici veliko pozornosti posveti čustvom. »S čustvi je treba znati ravnati; to je umetnost, ki se je učimo vse življenje. Na naše ravnanje s čustvi zelo vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so nam lahko v veliko oporo, lahko pa tudi velika ovira v vseh naših odnosih − s partnerjem, otroki, sorodniki, prijatelji, v šoli in službi. Prepričana sem, da je najpomembnejše, da se znebimo strahu pred lastnimi čustvi in čustvi drugih. O čustvih zelo malo vemo, ne vemo, kaj pomenijo in kaj se iz njih poraja, in tega nas je strah. Še manj pa vemo, kaj naj naredimo s svojimi čustvi in kako naj si razlagamo čustva drugih. Čustva so namreč naša sporočila drugim, sporočajo pa tudi, kaj se z nami dogaja, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne, kaj si želimo, česa ne maramo. V odnosih imajo zelo pomembno vlogo pri postavljanju meja. Tudi zato je zelo pomembno, da se vsak zase nauči svoja čustva prepoznati, o njih spregovoriti, vedeti, kaj pomenijo in kaj prinašajo, kaj mu sporoča žalost, česa v njegovem življenju primanjkuje, kaj bi bilo dobro spremeniti. Kaj pomeni jeza, ki vpliva ne le na naše odnose, pač pa tudi na naše počutje in celo zdravje. Vprašati se je dobro, kaj je v ozadju, katera misel sproža žalost, bes, veselje, zavist, užaljenost, obup. Ko bomo začeli spreminjati misli, ki sprožajo čustva, se bodo začela spreminjati tudi čustva sama,« je prepričana Renata Bokan. Opozorila pa je tudi na to, da ne smemo pozabiti, da imajo čustva tudi energijo, ki vedno najde pot, da se izrazi. Če ne drugače z zakrčenimi rameni in sključenim telesom, nasmejanim ali mrkim obrazom, rano na želodcu, v nenadzorovanih gibih, s poskakovanjem od radosti. Nakopičena čustvena energija mora iz telesa, saj čustva vse prepogosto poistovetimo s seboj, se identificiramo z njimi. Če čutimo jezo, smo jezni, jeza je slaba, torej smo slabi tudi mi. Kar seveda ni le napačno, ampak tudi zelo slabo. »Pri prepoznavanju čustev bi morali več pozornosti posvetiti tudi prepoznavanju partnerjevih čustev,« je dejala Renata. Ugotavlja tudi, da partnerjeva čustva interpretiramo glede na svoje izkušnje, prepričanja, strahove, pričakovanja; kar razberemo iz njih, je lahko zelo zelo daleč od resnice. Edini most, po katerem lahko premagamo razliko med resničnimi partnerjevimi čustvi in našo interpretacijo, je pogovor, komunikacija. »Pogosto je razlog za nesporazume, težave in ločitve v tem, da se partnerja premalo pogovarjata. Bojita se vprašanj in prehitro se zadovoljita z odgovori. Redko se potrudita, da bi preverila, ali sta povedano prav razumela. Ali pa se sicer pogovarjata − a le o vsakodnevnih dogodkih, o stanovanju, otrocih, službi in prostem času, nikakor pa ne o občutkih. Le redko partnerja vprašata drug drugega, kaj čutita, kaj se v njiju dogaja, kako se počutita. In odgovor res slišita, ne le poslušata. Če bi se res pogovarjali, se poslušali in slišali, bi obstal in bil boljši marsikateri zakon,« je prepričana Renata Bokan. Jasna Tepina , revija Nika www.dnevnik.si Komentarji (1) www.pozitivke.net