Potrebujemo več filozofije Danes nam manjkajo številne stvari. Kljub vsemu izobilju in udobju, ki nam ga ponuja tehnika, pa naj bo ta resnično ali zgolj prividno v službi človeških potreb, živimo v pravem pomanjkanju. Prav tako lahko opazimo, da s tem, ko več imamo, tudi več potrebujemo. To vodi v začaran krog, ki ga je precej težko pretrgati, razen če se ne posvetimo stvarem, ki jih resnično potrebujemo. Zato pravimo; potrebujemo več filozofije.
Kadar pojasnjujemo namen Nove Akropole, pri tem poudarjamo predvsem predavanja iz filozofije, podane na klasičen način. In ravno ta "klasičen način" je tisto, kar izpostavljamo. Filozofija je v tem primeru mišljena v najširšem pomenu, saj zajema vse vidike življenja in skuša odgovoriti na vsa vprašanja, povezana z njim, ne da bi pri tem zapadla v ozke okvirje, ki jo danes omejujejo.
Filozofija obstaja, toda ...
Lahko bi se vprašali; morda filozofija danes ne obstaja in se moramo zato zatekati h klasičnemu načinu?
Obstaja, toda ...
Ne bomo se globlje spuščali v obširne univerzitetne in srednješolske programe. Seveda obstaja pouk filozofije, ki lahko izpolnjuje ali pa tudi ne življenja tistih, ki se ga udeležujejo; ne toliko zaradi samega programa, temveč predvsem zaradi profesorjev, ki jo poučujejo. Kajti samo tisti, ki so resnično predani svoji nalogi, lahko dosežejo, da jih učenci razumejo in v njih prebudijo čut za iskanje odgovorov in njihovo najdenje. Ostali pa pravzaprav le ustvarjajo žalosten mentalni kaos, ki vodi do danes značilnega pogleda na filozofijo, po katerem je slednja le velika zmešnjava besed in nerazumljivih, nekoristnih pojmov.
To je huda in nepravična obsodba filozofije; biti nekoristen. Ne služi ničemur uporabnemu in ne prinaša denarja, kar bi pomenilo, da se je danes za materialno preživetje treba posvetiti znanosti (ne vedno po lastni izbiri) ali pa izdati, seveda z ogromno srečo, kakšno knjigo, ki bo brana in sprejeta.
V Španiji so ta predmet celo želeli ukiniti iz srednješolskih programov. Sicer nihče o tem ni neposredno govoril, vendar je bilo moč zaslutiti idejo o njeni "neuporabnosti". Veliko ljudi je temu nasprotovalo, protestirali so tako profesorji kot tudi učenci, nekateri pa so imeli celo dovolj poguma za trditev, da se mladi brez filozofije ne bi mogli naučiti razmišljati. Ali ni to morda tudi bistvo problema? Morda pa nekdo vidi interes v tem, da mladi ne razmišljajo, temveč se namesto tega prepuščajo poneumljajočim modnim tokovom. Mar ni veliko težje manipulirati z mladimi, ki znajo razmišljati?
V kakšnem položaju se znajdejo tisti, ki svojo univerzitetno in filozofsko pot pripeljejo do konca? Po nekajletnem delu imajo v glavi samo stotine nasprotujočih si idej mislecev iz različnih obdobij, nihče pa ne more najti niti, ki bi povezovala vsa zgodovinska obdobja in iz njih izhajajoča mišljenja. Današnji diplomanti filozofije (Bi lahko nekoga, ki je končal ta študij, že imenovali filozof?) so zmedeni ali pa se priklanjajo tistim doktrinam, ki so jim vešče prikazane kot "najboljše". Ali pa se počuti nemočen pred tako obsežnimi vsebinami, ki mu ne nudijo rešitve problemov, s katerimi se vsakodnevno srečuje.
Zato ne moremo reči, da filozofije sploh ni, temveč da je; primanjkuje ...
Toda kaj je to filozofija?
Prebrali smo že toliko različnih definicij, zato se ni enostavno omejiti samo na eno. Ne želimo se spuščati v razprave različnih avtorjev niti v spore tistih, ki se omejujejo le na vlogo kritika.
Filozofija velja bodisi za znanost, ki je ločena od ostalih, bodisi za znanost vseh znanosti, ali za pa ne-znanost. Današnji pojmi so tako pomešani, da žal dajejo prav tistim, ki trdijo, da filozofija ni povezana s samim življenjem in da služi samo nekoristni intelektualni vaji.
Tukaj ne želimo govoriti o celem nizu situacij, ki so spremenile pojmovanje in namen filozofije. Slednja se zdi danes nedostopna in "sterilna", vandar pa je dovolj, če nakažemo, da je v klasičnih obdobjih Vzhoda in Zahoda skušala pronikniti v samo bistvo velikih vprašanj o človeku in univerzumu, predvsem pa poskušala postati del življenja in pomemben pomočnik človeka kot dela univerzuma.
Če se spomnimo grške tradicije, ki rojstvo te besede pripisuje Pitagori, bomo zasledili navedbe, da slednji ni bil modrec (sophos), temveč preprosto tisti, ki ljubi modrost – "philosophos". To je najgljoblja in najenostavnejša razlaga, ki jo lahko najdemo. Ljubezen do modrosti je tisto, kar žene ljudi; je tista, ki odpira oči proti svetu; je tista, ki jih iztrga iz egoistične izoliranosti; je tista, ki vnaša zdrav nemir iskanja življenjskih resnic. Ljubezen je močno gonilo. Kadar ljubezen vodi k modrosti, se odprejo številna notranja vrata, ki so bila prej neznana in nedostopna.
Pri tem ne gre za iskanje "Resnice", tiste velike in edine resnice, kajti znano je, da se ljudje lahko zmotijo. Vendar pa je vsak posebej, vsak filozof, na svoj način skušal omogočiti (vsem ljudem, ne samo sebi) dostop do enega dela, enega odtenka resnice.
Upamo si trditi, da ima tako razumljena filozofija nekaj brezčasnega, nekaj, kar je imelo vrednost stoletja, nekaj, kar se nas dotika še danes in kar nam lahko tudi v prihodnje zagotavlja, da se bo tisti, ki išče globino spoznanja in to počne s spoštovanjem, na ta način spremenil v filozofa.
Čemu služi?
Leta so nas skušali prepričati, da filozofija ne služi ničemur praktičnemu in da nima povezave z resničnim življenjem, zato je težko sprejeti idejo o njeni koristnosti. Morda na filozofijo gledamo zgolj kot na vajo za naše sive celice, za ostritev jezika ali peresa, ali na nekaj, kar je vselej izraženo na zapleten način, da bi dajalo vtis lažne učenosti. Vendar nam ta oblika filozofije ne more pomagati kot človeškim bitjem.
Mar nismo že tolikokrat začutili potrebe po filozofiji kot pomoč pri razblinjanju dvomov in premagovanju tesnobe?
Vemo, da filozofija ni namenjena temu, da bi nas spremenila v modrece, niti da bi nam podala ključe za vse skrivnosti univerzuma. Vemo pa tudi, da nam lahko pomaga pri pojasnjevanju nekaterih dvomov, da nas spodbuja k uporabi lastne glave tako, da se ne zadovoljimo le s postavljanjem vprašanj, temveč si upamo podati tudi odgovore. Vemo, da ne vemo, kot je dejal Sokrat, toda filozofija nas postavlja na pot spoznanja. Korak za korakom, brez naglice, brez tesnobe, s sprejemanjem stalne spremenljivosti stvari, ki nas pestijo, z uživanjem v vsakem koščku zaupanja, ki ga pridobimo.
Filozofija služi življenju. To je precej zahtevna umetnost, s katero se nihče ne ukvarja in videti je, da njene tehnike nihče ne pozna. Preprosto pridemo na ta svet in dopuščamo, da nagoni narekujejo pravila igre ali pa deformiramo sama pravila in sledimo tistemu, kar je minljivo. Vendar Živeti (pisano z veliko začetnico) pomeni nekaj drugega. To pomeni vedeti, kdo smo, vedeti, da nismo edini, da so boleči trenutki in težave samo stopnice, po katerih se vzpenjamo, da bi se naučili uporabljati svoje lastne moči. To pomeni intuitivno spoznavati, od kod prihajamo, in prav tako intuitivno spoznavati, da gremo proti nekemu drugemu, za zdaj še nepoznanemu času-prostoru. To pomeni doumeti, da obstaja nit, ki vse povezuje, ki jo lahko (če želimo) imenujemo večnost.
Filozofija služi določanju življenjskih vrednot, namesto da se življenju samo prepuščamo. Služi spoštovanju vrednosti vseh živih bitij, ne samo ljudi. Služi opazovanju neba in zemlje, služi, da se dotaknemo globine usode in prispemo do globine neba, da gledamo okoli sebe, služi nam, da čutimo, mislimo. Služi temu, da postanemo filozofi, ki se zavedajo lastnih vprašanj in odgovorov, ki niso dokončni, a vseeno vodijo k postopnemu odkrivanju resnice. Za to vam nihče ne bo plačal, s tem v finančnem pogledu ne bomo pridobili ničesar, dobili pa bomo notranjo gotovost in spoznanje, kako živeti.
Kdo jo potrebuje?
Vsi. Filozofija ni zgolj last tistih, ki lahko ustvarjajo boljše ali slabše teorije in pri tem uporabljajo za večino nerazumljiv jezik. Filozofija kot način življenja in nemir iskanja resnice je namenjena vsem. Vsi potrebujejo to možnost svobodnega postavljanja vprašanj sebi o različnih vidikih bitja in sveta.
Spraševanje samega sebe je način življenja. Iskanje odgovorov je način življenja. In če najdemo odgovore, ki jih prilagodimo našim lastnim potrebam in nato v skladu z njimi vsakodnevno živimo, je toliko bolje. To je tisto, kar nas spreminja v filozofe, in ne akademski nazivi, ki samo potrjujejo končan študij, ne pa tudi tega, ali znamo živeti in razmišljati.
Prav tako ne moremo trditi, da filozofija pripada samo odraslim. Kot odraz življenja je prisotna tudi pri otrocih in njihovem prvem "zakaj". Pojavlja se pri mladih, ki so polni dvomov in strahu pred lastnim razvojem, pred okolico, ki jih po eni strani privlači, po drugi strani pa v njih povzroča zmedo.
Večplastnost filozofije je razvidna tudi iz uspeha, ki ga je požela knjiga "Zofijin svet" Josteina Gaarderja. Ta roman je bil v Španiji več kot štirideset tednov na vrhu lestvice najbolj iskanih knjig. Zanimivo je, da so nad knjigo navdušeni tako najstniki kot tudi mladi, ki so v tem romanu o skrivnostnem iskanju vrednot našli sami sebe; slednje se namreč dotikajo vsakogar od nas.
Možno je, kot pravi sam avtor, da je to delo razbilo predstavo o pretirani "resnosti" filozofije in nerazumljivosti jezika, ki ga uporabljajo nekateri misleci in profesorji. In tu je tudi ključ njegovega uspeha; moči odgovarjati na način, da je to enostavno in koristno, kot je lahko samo filozofija.
"Kdo si?","Od kod je svet?" Kdo ne bi iskal odgovora, ki ga bo spodbudil, da nadaljuje z iskanjem?
Potrebujemo več filozofije
Da, potrebujemo več filozofije, vendar resnične filozofije, tako naravne in preproste, kot je samo življenje. Ne potrebujemo nepotrebnega kompliciranja niti kritike tistega, kar so eni ali drugi govorili skozi zgodovino. Navsezadnje, kdo pa ima toliko modrosti, da lahko kritizira velike mislece v imenu neke Resnice, ki je niti sam ni dosegel? Eno je enostavna globina univerzuma in človeškega bitja (da ne omenjamo misterija božanskega), nekaj popolnoma drugega pa zapletena mreža teorij, ki ne vodijo k ničemur in ne odgovarjajo na naraven nemir vseh nas, ki potrebujemo filozofijo.
Nič novega pod soncem … Niti čas ne more skriviti tistega izvornega duha, ki v nas zbuja nagnjenje k filozofiji in ki jasno govori o mladosti tega duha ne glede na našo fizično starost. Zato so Grki govorili, da "zlata Afrodita" ali večna mladost bije v srcih tistih, ki se nikoli ne zapirajo pred neznankami življenja, ki se – ravno nasprotno – podajo na njihovo osvajanje.
Prof. Delia Steinberg Guzman, predsednica mednarodne Nove Akropole
Danes nam manjkajo številne stvari. Kljub vsemu izobilju in udobju, ki nam ga ponuja tehnika, pa naj bo ta resnično ali zgolj prividno v službi človeških potreb, živimo v pravem pomanjkanju. Prav tako lahko opazimo, da s tem, ko več imamo, tudi več potrebujemo. To vodi v začaran krog, ki ga je precej težko pretrgati, razen če se ne posvetimo stvarem, ki jih resnično potrebujemo. Zato pravimo; potrebujemo več filozofije. 
