Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081108102005295

Platonska in telesna ljubezen ponedeljek, 10. november 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: novaakropola Ljubezen – večna uganka Zdi se nam, da je ta zapletena tema o nasprotju med platonsko in telesno ljubeznijo nekaj povsem sodobnega. A dejstva govorijo drugače. Ta problem je namreč star toliko kot človek in sega globoko v preteklost, vse do skrajnih dometov naših zgodovinskih spoznanj. Naslednje presenetljivo spoznanje je, da je protislovje med platonsko in telesno ljubeznijo zgolj navidezno. Protislovje, ki v resnici sploh ne obstaja ali pa ga je vsaj s filozofskega stališča težko upravičiti. Tisto, kar je za filozofe bistveno, je problem, ki se nam postavlja ob vprašanju, kaj sploh je Ljubezen? Človeka je od nekdaj zanimalo vse v zvezi z ljubeznijo. Kaj pravzaprav pomeni, kolikšen doseg ima in kako globoka je. Še posebej ga je zanimalo, v kakšnem odnosu sta ljubezen in sreča. Vedno je veljalo prepričanje, da realizacija ljubezni omogoča tudi realizacijo sreče. Zdi se, kot da človek skuša najti univerzalno zdravilo, ki naj bi bilo rešitev za vse probleme. Če na ljubezen in srečo gledamo kot na nekaj, kar je tesno povezano, ni presenetljivo, da ju stalno iščemo. Stari filozofi so vedno govorili, da človek išče to, česar nima, saj mu tega sicer ne bi bilo potrebno iskati. Človek pogreša tisto, kar mu manjka, ravno zato, ker tega nima. Kot tak se počuti nepopolnega in zato teži k tistemu, kar se mu zdi pomembno, da bi se počutil kot celovito človeško bitje. Približujemo se temi, o kateri bomo govorili. Če človek išče to, česar nima, in ljubi to, kar mu manjka, to na žalost pomeni, da ni srečen in da mu manjka ljubezni. To je največji paradoks našega stoletja. Kajti bolj ko o nečem govorimo, bolj kažemo na primanjkljaj tega. Danes se veliko piše o različnih oblikah ljubezni. Če se za kratek trenutek zazremo vase, da bi ugotovili, koliko ljubezni je v nas samih, v človeštvu in v svetu, v katerem živimo, lahko zaključimo, da je žal ni veliko. Veliko je praznih besed in malo pravih občutkov. Ljubezni nam v resnici vsem primanjkuje, zato jo vsi iščemo. Da bi našli srečo, za katero smo prepričani, da je imamo premalo, smo pripravljeni ubrati kakršnokoli pot – tisto, ki nam jo narekuje moda, ali pa tisto, ki nam jo odredi razum. Ena beseda, več obrazov ljubezni Pregled skozi zgodovino kaže, da so ljudje ljubezen skozi stoletja različno dojemali. Zanjo so obstajale številne razlage – odvisno od idej, ki so vladale v določenem zgodovinskem trenutku, od tega, kaj je človek tedaj potreboval, pa tudi od stopnje njegove lastne evolucije. Še vedno ostajamo med dvema skrajnostma – med duhovno oziroma platonsko ljubeznijo in fizično oziroma telesno ljubeznijo. Ni dovolj samo ena beseda – ljubezen – za opis neskončne množice odnosov med tema dvema točkama, med duhovno ljubeznijo in tisto drugo, ki vstopa v materialno. Ali za to zadostuje ena sama beseda? Ali lahko ta ena beseda resnično opiše vse, kar je človek zmožen izraziti ali vse, kar želi doživeti na tem področju? Prišli smo torej do enega večjih problemov, ki ga predstavljajo moderni jeziki. Jeziki so vedno bolj revni s pomeni za mnoge aspekte intimnega in notranjega življenja. Čeprav je besedišče, ki označuje vse, kar je materialno ali znanstveno, izredno bogato, se je izkazalo, da je še vedno preveč skopo, da bi doseglo vso globino človeškega bitja. V starih jezikih je obstajalo toliko poimenovanj, kolikor je vrst ljubezni ali občutkov. Danes pa pričakujemo, da bo ena sama beseda označevala na tisoče stvari. Ali je mogoče definirati ljubezen le na en in edini način? Ali zanjo obstajajo različne definicije? Ali pa gre v resnici za stotine aspektov, ki jih moramo prepoznati, če želimo govoriti o ljubezni? Ljubezen je tako bogata, daje ne moremo omejiti samo na problem besed in definicij. Obstajajo številne vrste ljubezni, a nekaterih do konca svojega življenja ne bomo uspeli v popolnosti pojasniti. Kljub temu lahko raziščemo vsaj nekatere ideje ali grobo povedano vsaj nekatere definicije. Ljubezen v grških mitih Poglejmo v stari svet mitologije, v katerem so človeka povezovali z bogovi. Poglejmo primer iz grške mitologije, saj nam je blizu po estetskih in etičnih načelih. Poglejmo, kaj je Ljubezen pomenila Grkom oziroma kaj jim je pomenil Eros. Platon je govoril, da je Eros najstarejši bog. Vendar ni govoril o Erosu, kot si ga običajno predstavljamo. Ne gre za tistega simpatičnega malega “angelčka”, ki preži na ljudi in jim postavlja zanke. Gre za neprimerljivo starejšega Erosa, za prvobitno Ljubezen oziroma prvobitno silo privlačnosti. Mitologija govori o času, ko svet še ni obstajal. Takrat je vladal Kaos in vse je bilo v potencialu. Elementi, iz katerih je sestavljen svet, se sploh še niso pojavili. V tistem času se je rodil tako imenovani impulz oziroma neizmerna sila, ki je vse to uredila, združila, oblikovala in oživila. Ta sila je bila Eros, torej Ljubezen ali Prvobitna ljubezen oziroma starodavni Eros, o katerem je govoril Platon. Potem ko je Eros uredil ves Univerzum, ga je začel razporejati na različne ravni, podobne stopnicam, ki se spuščajo od vzvišenega in subtilnega Neba vse do konkretne, vidne in otipljive Zemlje, na kateri živimo. Eros je poskrbel, da je na vsaki ravni obstajala posebna oblika ljubezni oziroma ljubezen, izražena na način, primeren za neko določeno raven. Danes uporabljamo isto besedo za vse ravni, bodisi da govorimo o mističnem zanosu, o ljubezni, ki jo človek občuti do Boga, o človekovi potrebi, da ustvari povezavo z božanskim, o estetskem navdušenju nad vsem, kar nas skladno izpolnjuje, o strasti, ki jo začutimo ob novih spoznanjih, ali o odkrivanju skrivnosti Narave. Ljubezen prav tako obsega različne občutke nežnosti, naklonjenosti in privrženosti, ki jih gojimo do drugih ljudi, nekega mesta, hiše, knjige ali živali in podobno. Če si skušamo predstavljati stopnice, ki jih je ustvaril Eros v Univerzumu, bomo na njih videli razne oblike Ljubezni, med njimi tudi tako imenovano telesno ljubezen. Ta vrsta ljubezni pride do izraza v medsebojnem odnosu dveh teles, kajti tudi fizična telesa imajo potrebo po združevanju in izražanju skozi širok in bogat pojem Ljubezni. Stari Eros se po mitologiji spušča, prevzema različne oblike in se izraža na različne načine, vse dokler se ne spremeni v to, kar danes poznamo kot amorčka. To je tisti Eros, ki spremlja Afrodito, s svojimi puščicami preži na najmanjšo človeško nepozornost in si prizadeva, da bi prižgal iskro v srcih, ki se ne bi smela prižgati. S tem izziva vse tiste probleme, ki polnijo strani zgodovine. Vse to izhaja iz mitologije, ki vsebuje tudi nekatere teološke in moralne ideje. Pa pustimo sedaj bogove in se vrnimo v današnji čas. Današnji pogled na ljubezen Danes velja prepričanje, da je ljubezen vrsta psihične vznemirjenosti, ki se prvenstveno izraža s telesom in spolnostjo kot z edinim možni načinom izražanja ljubezni. Razmišljati o telesni ljubezni pomeni slediti trendu, izraz platonska ljubezen pa uporabljamo v smislu nečesa zastarelega in slabšalnega, tistega, kar ni več moderno. Ljudje danes verjamejo, da je platonska ljubezen zavračanje spolnosti in nazadovanje. Danes spolnost v vseh pogledih zavzema prvo mesto pri vsem, kar velja kot moderno, njen hiter vzpon pa je rezultat svobodnjaškega razmišljanja novih generacij. Osvobajanje se je začelo z opuščanjem vseh vrednot, ki so izgubile smisel, vrednot, ki so bile v nekem predhodnem obdobju koristne, mladim generacijam pa ne pomenijo nič več, zato jih želijo nadomestiti z novimi. Spet se ponavlja to, kar se je ponovilo že neštetokrat v zgodovini. Starih vrednot niso zamenjale nove, temveč so tiste že obstoječe postale zavržene in uničene. Bilo je jasno, da je treba živeti na nov način, samo nihče ni vedel, kako. Osvobajanje se je pokazalo tudi v ljubezni, predvsem na področju spolnosti, ki se je v kratkem času spremenila v razuzdanost. Razuzdanost razumemo kot delovanje brez zavesti in inteligence. Razuzdanost je prepuščanje želji po nečem novem oziroma prepovedanem. Spomnimo se samo enega ključnega stavka iz pariške revolucije leta 1968: ''Prepovedano je prepovedovati''. Vse, za kar velja izrazita prepoved, postaja ljudem vse bolj privlačno. Ljudje pogosto izberejo prav tisto, kar je prepovedano. Govoriti o spolnosti je bila nekoč prepovedana tema, danes pa to ni več noben tabu. To osvobajanje je prineslo tudi drug problem, in sicer ta, da ljubezen izgublja svoj smisel in cilj. Ali nam ljubezen prinaša srečo? Ali je pri telesni ljubezni cilj sreča ali je pomemben samo trenutek zadovoljstva? Ali zares poznamo razliko med srečo in zadovoljstvom? Pojavljajo se tudi drugačni problemi. Pri neomejeni svobodi postaja tisto, kar je bilo prej prepovedano in privlačno, nezanimivo. Ljudje začnejo kršiti naravne zakone, saj običajna, tradicionalna telesna ljubezen med žensko in moškim ne zadostuje več. Psiha je tista, ki za svoje ravnovesje potrebuje močne emocije. Obdobje, v katerem naj bi mladi ljudje preizkušali svoje močne emocije, pa se danes začenja vse bolj zgodaj. Nekoč je obstajal določen čas, v katerem so mladi prihajali v stik z ljubeznijo in s spolnostjo. Rimljani so točno določili čas, ko so mladeničem dodeljevali moške toge. Deklice so postale ženske, ko je to določila narava. Danes je vse drugače. Čudimo se, ko poslušamo otroke, kaj govorijo med seboj, in zdi se nam, kot da se je otroštvo osredotočilo samo na nestrpno čakanje na trenutek, ko se za mladega človeka začne ''pravo življenje''. Živeti pravo življenje danes pomeni čimprej vse poskusiti. Ko pa je posameznik star dvajset let, se vpraša: ''Kaj pa sedaj?'' Tako smo v modo uvedli avantgardo. Prišli smo do sklepa, da je idealno Ljubezen, zapisano z veliko začetnico, pravzaprav nemogoče doživeti. Z raznimi psihičnimi in fizičnimi stimulansi, drogami, filmi, časopisi in drugimi sredstvi smo ji odvzeli prestol in ga odstopili telesni ljubezni, navadnemu spolnemu užitku, ki si ga skoraj ne upamo imenovati ljubezen. To je ta veliki preobrat. Sedaj se zastavlja še drugo vprašanje: kaj je s platonsko ljubeznijo? Zaton platonske ljubezni? Ponekod vlada prepričanje, da platonska ljubezen, imenovana po grškem filozofu, nakazuje, da stari Grki glede tega niso imeli nobenih vprašanj in dvomov. Vendar to ne drži. Vselej, torej tudi v Platonovem času, so obstajali problemi, povezani z ljubeznijo, kot tudi dvojnost, o katerih tukaj razpravljamo. Platon je predstavil svoje rešitve in odgovore na ta vprašanja ter kot filozof poskušal ljudem pokazati pravo pot. Tudi mi se bomo danes skušali z enakim ciljem pobliže seznaniti s to temo. Platon je govoril, da je logično, da se Ljubezen, ki je prisotna na vseh ravneh v Univerzumu, kaže tudi na fizični ravni. Pogosto napačno poenostavljamo stvari in mislimo, da platonska ljubezen zavrača vse v povezavi s spolnostjo, vendar to ni res. Tudi v Platonovem času so obstajali moški in ženske, ki so se iskali, se imeli radi in skušali na vse možne načine izraziti svojo ljubezen. Vendar Ljubezen govori, da bi si morali z inteligentnim naporom prizadevati, da se ta čim bolj jasno razodene tudi na višjih ravneh. To pomeni doseganje tistega, k čemur teži duša in ne samo tistega, k čemur težijo nižji instinkti. Instinkti niso vedno slabi, a nečemu moramo dati prednost. Glede na to, da smo človeška bitja, ki so pustila za seboj rastlinsko in živalsko fazo ter prišla do stanja, ki je značilno le za človeka, je logično, da bi se morali tudi v nečem razlikovati. Ko rečemo, da so instinkti značilni predvsem za živali, ne želimo trditi, da jih človek nima, temveč da mora imeti še nekaj nad njimi. O tem govori Platon tudi v svojih dialogih, kjer omenja iskanje oblike ljubezni, primerne za človeka, ki bi mu omogočila doseganje največje človeške sreče. To naj ne bi bila preprosta sreča živali, rastline ali kamna, temveč avtentična človeška sreča. Sorodni duši Platon je bil po naravi romantik in njegovo pojasnjevanje ne ostaja samo pri tem. Govoril je, kako se je človeštvo že od vekomaj soočalo s težavami iskanja vzvišenih kot tudi nižjih elementov v Ljubezni. Se pravi tistih resnic, ki so nedostopne preprostemu razumu. V svojih dialogih omenja mit, ki pravi, da so se pred več tisoč leti, ko je Prvi Bog ustvaril ta svet, človeške duše pričele deliti in nastajalo je na tisoče in tisoče duš, ki še danes živijo na Zemlji. Te duše, ki so se v tem procesu delile na dvoje, so pri tem občutile neke vrste izgubo. To so občutile, kot da bi vsaki primanjkovala druga polovica. Od tukaj izvira izraz 'sorodni duši' in dojemanje Ljubezni kot potrebe, ki jo ima v sebi vsak človek, potrebe po iskanju tistega, kar je nekoč bilo del nas. Ljubezen pravzaprav predstavlja iskanje izgubljene Enosti, skladnosti nasprotij in podobnosti. Nasprotnosti zato, ker nam vsem manjka ena polovica, medtem, ko se podobnost odraža v duhovni privlačnosti. Prav tisti, ki je nekoč povzročila, da dve duši postaneta eno in zaradi katere se morata ponovno srečati. To se bo morda slišalo romantično, a obstaja čarovnija, v kateri vsi sodelujemo, čeprav tega pogosto ne pokažemo. Hodimo skozi življenje v upanju, da bomo nekega dne z malo sreče našli svojo sorodno dušo. In upamo, da se bo ponovno pojavila tista polovica, ki smo jo že zdavnaj izgubili. Zemeljski in nebeški Eros Platon nam svetuje pazljivost pri tem večnem iskanju, kajti ljubezen se deli na zemeljski in nebeški Eros. Nebeški je tisti, ki spodbuja dušo, da pride do srečanja s tisto drugo dušo, ki je nekoč bila del nje, zemeljski Eros pa potrjuje, da je problem, o katerem razpravljamo, obstajal tudi v Platonovem času. Zemeljski Eros išče samo užitek in spolno potešitev ter posluša svoje instinkte. Pri tem zanj sploh ni pomembno, katera sredstva uporablja za doseganje takega zadovoljstva. Zemeljski Eros je ljubezen, ki temelji samo na telesu, ki se na žalost postara, zboli in umre. Takšna ljubezen ne prinese sreče. Platon je ambiciozno zatrjeval, da je Ljubezen veliko več od ljubezni. Ljubezen je Modrost, Ljubezen je Energija in Ljubezen je Življenje na nam vseh znanih ravneh in v vsem, kar pojmujemo kot živo, vključno s kamni. Platon in z njim tudi drugi klasiki trdijo, da obstaja posebna oblika Ljubezni in to je Energija. Nekaj živi, ker se v njem nahaja Energija, privlačna sila, inteligenca in harmonija. V celotnem spoznavnem svetu obstaja Modrost kot posebna oblika Ljubezni. Modrost ni le želja po zbiranju podatkov, temveč želja po znanju, želja po odkrivanju skrivnosti in želja po odkrivanju tistega “zakaj?”. Energija, ki je Ljubezen, ni omejena samo na materijo. Tudi sodobni znanstveniki soglašajo, da je razlika med njima velika, čeprav ena lahko prehaja v drugo in obratno. Modrost ni intelekt, čeprav se ob njegovi uporabi počutimo modri. Iz tega lahko zaključimo naslednje: da bi dobro razumeli Platonovo idejo Ljubezni, je potrebno predhodno razumeti energijo in moč pred samo materijo ter dati prednost Modrosti pred golim zbiranjem podatkov. Platon je predstavil lestvico vrednot, ki je uporabna tudi za današnji svet. Svojim učencem je govoril, da ni potrebno skrbeti, ker se še vedno nahajamo na zemeljski ravni in ker nas materija in njeni zakoni omejujejo. Vse to ni več pomembno, če se naučimo, kako odkriti stopnice vzpona. Tudi mnogi drugi filozofi govorijo, kako to doseči in v čem je pravzaprav skrivnost. Hrepenenje po Lepem, Dobrem, Pravičnem in Resničnem Če opazujemo nek lep zemeljski pojav, bomo opazili nekaj zelo pomembnega, in sicer to, da zunanja lepota temelji na nečem globljem in subtilnejšem. Je s tem odkrita ta posebna in očarljiva skrivnost? Kdo lahko določi, ali je neka oseba lepa? Nikoli se ne bi mogli zediniti glede tega, kdo je lep in kdo ne. Navadno pravimo, da je nekdo lep, če ima v sebi nekaj posebnega, nekaj, kar lahko čutimo. Saj lepota ni samo telo, videz, višina ali barva las. Tisto nekaj je lepa duša, ki se odraža skozi telo. Platon v nadaljevanju govori, da ne obstajajo samo lepe duše, ampak tudi lepa dela. Obstajajo dejanja, postopki in občutki, ki popolnoma izpolnjujejo dušo. Lepota je več od telesa, celo več od duše, ker obstajajo postopki, dela, življenjska energija, ki prav tako izražajo lepoto. Opazimo lahko tudi, koliko lepote je v naravnih zakonih, kako so popolni, harmonični in dobro razporejeni. Svojo ljubezen lahko usmerimo tudi na znanost ali umetnost. Lahko bi se strinjali s platoniki in neoplatoniki, ki pravijo, da šele s preusmeritvijo pozornosti stran od telesa, duše, del, zakonov in znanosti lahko pridemo do samega Lepega, do čiste Ideje ali Lepote, ki je čista in abstraktna. Platon meni, da je Lepo enako Pravičnemu, Dobremu in Resničnemu. Tudi Ljubezen išče Lepo, Dobro, Pravično in Resnično, ker to nujno potrebuje. Platonska ljubezen je srečanje z delom duše, ki nam manjka. In najdemo ga v osebi, ki za nas predstavlja vse, kar je dobro, lepo, resnično in pravično. Tako stališče nas pripelje tudi do sprememb mnogih drugih idej, celo tistih, ki se nanašajo na rojevanje, kajti tudi to je lahko pomen Ljubezni. Obstajajo namreč razne vrste plodnosti. Poleg rojevanja novih teles, je možno rojevati tudi ideje, občutke in vrline. Tako razumljena Platonova Ljubezen ne predstavlja več nekaj nemogočega niti nekaj nasprotnega telesni ljubezni, temveč postane nekaj, kar je na dosegu naše roke, samo poseči si moramo upati po tem. Ponovna obuditev platonske ljubezni Življenje in zgodovinski ciklusi so zelo zanimivi. Zgodovina bo vedno učiteljica, ker nas bo vedno naučila nekaj novega. Vprašajmo se, kaj se dogaja z najmlajšimi generacijami, ki prihajajo za nami, morda nam pripravljajo presenečenje. Po vseh možnih kongresih, srečanjih, prebranih knjigah, statistikah in anketah sem prišla do zaključka, da mlade ponovno privlači platonska ljubezen, zvestoba, romantika in samo en partner. Zanimivo je tudi dejstvo, da je današnja mladina je dovolj pogumna, da o tem odprto spregovori. Danes je moderna platonska in ne več telesna ljubezen. Mladi ljudje spet postajajo konzervativni. To, kar je bilo nekoč zavrženo, danes ponovno pridobiva na vrednosti. Seksualna revolucija je izgubila pomen, ker so bile njene posledice hude in jih danes še vedno lahko čutimo. Ena od posledic je razpad parov: danes te ljubim, a jutri – kdo ve? Danes mi je do tega, jutri pa ne več, kajti ti si samo še eno naključje ... Pogoste so razveze in razni tesnobni občutki, ki so posledica dejstva, da si vsi želimo resnično ljubiti, naj to priznamo ali ne. Mladi zato danes začenjajo novo revolucijo. Zapuščajo tisto staro in začenjajo novo re-volucijo v odnosih, delajo nov korak v zgodovini in ustvarjajo novo perspektivo. Ta nova revolucija ne temelji zgolj na preusmerjanju mladih h krepostnosti. Seveda bi se ta revolucija lahko izražala tudi na ta način, s čimer bi predstavljala protiutež veliki nezmernosti, a njen temelj je vendarle v iskanju nečesa globokega in stabilnega. Zopet je postalo pomembno ljubiti osebo, ki nam nekaj pomeni. Pomembno je, da je ta ljubezen trajna, da je za danes, za jutri in za vse življenje. In ni pomembno to, da se ob ljubljeni osebi postaramo, kajti telo se postara, Ljubezen pa je večna. Zdaj, v XXI. stoletju, nas je to veliko odkritje in odgovor na seksualno revolucijo spet nekoliko približalo Platonu. Ponovno velja resnica, da je telesna ljubezen le posledica oz. izraz nečesa drugega in nikakor ni izhodiščna točka v odnosu med dvema dušama ali dvema človekoma. Telesna ljubezen je dopolnitev intimne in stvarne enosti, kajti psihološko je nad biološkim. Danes je pomembno razumevanje med dvema človekoma, možnost dialoga, nežnost, naklonjenost in prijateljstvo ter možnost deljenja najpomembnejših življenjskih izkušenj. Če smo prišli do zaključka, da je psihologija nad biologijo, naj nas ne čudi, če bo tudi duhovnost kmalu zavzela mesto pred psihologijo. To pomeni, da bi nežnost, razumevanje, dialog in naklonjenost lahko odprli pot stalnim vezem, ki kljubujejo času. Ponovno rojevanje duhovnosti predvsem pomeni odkrivanje nesmrtnosti. Človek odkriva, da plodnost in rojevanje pomenita odstopanje mesta življenju. In končno odkriva, da nesmrtno življenje obstaja v vsakem izmed nas. Spomnimo se osnovnega sporočila, da platonska ljubezen obsega tako duhovno kot fizično. Človek, ki ljubi, postaja izpolnjen, bogatejši, ker išče tisto, česar nima. Na koncu bi lahko dodali še nasvet, da naj si človek, ki ljubi, zapomni, da mu Ljubezen daje nekaj božanskega, kajti tisti, ki ljubi, nosi v sebi Erosa. Bog je v vsakem, ki zna ljubiti. Človek, ki ljubi, naj si to zapomni in zapomnimo si tudi mi, kajti v nas je nekaj božanskega, Eros, Ljubezen, zapisana z veliko črko. prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA www.akropola.org Komentarji (0) www.pozitivke.net