Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081031144153395

Je smrt res kruta usoda, ki nam je za vedno vzela ljubljeno osebo? petek, 31. oktober 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Je smrt res kruta usoda, ki nam je za vedno vzela ljubljeno osebo? Približuje se 1. november, dan, ko bomo ponovno več časa posvetili razmišljanju o življenju in smrti ter o smislu našega zemeljskega bivanja. Je po smrti res vsega konec? Je smrt resnično kruta usoda, ki nam je za vedno vzela ljubljeno osebo? Gabriele, Božja prerokinja in poslanka današnjega časa nam želi ponovno vliti upanje in dati našemu življenju nov smisel. Življenje je večno, kajti v našem telesu biva neumrljiva duša, ki v času telesne smrti samo zapusti telo in živi naprej. Nismo torej izgubili ljubljene osebe, saj je še vedno živa. Ni sicer več tako blizu nas kot doslej, toda misel, da nekje živi naprej, nam lahko pomaga, da hitreje prebolimo njeno odsotnost in v sebi ponovno najdemo življenjski smisel in voljo do življenja. O tem Gabriele govori tudi v brošuri Gabrielino pismo 5, ki nosi naslov Vsakdo umre sam zase. Na tem mestu lahko preberete nekaj odlomkov iz te brošure, celotna brošura pa je dosegljiva na internetni strani http://www.universelles-leben.org/cms/si/prerostvo/publikacije/gabrielina-pisma/gabrielino-pismo-st-5.html Življenje je tok nepresahljive, tekoče božanske energije (svetlobne moči).  V človeku je zakrito svetlobno bitje iz Boga Življenje ne more prenehati živeti. Življenje je nepresahljiv, neprestan svetlobni tok božanske energije. Nobena energija se ne izgubi. Bog, Vsemodri, je Svoje otroke, svetlobna bitja, svetlobna energijska telesa, ustvaril enaka Svojemu večnemu svetlobnemu telesu, večni Očetovi zavesti. V eonih so se številna nadaljnja svetlobna bitja oddaljila od Boga, svetlobe. Tako se je pomračilo njihovo svetlobno telo. Ker imajo v zakonu, Bogu, vsi Njegovi otroci svobodno voljo, je Večni vsem svetlobnim bitjem, ki so se odvrnila od Njega in se oddaljila od Boga, priznal zemeljski plašč, ki ga mi imenujemo fizično telo ali človek. Ta omogoča nekoč čistemu, svetlobnosnovnemu Božjemu otroku, sinu in hčeri Boga, da se zadržujeta v kozmosu materije, na Zemlji in se tam gibljeta. Človek, kakršnega zaznavamo z zemeljskimi čuti, ima torej vsebino - je svetlobno bitje, ki se zaradi odvrnitve od čistega kozmičnega zakona imenuje "duša". Besede "človek ", "konec", "kozmos", "materija" so, žal, spet samo pojmi, ki v posamezniku prebudijo različne slike in predstave. Kdor se ne spoprime s temi danostmi, ne vidi stvari, kakršne so v resnici, ampak takšne, kakršne bi rad videl. Tako zatre svojo vest. V pozitivnih vzgibih vesti govori človeku Bog, življenje Božansko, pozitivno, vest, zmeraj pride k nam prek duše. Opominjevalec, božansko trkanje, vest, je večni Duh, ki je večno življenje. Trka na vrata našega razuma, da bi nam pojasnil, da ni razumsko znanje vse, ampak modrost, življenje. Kdor trdi, da živi samo enkrat, in to v tostranstvu, bi potem moral tudi sebi zastaviti vprašanje: Čemu je potem potrebna vest, čemu pompozne besede "etika" in "morala"? Če ima to "življenje", bivanje, fizični obstoj, najvišjo in edino vrednost, čemu potem prizadevanje, da bi dobro, plemenito ter nesebično mislili in živeli? Kot že rečeno: Vest ni omejena na področje, ki ga dojemajo naši čuti. Metafizična je in prihaja prek duše iz pravira duše, iz Božjega Duha. Vest ima v sebi življenjsko moč. S pomočjo vesti deluje absolutni zakon, božansko in meri z absolutnim merilom. Zato nam je vest - če je še intaktna in še deluje - kažipot in svetovalka k dobremu. Če se potem izprašamo z analitično besedo "zakaj", se torej raziščemo, se zavemo, da nam notranja moč iz duše daje prek vesti impulze za samospoznanje. Kdor se uči prisluhniti, občutiti, kaj mu svetuje vest - kajti vest iz duše je vedno nekaj dobrega - in kdor se s tem spoprime, tako da odslej dela dobro, tega je vedno manj strah; čuti, da je svoboden in da ga nosi dobra moč, ki mu od znotraj daje sigurnost in oporo ter ga osrečuje. To je pravir, Bog. Življenje, vse-energija, prežema celotni kozmos.  Ljudje vidimo le neznaten del tega Znanstveniki nas učijo, da človek ne zmore zaznati vsega. Npr. s prostim očesom ne moremo videti, kaj se premika v vodni kapljici, razen če gledamo skozi mikroskop. Torej ugotavljamo: Marsičesa, kar se giblje v materialnem svetu, v prostoru in času, ne zaznamo z očesom. Če bi instrumente poostrili, da bi videli več, da bi videli vse, če bi jih tisočkratno, mogoče celo milijonkratno ojačali - bi končno ugotovili, da vendar vsega ne vidimo. Tudi naši možgani, ki nas ljudi konec koncev upravljajo, reagirajo samo na čas in prostor in so prav tako omejeno dovzetni; shranjujejo samo tisto, kar spada k materialnemu svetu pojavov in še tega ne vsega. Da bi lahko dojeli onstranstvo, potrebujemo tako rekoč lupo, mikroskop za opazovanje nas samih. Pripomočki za identificiranje nas samih bi lahko bili oko, sluh in možgani. Če jih vzamemo, da bi sebe opazovali in analizirali, se v nas pojavi vprašanje: Kdo sem in od kod prihajam? Podoživimo človekovo omejenost! Človek ne more napraviti, da sije sonce niti da dežuje. Človek tudi ne more ustvariti življenjske substance. Da proizvede življenje, mora vedno poseči po osnovni substanci, ki mu je na razpolago. Od kod pride osnovna substanca, od kod pride energija, ki jo označujemo kot življenje? Če bi bila vezana izključno na Zemljo, potem tudi v kozmosu ne bi bilo življenja in ne energije. Življenje tudi ni vezano na človeka - je kozmična energija, h kateri spadajo vsi planeti. Vse, kar vidimo in česar ne vidimo, se pa premika, je življenje. Življenje je energija, je pogonska moč. S pomočjo energijskega pogona potekajo življenjski procesi. V vsej neskončnosti ni nič mrtvega - vse je energija in energija je življenje. Torej mora obstajati vir energije, ki proizvaja neprestano tekočo energijo, življenje, in mu daje obliko v življenjskih oblikah. Mora obstajati Stvaritelj, ki ima neizčrpno energijo. Te energije morajo imeti določene bistvene značilnosti, določen red, neko notranjo strukturo, določene zakonitosti - energijo, širno moč, ki ureja in ohranja kozmični red. Življenje je torej vse-energija. Življenje prežema tako onstranstvo kot tudi tostranstvo. Življenje, ki je Duh neskončnosti, vse-energija, se ne zaustavi pred našim tridimenzionalnim mišljenjem, ki za nas pomeni prostor in čas. Tudi življenjski tok, ki ga imenujemo dih, je vse-energija. Dihanje ni le jemanje kisika z zrakom. V našem dihu je neskončni Duh, ki vse obdihuje, vsa živa bitja in celotni univerzum. Z dihanjem smo povezani z univerzumom, vesoljnim življenjskim tokom. Vse-življenjski tok, imenovan tudi vse-energija, življenje, ne pozna prekinitve. Življenje je neugasljivo. Skoraj vsak dan slišimo: Ta in oni je umrl. - Smrt kot takšna pripada materiji, kajti vse zgoščeno, tudi naše telo, je podvrženo energiji preobrazbe. Smrt, ki jo kot ljudje tako imenujemo, imamo vsakodnevno pri sebi in okrog sebe. Umreti, da bi v drugi obliki živeli naprej, je del zemeljskega življenja. Mrtvi ne diha več. Zakaj? Ker se je nevidni del, ki ga imenujemo duša, ločil od telesa. Duša torej vzame s seboj življenje, dih, ki ga počasi potegne iz umirajočega telesa. To je tako imenovani proces umiranja. Pri zadnjem vdihu duša odrine telo in po kozmičnem zakonu reda diha naprej brez materialnega ovoja. Narava ne pozna uničenja, temveč preobrazbo V mirnih urah marsikdo razmišlja o od kod in kam. Kdor o tem razmišlja, ga bo zaposlovalo tudi vedenje, da se nobena energija ne izgubi. Narava nam pri tem pomaga, da poglobimo ta spoznanja. Narava ne pozna uničenja, temveč preobrazbo. V vsej neskončnosti ni ničesar togega, statičnega - vse teče, vse je energija. Narava je v Božjih rokah. Ko Bog zdaj uporabi princip preobrazbe, ker se v Njegovem Duhu nič ne izgubi, potem to zadeva tudi najmanjše in najnepomembnejše zidake univerzuma. Bog, Vsemodri, ne pusti propasti energije, ki jo je oddal - On jo preobrazi s Svojo stvariteljsko močjo. V Bogu, večnem Stvaritelju neskončnosti, je torej preobrazba in ne uničenje. Če hočemo slišati ali ne - vsak človek je v zemeljski šoli, da bi si razložil življenje. Je onstranstvo nesmisel? Naši predsodki kažejo,  da nimamo analitičnega razuma Šele ko se odvadimo, da nevidno in nedojemljivo kar tako odpravimo, začnemo logično misliti. Pri tem nam pomaga, da si predočimo, da nas npr. ne da bi opazili, stalno obdajajo valovi najrazličnejših vrst, da, prežemajo nas. Teh valov ne moremo ne videti ne slišati in vendar nas preplavljajo. Zakaj nas ne bi mogla prežemati vsemoč, tok neskončnosti, življenje, če obstajajo druga valovanja, nizka nihanja, ki nas dosežejo in delujejo v nas? Naši predsodki kažejo, da nimamo analitičnega razuma. Kajti tisti, ki zmore analitično razmišljati, ne bo označil kot nesmisel nečesa, česar ne more razumeti ali dojeti. Tako tudi onstranstva ne moremo odpraviti kot nesmisel. Ali lahko npr. dokažete, da ni onstranstva? Zato naj se tudi ne bi smešili s trditvijo: "Onstranstvo je nesmisel!" Drži, da noben človek ne more drugemu dokazati obstoja onstranstva, ampak vsakdo lahko samega sebe vodi tako daleč, da dojame v svoji zavesti: Življenje je energija in nobena energija se ne izgubi. Tudi strah, jasno analiziran, vsebuje dokaz o obstoju nečesa nadnaravnega. Prav strah vsebuje veliko dokazov za to, kar mi zlahka odpravimo, npr. življenje naprej v onstranstvu. Zakaj nas je strah? Da bi prišli na sled svojemu strahu, bi lahko pomagalo naslednje: Razmislite o svojem obnašanju do soljudi in v svoj miselni svet pritegnite kraljestva narave. Kakšen je vaš odnos do soljudi? Kako ravnate s kraljestvi narave? Zavejmo se, da to, kar rečemo, često ne ustreza našim mislim in je tisto, kar mislimo, mogoče obloženo oz. podloženo z drugimi čustvi in občutki. Zato lahko svoje čutenje, občutenje, mišljenje in govorjenje primerjamo s posodami ali kapsulami. S tem, česar ne opustimo, se ovijemo. To poznamo pri orehu; lupin ne jemo, ampak vsebino. Podobno je z našim obnašanjem, ki ustreza ovoju bivanja. Ni lupina, ovoj, tisto, kar označuje naše telo. V dušo ne gre zunanje, ampak vsakokratna vsebina našega čutenja, mišljenja, govorjenja in ravnanja. To je oznaka naše duše in to je naš portret. Odlomki so iz brošure: Gabrielino pismo 5, ki nosi naslov Vsakdo umre sam zase Brošuro najdete na internetnem naslovu: http://www.universelles-leben.org/cms/si/prerostvo/publikacije/gabrielina-pisma/gabrielino-pismo-st-5.html Izdajatelj: Univerzalno življenje, Celovška cesta 87, 1000 Ljubljana Dežurna informacijska pisarna vsak torek od 10.00 do 12.00 ure Tel./fax 01/568 41 48 – informacije vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 ure in vsak torek od 10.00 do 12.00 ure Internet:www.univerzalno-zivljenje.si Email:info@univerzalno-zivljenje.si O življenju in smrti je veliko napisanega tudi v knjigi z naslovom Od kod prihajam? Kam grem? Knjigo lahko prav tako naročite na naslovih Univerzalnega življenja. www.pozitivke.net