Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081010081523153

Čustvena inteligenca sobota, 11. oktober 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: novaakropola V zadnjih letih psihologi vse pogosteje omenjajo čustveno inteligenco. Prišli so namreč do ugotovitve, da slavni inteligenčni kvocient (IQ) oziroma akademska inteligenca ni merilo za inteligentno obnašanje ali iznajdljivost v vsakdanjih življenjskih situacijah. Ljudje kljub visokemu IQ-ju pogosto doživljajo neuspeh na delovnem mestu, v družabnih stikih, pri ohranjanju zrelih in stabilnih odnosov ter soočanju s težavami in krizami. Raziskave so pokazale, da IQ sestavlja le 20 % dejavnikov, ki določajo življenjski uspeh, preostalih 80 % pa sodi na t. i. področje čustev. Drugače povedano, človek uporablja dve vrsti uma: racionalni in emocionalni. Racionalni razmišlja, analizira, sklepa na podlagi objektivnih dejstev, je logičen in prizemljen. Čustveni del je hiter, impulziven, intuitiven, sili k delovanju, še preden utegnemo razmisliti. Včasih daje popačeno sliko realnosti, pri čemer ga vodi selektivni spomin, včasih pa je vir opravičevanja samega sebe in racionalizacije. Vendar dobro voden čustveni um daje energijo za velika dela. Tista, za katera nam racionalni um govori, da se »ne splačajo«. Zato lahko rečemo, da v njem prebivajo najlepše človeške vrline: požrtvovalnost, nesebičnost, plemenitost, velikodušnost. Inteligentno obnašanje je odvisno od usklajenosti teh dveh umov. V vsakdanjih situacijah je med njima ravnovesje, toda nepredvidene življenjske okoliščine v prvi plan izvržejo čustveni um. Kaj je čustvena inteligenca? Do osemdesetih let preteklega stoletja se je inteligenca enačila z zmožnostjo našega racionalnega uma, ki je genetsko dan in na katerega v času življenja, zlasti po obdobju dozorevanja, ne moremo veliko vplivati. V skladu s tem so bili narejeni testi za merjenje inteligence, ki zahtevajo hitro iznajdljivost in razumevanje odnosov med abstraktnimi elementi nalog v testu. Uspešnost v takšnih testih od izpraševanca zahteva »hladno glavo«, umirjeno in koncentrirano reševanje, medtem ko se čustva kot moteči dejavnik skušajo izključiti. Življenje seveda redko prinaša takšne sterilne situacije in možnost, da čustveno umirjeni rešujemo probleme, zato je tako izmerjena inteligenca slab pokazatelj uspeha v življenju. Kljub temu je IQ popolnoma neupravičeno postal eden bistvenih kriterijev selekcije za različne poklice ali vpis v nekatere šole. Ameriška psihologa John Mayer in Peter Salovey sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postavila teorijo čustvene inteligence s poudarkom, da imajo na inteligentno iznajdljivost v raznih življenjskih situacijah večji vpliv čustva kot pa hladno in objektivno obdelovanje podatkov. Ko prevladajo čustva, je lahko »akademska« inteligenca povsem brez pomena. Tako je inteligentno obnašanje v največji meri odvisno od tega, kako dobro upravljamo s svojim čustvenim umom. Značilnosti čustvene inteligence so psihologi razvrstili v pet temeljnih področij: zavest o sebi, samokontrola, samomotivacija, empatija in iznajdljivost v družabnih stikih. Vse te značilnosti se kažejo v dveh tipih odnosov, ki ju človek razvija skozi življenje: odnos do samega sebe in odnos do drugih. Odnos do samega sebe Temeljna sposobnost čustvene inteligence, iz katere izhajajo vse ostale, je zavest o sebi. Gre za sposobnost človeka, da nepristransko, čustveno neangažirano opazuje in presoja samega sebe, ob tem pa ozavesti svoj notranji svet in zunanje obnašanje. Bolj ko smo tega sposobni bolj poznamo sami sebe. Razvita zavest o samem sebi nam daje verodostojnost, stabilnost in gotovost, da sprejmemo sebe takšne, kakršni smo, poleg tega pa vzpodbuja h konstruktivni spremembi, ko opazimo lastne pomanjkljivosti. Zavest o sebi je pogoj za samokontrolo oziroma upravljanje z lastnimi čustvi. Znano je, da je temperament biološko dan, kar pa še ne pomeni, da ne moremo sami zavestno delovati na svoje doživljanje in odzive. Lat. temperamentia pomeni zmernost in oblast nad seboj, tako da nas že sam pomen te besede navaja k tistemu, kar moramo storiti s svojimi čustvi. Iz surove energije je treba narediti koristno sredstvo za izražanje človeške narave. Upravljanje s čustvi ne pomeni njihovega nasilnega dušenja in potiskanja, temveč vzgojo nas samih v načinu doživljanja in odzivanja. Nagonski, impulzivni odzivi, ki so posledica nekontroliranega navala čustev, izzivajo nepredvidljive posledice, najpogosteje nasprotne tistemu, kar smo želeli doseči, in jih zato ne moremo označiti kot inteligentno obnašanje. Inteligentno obnašanje zahteva primerna čustva, ki ustrezajo situaciji, v kateri smo. In za konec, koliko bomo sposobni motivirati sami sebe za uresničevanje nekega cilja, je odvisno od sposobnosti upravljanja z lastnimi čustvi. V korenu samomotivacije leži kontrola negativnih čustev in mobilizacija pozitivnih. Slaba volja, tesnoba, strah pred neuspehom so lahko tako močni, da ovirajo koncentracijo in dušijo mentalne sposobnosti. Pozitivne misli, optimizem, samozaupanje, up in vera v uspeh pa nam nasprotno omogočajo, da bolje izkoristimo lastne potenciale. Od moči pozitivnih čustev je odvisno, koliko energije in vztrajnosti bomo morali vložiti za obvladovanje težav pri uresničevanju nekega cilja, s tem pa tudi uspeh tistega, kar počnemo. Najvišji izraz sposobnosti motiviranja samega sebe je stanje zanosa, v katerem je človek popolnoma posvečen temu, kar počne. Ob tem pozabi nase in življenjski vsakdan. Motiviran je s čistim zadovoljstvom, ki mu jo nudi aktivnost, s katero se ukvarja. Delo izziva ugodje, opravlja ga z lahkoto in z največjo učinkovitostjo. Stanje zanosa odlikuje visoka stopnja koncentracije, ki se razlikuje od običajne zavestne usmerjenosti pozornosti s pomočjo volje. Ta koncentracija je sproščena in je ne ovira čustvena razburjenost. Kot bi bila zavest izven časa in prostora, v nekakšnih višjih dimenzijah, kjer ne vladajo zakonitosti tega sveta. Zanimiv je paradoks, ki so ga pokazale meritve kortikalne aktivnosti možganov. Pričakovali bi, da je v stanju zanosa aktivnost možganov povečana, a izkazalo se je, da tedaj tudi najbolj zahtevne naloge opravljamo ob minimalni porabi mentalne energije. Odnos do drugih Po teoriji čustvene inteligence dve ključni lastnosti gradita kvalitetne odnose s drugimi ljudmi – empatija in socialne veščine. Empatija je sposobnost prepoznavanja in razumevanja čustev drugih ljudi. Temelji na zavesti o sebi, kajti tisti, ki ne razume sebe in svojih čustev, ne more razumeti niti čustev drugih ljudi. Glede na to, da je »slovar«, s katerim se izražajo čustva, neverbalen, je empatija povezana s sposobnostjo branja neverbalnih znakov komunikacije: geste, mimike, tona govora itn. V empatiji je vir sočutja, upoštevanja potreb drugih, altruizma in nasploh humanega odnosa do drugih ljudi. Empatija je prav tako temelj moralnega presojanja in delovanja, občutka za pravičnost in spoštovanje družbenih norm. Raziskave so pokazale, da sociopati, hudodelci in kriminalci, ki ne spoštujejo moralnih in zakonskih norm, ne registrirajo čustev drugih ljudi. Od socialnih veščin je odvisno, kako iznajdljivi smo v stiku z drugimi ljudmi. Ravno neiznajdljivost pri navezovanju in ohranjanju stikov je pogost vzrok za neuspeh, ki ga ljudje kljub svojim intelektualnim in moralnim značilnostim doživljajo v medsebojnih odnosih. Skozi vsak stik se izmenjujejo čustveni signali, ki delujejo bolj kot izgovorjene besede. Zaradi teh signalov je nekdo šarmanten, priljubljen, sprejet v družbi, nekdo pa antipatičen in zavrnjen. Čustvena inteligenca pomeni dobro kontrolo nad izmenjavo teh signalov, nadzor na tistim, kar sprejemamo od drugih, in prav tako tudi nad tistim, kar mi pošiljamo v okolje. Tudi tukaj je predpogoj razvita zavest o sebi. Nasprotno pa pretirana želja po sprejemanju ustvarja socialne kameleone, ki prisluhnejo čustvom in mnenju okolja, da bi se prilagodili. Koncept čustvene inteligence daje veliko globlji in kompleksnejši pogled na inteligentno obnašanje človeka. To ni več hladno, racionalno reševanje problemov in iznajdljivost v novih situacijah, temveč je izražanje humane narave v vseh njenih aspektih – od nagonskega pa vse do vrednostnega in moralnega. Inteligenten je tisti človek, ki dobro pozna samega sebe in vlada nad samim seboj. Ne prepušča se lastnim nagonom in prazni želji po užitkih, ker zna preložiti neposredno zadovoljitev potreb v imenu nekega bolj oddaljenega in bolj pomembnega cilja. Ima notranjo moč, s pomočjo katere vztrajno stremi k zastavljenim ciljem, ne boji se naporov in težav, ne obremenjuje se z morebitnim neuspehom. Njegovi cilji niso in ne morejo biti egoistični in niso motivirani izključno z lastnim napredovanjem, saj čuti z drugimi ljudmi in zaznava njihove potrebe. Zato lahko žrtvuje lastne in deluje nesebično, plemenito in velikodušno. V kolikor ima tudi zaželene socialne veščine, je tudi sprejet in priljubljen, kar mu omogoča, da vpliva in spreminja svet okoli sebe. In na koncu, ob razviti čustveni inteligenci lahko pridejo do polnega izraza tudi obstoječe intelektualne sposobnosti. Tradicionalna učenja in čustvena inteligenca Zanimivo je, da so podobna stališča o inteligenci že od nekdaj prisotna v tradicionalnih učenjih o človeku. To podobnost seveda bistveno omejujejo razhajanja pri vprašanju, kaj je človek. Medtem ko tradicija vidi človeka kot bitje, ki ima svojo minljivo, a tudi neminljivo, duhovno naravo, je sodobna znanost usmerjena samo v minljivi obstoj, tisti, ki je viden in izmerljiv. Kljub temu da znanost zanemarja duhovni izvor človeka, se zdi, da se vsaj v nekaterih svojih zaključkih približuje tradicionalnim učenjem. Kontrola nagonske, živalske narave, moralno obnašanje, občutek za skupnost in odgovornost do drugih ljudi, o čemer govori teorija čustvene inteligence, so temeljne zahteve, ki jih religijska in filozofska učenja postavljajo pred človeka kot predpogoj za njegov duhovni razvoj. Še enkrat kaže, da tradicija vsebuje modrost, ki jo naša civilizacija znova le s težavo odkriva. Če na človeka gledamo predvsem kot duhovno bitje, ki skozi materialni obstoj stopa po poti evolucije in razvija svojo človeško naravo, je po tradicionalnih učenjih pojmovano kot inteligentno tisto obnašanje, ki temu razvoju pomaga. Tako npr. vzhodna učenja govorijo o dveh vrstah uma. Prvi je kama manas, nižji um ali um želja, katerega naloga je zagotoviti uspešno delovanje človeka v minljivi stvarnosti. Drugi, višji um je manas ali čista inteligenca, ki kanalizira impulze nesmrtne narave človeka, njegovega resničnega Ega. V človeku se vsakodnevno srečujejo impulzi obeh umov. Prvi ga spodbuja, da skrbi zase in zadovoljuje lastne potrebe in želje, ki jih ustvarja življenje v materialni stvarnosti, drugi pa ga opominja na njegovo duhovno poreklo in ga spodbuja k preseganju minljivih potreb v imenu nekega višjega in pomembnejšega cilja. Inteligenca se manifestira v vsakodnevnih življenjskih situacijah, v inteligentni izbiri tistega delovanja, ki je pod impulzom višjega uma. Z drugimi besedami, prepustitev strastem in nagonom, neobčutljivost za druge ljudi, materialistični sistem vrednot, so z vidika evolucije človeka v nasprotju z njegovo resnično naravo, neinteligentno obnašanje in nenazadnje neumno ter zapravljeno življenje. Ali je naša civilizacija čustveno inteligentna? Najbolj pomembno je dejstvo, da se čustvene inteligence lahko učimo. Od otroštva se učimo samokontrole, izražanja čustev, razpoznavanja neverbalnih znakov komunikacije, upoštevanja potreb drugih in vsega, kar predstavlja čustveno inteligentno doživljanje in obnašanje. V otroštvu dobimo temelje, nato pa sledi nadgradnja pod vplivom okolja in družbe, v katerih živimo. Zato se upravičeno sprašujemo, v kolikšni meri naša civilizacija s svojimi vrednotami razvija v ljudeh čustveno inteligenco? Odgovor lahko dobimo, če se ozremo na vsakodnevno obnašanje in odzivanje ljudi, cilje, h katerim stremijo in vrednote, ki jih imajo. Razvita zavest o sebi, ki je temelj čustvene inteligence, vključuje psihično zrelo, stabilno in avtentično osebnost. A statistični podatki govorijo, da je v današnjem svetu vse več psihično labilnih oseb, ki se ne znajo soočiti z zahtevami časa, v katerem živijo. Vse več je depresije, zdolgočasenosti, strahov, raznih oblik odvisnosti, osebnega občutka nezadovoljstva. Kontrola nagonov in primerno izražanje čustev »niso več v modi«. Ravno nasprotno – tisti, ki svojo intimo odkrije v javnosti, postane zanimiv in priljubljen, nevljudnost in vulgarnost pa se razglašata za spontanost in originalnost. Mobiliziranje pozitivnih čustev in vztrajno delo je čedalje težje uresničiti v svetu, ki boleha zaradi pomanjkanja resnično vrednih ciljev. Kultura, ki spodbuja »imeti« namesto »biti«, postavlja hedonistične cilje, ki so uresničljivi s čim manj napora, čim manj razmišljanja in čim manj soočanja s samim seboj. V kolikšni meri je čustvena inteligenca prisotna v medčloveških odnosih? V kolikšni meri smo sočutni, altruistični, plemeniti, nesebični? Vse večje število ločitev in razpadlih družin, zlorab, naraščajoča socialna nepravičnost, nasilje zaradi drugačne barve kože ali vere, so pokazatelji nezmožnosti današnjega človeka, da čuti in razume drugega. Mogoče kaže naša civilizacija napredek edino v družbeni komunikaciji in veščini občevanja, ampak tudi to je bolj posledica sofističnega prizadevanja, da druge prepričamo v lastno resnico kot pa čustvene inteligence. Prihodnost tega sveta so mlade generacije, ki bi se od odraslih morale naučiti čustveno inteligentnega obnašanja. Glede na to, da se odrasli ne obnašajo čustveno inteligentno, nimajo svojih otrok česa naučiti. Otroci nam to vsakodnevno kažejo skozi čedalje bolj prisotno medsebojno fizično in psihično okrutnost, ignoriranje in nespoštovanje avtoritete, vedno zgodnejše jemanje drog, obsedenost z računalniškimi igricami, ki so nadomestile druženje in prijateljstva, vzgajajoč generacijo odtujenih in samozadostnih ljudi. Na zahodu v nekaterih šolah uvajajo programe za čustveno opismenjevanje otrok, vendar pa je problem veliko globlji, da bi se lahko rešil s takšnimi, trenutno bolj osamljenimi prizadevanji. Tudi tukaj tradicionalna učenja dobijo svojo potrditev. Dejstvo je, da nam vsa tradicionalna učenja te civilizacije, lagodnejše in v materialnem smislu varnejše življenje niso prinesli sreče in notranjega zadovoljstva. Usmerjenost v minljivo in materialno je oddaljila človeka od njegove dejanske narave in povzročila neinteligentno življenje, in sicer do te mere, da s pohlepom, egoizmom, potrošništvom ogrožamo že sam planet, na katerem živimo, in lasten fizični obstoj. Mogoče je najnevarnejša posledica takšnega globalno neinteligentnega obnašanja občutek nebogljenosti današnjega človeka pred vse bolj očitno krizo sodobne civilizacije. Zdi se nam, da ničesar ne moremo spremeniti in pasivno sprejemamo pravila igre. Toda svet ni amorfna masa, sestavljajo ga ljudje, posamezniki, vsak od nas mora prevzeti breme odgovornosti. Ena od odlik čustvene inteligence je aktiven pristop in soočanje s problemi, prepričanje, da smo sposobni delovati in vztrajnost kljub težavam. Če želimo boljši in bolj human svet, je najbolj enostavno in najbolj pametno, da ga sami začnemo graditi takšnega tako, da sami postanemo boljši in bolj humani. Ne glede na to, koliko ta svet vpliva na nas, je vendarle vse odvisno od naše svobodne volje, da delamo tisto, kar je pravilno. V knjigi Čustvena inteligenca avtor Daniel Goleman kot primer čustveno inteligentnega obnašanja navaja simpatično zgodbo iz življenja, ki mu jo je povedal njegov prijatelj Terry. Terry je bival na Japonskem in proučeval borilno veščino aikido. Nekega popoldneva se je z vlakom vračal domov, ko je v vagon vstopil bojevit, velikanski, zelo pijan in umazan delavec.: »Opotekajoč se, je moški začel terorizirati potnike, preklinjati, najprej je zamahnil proti neki ženski z otrokom v naročju, ki je nato skoraj padla na starejši par, ta pa je zatem vstal in se pridružil množičnem bežanju na drugi konec vagona. Pijanec je še nekajkrat besno zamahnil s pestmi in zgrešil cilj, potem pa je ob kričanju zagrabil kovinski drog na sredini vagona in ga poskušal izpuliti iz nosilca. V tem trenutki se je Terry, ki je vsak dan po osem ur vadil aikido in je bil v vrhunski formi, začutil poklicanega poseči, da ne bi kdo resno nastradal. Toda takrat se je spomnil besed svojega učitelja: »Aikido je umetnost sprave. Kdorkoli je pripravljen na boj, je prekinil svojo zvezo z vesoljem. Če poskusiš dominirati nad ljudmi okrog sebe, si že poražen. Preučujemo načine razreševanja sporov, ne pa njihovo začenjanje.« Terry je prav tako priklical v spomin, da je že med prvimi predavanji obljubil učitelju, da nikoli ne bo začenjal borbe in da bo svoje borilne veščine uporabil le v obrambi. Sedaj je končno videl priložnost, da v resničnem življenju izkusi veščino aikida. In to je nedvomno bila upravičena situacija. Tako je Terry počasi in premišljeno vstal, medtem ko so drugi potniki nepremično sedeli na svojih sedežih. Pijanec ga je zagledal in zavpil: »Aha! Tujec! Prav ti bo prišla lekcija iz japonskega bontona!« in se je začel pripravljati za napad na Terryja. A ravno v trenutku, ko se je pijanec pripravljal na prvi korak, je nekdo, kar se da glasno, z nenavadno radostnim glasom skoraj zavpil: »Hej!« V tem klicu je bil vesel prizvok, zaradi katerega se je zdelo, da je ta človek ravnokar nepričakovano prepoznal dragega prijatelja. Pijanec se je presenečeno obrnil in zagledal drobnega Japonca, kakšnih sedemdeset let starega, ki je sedel oblečen v kimono. Starec je židane volje in radostno opazoval pijanca in ga ob tem z lahkotnim gibom roke vabil k sebi: »Pridi«. Pijanec je prepirljivo pristopil: »Zakaj hudiča bi se moral pogovarjati s teboj?«. Medtem se je Terry pripravljal podreti pijanca, če bi naredil tudi najmanjši nasilni gib. »Kaj si pil?« je vprašal starec in veselo opazoval pijanega delavca. »Pil sem sake, a tebe to prav nič ne briga,« je zakričal pijanec. »O, to pa je prekrasno, prav čudovito,« je odgovoril starec s srčnim tonom. »Veš, tudi jaz imam rad sake. Vsak večer moja soproga (njej pa je šestinsedemdeset, veš) in jaz segrejeva stekleničko sakeja, jo odneseva na vrt in tam sediva na stari leseni klopi …« In tako je nadaljeval pripovedovati o jablani na vrtu in večernem uživanju v sakeju. Ko je poslušal starca, je pijančev obraz postajal vedno bolj blag, pesti pa ni več imel tako stisnjenih: »Da, tudi jaz imam rad jablane,« je rekel. »Da,« reče starec z živahnim glasom, »prepričan sem, da imaš prekrasno soprogo.« »Ne,« reče delavec. »Žena mi je umrla …« Hlipajoč je začel pripovedovati žalostno zgodbo o tem, kako je izgubil soprogo, dom, službo, o tem, kako se sramuje samega sebe. Vlak se je takrat ustavil na Terryjevi postaji. Ko je izstopal, se je ozrl in zaslišal starca, kako vabi pijanca, da se mu pridruži in mu podrobno pove vse o sebi. Zagledal je tudi pijanca, kako se je iztegnil na sedežu in položil glavo starcu v naročje. psih. Marijana Starčević Vukajlović www.akropola.org Komentarji (0) www.pozitivke.net