Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081005190105428

Jaz, ali laž z obrazom sreda, 8. oktober 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Ljudje, ki lažejo niso zlobni ali podli ali pokvarjeni le prepričani so, da je njihova resnica revna, slaba, bedna, ničvredna, dolgočasna, po drugi strani kruta, čudaška, nerazumljiva, morda sprevržena…itd. V vsakem pomenu besede jo zaničujejo in prezirajo. Sovražijo jo z isto močjo kot sovražijo laži drugih ljudi. Zanje je popolnoma nesprejemljiva. Pomeni jim toliko kot zmečkani papirček na tleh, ali še manj. Zanjo sploh ne želijo slišati, kaj šele se je zavedati. Zavedanje jih obremenjuje in plaši. Raje ne vstopajo v mračnost nezavednega, raje ga ne osvetljujejo. Zdi se jim kot grobnica polna okostja, ščurkov, kač in smradu. Zatorej si poiščejo drugo, primernejšo resnico – laž, ki pa je vsekakor bolj fina, milejša, bolj prilagodljiva, prožnejša in bližja k temu, kaj in kdo si želijo biti. Laž jim za nekaj trenutkov izpolni življenje. Je tako rekoč njihova infuzija, je neke vrste uresničena fantazija in zato je tudi sorodna potešitvi. Zdi se jim, da z njo lažje preživijo. Laž je značilna za vse nevrotike, se pravi tudi za osebe, ki so zboleli za bulimijo nevrozo, kompulzivnim prenajedanjem in avtoagresijo. Značilna je tudi za tiste, ki trpijo za močnim inferiornim ali superiornim kompleksom. Laž je njihov ščit, hkrati pa jih »nagrajuje« z umetnim občutkom moči, zadovoljstva, samozavesti. Z lažmi, ki jih vsak dan izgovarjajo na glas si večkrat polepšajo dan, polnijo si praznino, ki se dogaja znotraj njih, kajti laž je vedno bila in bo lažje prebavljiva. Nudi jim ugodje, omamni občutek s katerim se spretno zavajajo in z njim prikrivajo ranljivost, šibkost, negotovost, strahopetnost. Ovijajo se vanje kot brezdomec v karton. Laž je prav tako neke vrste obrambni mehanizem, ki je povečini sprožen nezavedno in je njihova edina resnica (poleg fantazije) – olepšana in nadgrajena, zanimivejša in privlačnejša od tiste potlačene. A resnica bo zmeraj živela, rasla v njih tudi, če je postala manjša od pršice. Izpodrinjena. Ostala bo, četudi upajo, da bo nekega dne umrla kot sužnja laži, ki jo lahko poimenujem tudi zlata jama. Ne osvobaja nikogar, marveč zasužnji. In samo suženj si vse življenje prizadeva, da bo nekega dne ukazoval drugim, se dokazoval, potrjeval pred njimi in jih zasužnjil z lastnimi nečednostmi. Pomembno se mi zdi poudariti, da je nevrotik suženj samega sebe in svojega sramovanja. Kajti laž je obraz sramovanja, ali drugače povedano, je reakcija na sramovanje, sramovanje pa kot vemo ni zločin. In kdaj ljudje lažejo? Ponavadi, ko so v stiski, ko se čutijo ogroženo, ko se (kot že rečeno) sramujejo, ko bi radi naredili boljši vtis, ko se bojijo, da bodo z resnico koga užalili, ko želijo določeno osebo obvarovati, je ne vznemirjati ali je prizadeti po nepotrebnem…itd. Laži sem razvrstila v dve skupini: neškodljive – laži brez posledic. (Ne vplivajo negativno na človekovo zavest in nezavedno. Zaradi njih se ne zgodijo čustvene spremembe, ne aktivira se občutek krivde niti slaba vest. Sem spadajo male, situacijske, razpoloženjske, občasne ali drugače povedano sezonske laži. Tovrstnih laži se poslužujemo vsi, tako zdravi kot bolni.)   škodljive ali (toksične) – s posledicami. (Te laži so nasprotje prve skupine. Močno vplivajo na zavest in nezavedno. Izzovejo občutek krivde, ker so zavajajoče, manipulativne, nevarne za osebo, ki se jih poslužuje, ker ogrožajo njeno psihično stanje. Z njimi izgubijo zaupanje drugih, zaradi njih pride lahko do zamer in odnosi z drugimi se skrhajo. Kaj hitro se v njih izgubi tudi lažnivec sam.) Vsaka laž, pa naj gre za škodljivo ali neškodljivo, ima svoj namen. Njen namen je doseči cilj. Sama laž ni tako nevarna kot zanikanje laži in velika potreba po njej, ki nastopi zaradi bolezni. Vemo, da iz potrebe hitro lahko nastane navada, ker nudi občutek olajšanja, čeprav je ta občutek le kratkotrajen. Laži so tudi neizrečene – neme laži. Dogajajo se v nevrotikovih mislih in so namenjene prepričevanju samega sebe v pozitivno ali negativno smer.    Skoraj vsi nevrotiki, (vendar to vseeno ni pravilo) ki lažejo ali drugače povedano, ki olepšujejo, napihujejo resnico navzven delujejo samozavestno, stabilno. Dajejo vtis, da z lahkoto rešujejo probleme, da jih je skorajda nemogoče iztiriti, da jih redko kaj prizadene. Govorijo odločno, glasno in veliko, so tudi duhoviti, iznajdljivi, radi se zabavajo, radi so v središču pozornosti, izgledajo kot, da so kos težavam, da so zadovoljni s svojim življenjem in da so v sebi izpolnjeni oziroma, da so našli to, kar so iskali. Njihova resnica, ki jo skrivajo kot predmet s katerim so izvršili zločin pa je čisto nasprotje naštetega. Zato ni napačno, če se izrazim, da je laž prefinjen zločin nad človekom, ker ga izčrpa, posrka mu vso energijo, še bolj ga zmede, še bolj ga pahne v nevrotičnost. Zato so takšni ljudje radi veliko časa sami. V samoti si namreč nabirajo nove moči za laganje. Kajti prepričani so, če bi spet oživeli resnico, če bi jo potisnili na površje, če bi sneli masko, ki jo nosijo za druge in zase, da jih nihče ne bi maral takšnih kot pravzaprav so. Po drugi strani pa iskrenost zahtevajo od drugih, čeprav od nje sami ves čas bežijo. Oh, in kaj bi brez resnice? Si ne bi mogli več lagati? Ksenija Jovanović - Društvo Samopodoba Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog