V vsakem od nas je nekaj avtističnega. Ne zavedamo se tega dela sebe. Morda ga zanikamo, odrivamo stran od sebe kot nekaj slabega, nekaj, kar ni sprejemljivo v družbi, nekaj čudnega bolnega, norega ali neumnega.
Morda imamo kup negativnih predstav o avtizmu, negativna čustva do avtizma ali pa predstave in prepričanja o njem.
Se morda pozibavate nazaj in naprej ali levo desno, ali pa morda samo tresete nogo pod stolom, ali jo zibate v kolenu ko ste nervozni ali pod stresom, ko se srečujete z neznanim, novim?
Morda to počnete zelo kratek čas, ne da bi se tega zavedali.
Kdo med vami se vznemiri, ko se vam spremeni dnevna rutina ali položaj (morda zaprejo cesto, po kateri se vsak dan vozite v službo)? Kaj storite?
Morda grizete nohte, si pulite ali navijate lase s prsti. Morda se praskate, včasih do živega. V avtu trepljate po volanu?
Ali kdaj začutite, da želite zbežati proč od hrupa, ki vas obdaja na cesti, v nakupovalnem centru ali restavraciji?
Morda vas moti, ker zaradi hrupa ne morete v miru popiti svoje pijače. Postanete nervozni, ker zaradi hrupa okrog vas ne morete v miru užiti vaše hrane.
Kaj storite?
Se vedete, kot so vas naučili oz. vam rekli? Ali pa morda izrazite svoje nelagodje, strah, stres?
Kako to storite?
Ali sprejmete ali zmorete sprejeti te dele sebe? Ali morda želite pobegniti, se skriti, izginiti? Morda se jih sploh ne zavedate.
Morda se tako razjezite, da se ne morete več zadrževati in pride na plan vaš bes, kot eksplozija. Morda postanete nesrečni, bolni ali depresivni.
Avtistični ljudje na nek način niso nič drugačni od nas vseh. Strah jih je in ne obnašajo se lepo, ko ne razumejo, ko ne morejo več tolerirati hrupa, ki jih obkroža, bolečine, ki jo povzroča smrad ali kakršenkoli vonj, dotika, ki je prešibek, da bi ga lahko prepoznali, ali pa je premočen in boli...
Primanjkuje jim sposobnosti, da bi se adaptirali in sprejeli nekaj, česar ne morejo 'predelati, prebaviti'. Oni so skoncentrirani naši strahovi o avtizmu, ki jih vsi nosimo v sebi. Tukaj so, da nas učijo. Kažejo nam te dele nas, da bi jih prepoznali, čutili, sprejeli in končno transformirali. So čiste duše, kot najčistejši kristali brez zlih namenov. Njihovo vedenje je v večini primerov reakcija, zrcalni odziv disharmoniji v njihovi okolici, ki jim povzroča padec ravnotežja v njih samih.
Včasih je zelo težko najti jedro neravnovesja, na katerega reagirajo. So tako temeljiti in globoki, da moramo kopati globlje, da bi našli vzrok disharmonije v sebi in tako spoznali, kaj nam naši ljubljeni avtisti kažejo. Oni so tisti, ki imajo sposobnost, da nas privedejo do najbolj skritih in skrivnostnih delčkov našega obstoja.
Če le hočemo.
V vsakem od nas je avtističen delček. In vendar večina izmed nas nismo avtistični. Kaj je tisto, kar dela spremembo? Zakaj je tako?
V vsakem od nas je nekaj avtističnega. Ne zavedamo se tega dela sebe. Morda ga zanikamo, odrivamo stran od sebe kot nekaj slabega, nekaj, kar ni sprejemljivo v družbi, nekaj čudnega bolnega, norega ali neumnega.
