15. avgust – 15. september Vedno znova se je potrebno pogovarjati o občutljivem razmerju med inteligenco Zemlje in inteligenco človeškega telesa. Nič kolikokrat smo poudarjali, da se ekoloških težav Zemlje ne more trajnostno rešiti, če se hkrati ne spremeni človekov odnos od Zemlje znotraj samega sebe.
Ne gre samo za odnos do telesa samega. Ob tem smo že kar dobro napredovali. Tokrat imam v mislih predvsem odnos do inteligence (zavesti, duše) Zemlje kot se slednja izraža skozi naša individualna telesa, točneje skozi našo osebno bit. Na tem nivoju je kar nekaj neznank. Da je naše telo materialne narave in da je del biološkega organizma Zemlje, o tem ni potrebno prepričevati nikogar. Ampak, da je naša bit elektronski drobec v celoviti zavesti Zemlje in da soodloča o njeni usodi, o tem pogovor še dobro stekel ni.
V mislih imam odnos zavestnega človeka do tistega odlomka svojega jaza, katerega ne more kontrolirati, ker mu kot inkarnirano bitje ni nadrejen – prej mu je podrejen. Ko se rodimo v zemeljski svet postanemo del narave in njene inteligence, kateri rečemo »elementarna bitja«. Duhovno bitje človeka je na usoden način izročeno navidez bistveno manj razviti inteligenci Zemlje. Znajde se v objemu elementarnega človeškega bitja, ki ni samo človeško telo sestavljeno iz bioloških organov, energijskih sistemov in čustvenih polj, ampak je tudi določena samostojna zavest. Ta zavest se zaveda smisla človeškega utelešenja na Zemlji in skuša prebresti ovire, katere pogosto egocentrično naravnan človekov jaz kopiči na poti svoje lastne zemeljske narave, da bi dosegel svoje bolj duhovne cilje. V resnici gre pri »bolj duhovnih ciljih« največkrat za trmasto vztrajanje pri mentalni igri kot vse drugo izključujoči naravnanosti novodobnega človeka.
Vojna med obema poloma človekove narave prepogosto vodi v bolezen ali druge oblike razkroja, podobno kot se vojna človeške civilizacije proti elementarnemu bistvu Zemlje izteka v globalno ekološko krizo. V skladu s tako analogijo bi bilo potrebno bolje spoznati svoje elementarno zemeljsko bistvo in mu dati prostor v naši zavesti in v našem srcu.
Vaja se izvaja sede. Predstavljaj si, da v prostoru med tvojimi kolki v klobčič zvita spi črna mačka. Občuti (iz spomina) njeno dlako, oživi občutek njene realne navzočnosti. Muca predstavlja/uteleša tvojo osebno elementarno bit.
Potem roki z leve in desne malo zarini pod krajca in si predstavljaj, da si ju položil(a) pod mačkin klobčič, nakar muco počasi dvigaš navzgor po telesu. Pomagaj si z dviganjem rok. Pri tem se navzočnost živali postopoma preobraža v čisto kvaliteto, nevezano na obliko. Proces dviganja skozi telo enačim s postopkom ozaveščanja.
Ko dosežeš raven srca se ustavi in dovoli da kvaliteta tvoje elementarne biti zasije skupaj s tvojo srčno vrednoto. Kako občutiš združenje dveh bistvenih delov sebe?
Z dviganjem lahko nadaljuješ na raven grla in se ponovno poglobiš v bistvo svoje povezanosti z elementarno bitjo. (Varianta: lahko preizkušaš kvaliteto elementarne biti na nivoju različnih čakr.)
Lahko pa navzočnost svoje elementarne biti za nekaj trenutkov dvigneš še nad glavo, da doživi(š) občutek ekstaze luči – a le za kratek čas ker ni navajena izpostavljanja pretirani svetlobi in jo ta lahko poškoduje.
Nazadnje dovoli, da kvaliteta/sila tvoje elementarne biti zdrsne skozi telo na svoje mesto na »dnu telesa« in pri tem svoj vpliv razširi na celotno polje tvoje aure.
Vedno znova se je potrebno pogovarjati o občutljivem razmerju med inteligenco Zemlje in inteligenco človeškega telesa. Nič kolikokrat smo poudarjali, da se ekoloških težav Zemlje ne more trajnostno rešiti, če se hkrati ne spremeni človekov odnos od Zemlje znotraj samega sebe.
