V sijoči deželi, tam onkraj časa, sonce nikoli ne zaide. V njeni sredini raste čudežna cvetlica, ki skriva v sebi skrivnostni biser, s katerim si je moč izpolniti vsako željo ter pozdraviti vsakršno težavo.
V vseh časih so živeli ljudje, ki so poskušali razrešiti to veliko uganko in se dokopati do dragocenosti, ki bi pomenila konec vseh njihovih skrbi. V jasnih dneh so mnogi videli odsev te čudežne dežele in skrivnostne cvetlice tudi v deželi časa. Najpogumnejšim ni bil noben napor prevelik in nobena beseda dovolj vzvišena, da bi dosegli iskano. In ko je že bilo videti, da vsa sreča leži v njihovih dlaneh, je izginila kot privid ...
Same podobe ..., ki sicer govorijo o čudoviti resničnosti, a same še zdaleč niso ta resničnost in tudi nikoli ne bodo. Mnoge sladke obljube ..., mnoga pričakovanja in razočaranja ... ter rane srca.
Bili so tisoči, ki so dragoceni biser videli prav od blizu, a nikoli se ga ni še nihče dotaknil, niti ga kakorkoli imel v svoji lasti. Le tisti redki, ki so uvideli praznino privida in stopili skozi ogledalo časa ter sami postali – neizgovorljivo »to«, so se prebudili v večnosti, iz katere so nekoč izšli, z bleščečim draguljem v sredini svojega srca.
V sijoči deželi, tam onkraj časa, sonce nikoli ne zaide. V njeni sredini raste čudežna cvetlica, ki skriva v sebi skrivnostni biser, s katerim si je moč izpolniti vsako željo ter pozdraviti vsakršno težavo.
