Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080731130331122
Enačba pravilnega odnosa do sebe
nedelja, 21. februar 2016 @ 05:02 CET
Uporabnik: Pozitivke
3S = TOLV
Temeljni Občutek Lastne Vrednosti gradijo 3 pomembni pojmi, ki se pričnejo
s črko S: Samospoštovanje, Samosprejemanje in Samozaupanje.
Kako se razvijajo 3S?
Kakopak, nastajajo v najzgodnejšem obdobju človekovega življenja. Otrok
se ne zaveda dejstva, da je že sam po sebi, kot človeško bitje, vreden ljubezni,
pozornosti in spoštovanja. Predstavo o lastni vrednosti si ustvarja sproti na
osnovi odzivov okolja. To so v prvi vrsti odzivi staršev oziroma skrbnikov in
drugih članov primarne družine. Če starša spoštujeta sebe in drug drugega, poznata
in sprejemata medsebojne razlike ter drugačnost drugih, si izkazujeta naklonjenost
in se tako vedeta tudi do svojih otrok, bodo njuni otroci imeli odličen zgled,
kako obravnavati sebe in druge ljudi. Starši z visoko stopnjo samospoštovanja,
samozaupanja in samosprejemanja znajo podpirati, pohvaliti in spodbujati svoje
otroke.
Če se otrok zmoti ali naredi nekaj, kar ni v redu, ga starši še vedno imajo
radi in ne izgubijo zaupanja vanj. Namesto kreganja in vpitja ga s postavljanjem
ustreznih omejitev in spodbujanjem učijo odgovornega vedenja ter mu tako pomagajo,
da se iz svojih napak čim več nauči. Ob takšni vzgoji se bo otrok čutil vrednega
in razvil bo relativno visoko stopnjo samospoštovanja, sprejemanja sebe in zaupanja
vase, kar ga bo spremljalo celo življenje.
Spoštoval se bo, ker se, zahvaljujoč številnim pozitivnim informacijam o sebi,
zaveda, da je v svojem bistvu dober človek in svetlo bitje. Sprejemal se bo,
ker je od svojih staršev in drugih pomembnih odraslih sprejel veliko sporočil,
da je učeče se bitje, ki tudi dela napake, vendar to dejstvo v ničemer ne zmanjšuje
njegove vrednosti, človečnosti in dostojanstva. Zaupal si bo zaradi notranje
gotovosti in prepričanja, da bo tako ali drugače kos nalogam, pred katere ga
postavlja življenje. Ne bo se bal prihodnosti, ki je pogosto negotova, ker zaradi
podpore staršev ima izkušnjo, da so tudi zahtevni življenjski izzivi in naloge
rešljivi. Globoko v sebi verjame, da se lahko nauči veščin, ki jih še ne obvlada.
Če kaki nalogi ne bo kos, si bo znal poiskati pomoč, če pa tudi to ne bo možno,
se bo v skrajni sili znal sprijazniti z okoliščinami, na katere ne more vplivati.
Sliši se zelo dobro, mar ne? Žal pa življenjska zgodba velike večine ljudi
ni takšna. Večini ljudi (v večji ali manjši meri) kronično primanjkujejo tri
preproste lastnosti, ki označujejo pravilen odnos do sebe in se pričenjajo s
črko S. Zaradi tega pomanjkanja smo tudi v odrasli dobi precej odvisni od odzivov
drugih ljudi.
Kaj zavira razvoj 3S?
Tudi v tem primeru igrajo pomembno vlogo otroške in mladostniške izkušnje iz
primarne družine. Če otrok ali mladostnik prejme preveč negativnih sporočil
od zanj pomembnih ljudi, si bo ustvaril negativno sliko o sebi. Primerjanje
otrok z drugimi (sosedov Miha je lahko dosegel odličen uspeh v šoli, ti pa ne)
ali izjave, kot so neroda, nisi za nobeno rabo, nikoli nič ne narediš prav in
podobno, zelo slabo vplivajo na otrokovo samopodobo. Otrok ta sporočila ponotranji
in sčasoma začne verjeti, da je res takšen. Tako postopno izgubi prirojeno radovednost
in željo po učenju, začne bežati pred izzivi, ne upa se javno izpostavljati,
da drugi ne bi odkrili, >kakšen je v resnici< in podobno. Zaradi slabe
samopodobe človek verjame, da ga tudi drugi vidijo in doživljajo tako, kot se
vidi in doživlja sam. Tako skozi prizmo lastne slike o sebi doživlja vedenje
drugih ljudi precej popačeno. Ker pa globoko v sebi še vedno želi biti spoštovan,
sprejet, vreden zaupanja in ljubljen, se na različne, a žal povečini napačne,
načine trudi, da bi bil deležen tovrstne pozornosti. Pogosto se primerja z drugimi
in jih doživlja kot tekmece. Marsikdaj kaže ljubosumje, zavist in tekmuje z
njimi tudi v situacijah, ko je to povsem neprimerno. Nekateri v tej tekmi obupajo
in postanejo pasivni, kot bi se sprijaznili s svojim položajem. Tisti, ki se
čutijo dovolj močne, ponavadi postanejo agresivni in žaljivi. Zaradi takšnih
in podobnih vedenjskih vzorcev postaja mladostnik ali že odrasel človek v družbi
vedno manj priljubljen, kar je zanj samo še en dokaz o njegovi neprimernosti
in nizki vrednosti. To pa vedno znova zelo boli in dodatno utrjuje njegovo neprimerno
in neučinkovito obrambno vedenje.
Kakšna pa je resnica o nas?
Vsakdo ima izoblikovano samopodobo (predstavo o tem, kakšen je) in svojo pravo
podobo (tak, kakršen je v resnici). Človekova prava podoba je realnost, medtem
ko je samopodoba zgolj nekakšna risba te realnosti, slika o sebi, ki jo je vsakdo
med nami slikal in dopolnjeval v otroštvu in mladosti, povečini na osnovi odzivov
primarnega okolja. Človekovo pravo podobo sestavljajo telo, duševnost in razum,
ki gradijo njegovo osebnost. Poleg osebnosti pa ima vsak človek tudi duhovno
jedro, ki predstavlja njegovo duhovno identiteto.
Najbolj vidni del človekove osebnosti je telo, to je produkt genske zasnove
bioloških staršev. Manj opazna je človekova psiha (duševnost in razum), ki se
je oblikovala v obdobju odraščanja v inter-akciji z okoljem. V njej so uskladiščeni
miselni in vedenjski vzorci ter predstave o sebi in svetu. Večina ljudi pa se
sploh ne zaveda svoje duhovne identitete in njenih razsežnosti. Tako je naša
samopodoba zelo zožena in v večini primerov še popačena. Veliko ljudi je mnogo
bolj sposobnih, inteligentnih in ustvarjalnih, kot verjamejo, da so oziroma
kot je to zapisano v njihovi samopodobi. In če k temu dodamo še človekove skoraj
neizkoriščene duhovne potenciale, dobimo precej drugačno sliko, kot je tista,
ki je narisana v samopodobi.
Vsak človek, brez izjeme, je vreden ljubezni in spoštovanja, ker je človeško
bitje in ker je duhovno bitje, ki skriva v sebi izjemno plemenitost, lepoto
in ljubezen. To žal prepogosto spregledamo. Ljudi običajno spoštujemo zaradi
njihovih dosežkov, dobrih dejanj ali zaradi mnenj, ki so podobna našim. Tistih,
ki so neuspešni, zastopajo drugačna, nam tuja stališča ali počnejo stvari, ki
jih mi obsojamo, preprosto ne spoštujemo. In kadar imamo opravka z nizkim samospoštovanjem,
smo takšni tudi do sebe, vsakič, ko nam ne gre, ko naredimo napako ali se nespretno
odzovemo v kaki pomembni situaciji. Osnovna težava je v tem, da ne znamo ločevati
sebe (ali drugih ljudi) od svojih (njihovih) dejanj, mnenj, izjav, prepričanj
. Ne znamo zato, ker nas tega ni nihče naučil, ker nam nihče ni povedal, kako
življenjsko pomembno je to ločevanje. Če človeka kot bitje ločimo od njegovega
vedenja ali mnenja, lahko vzpostavimo drugačen odnos do njega in drugačen do
njegovega obnašanja. Človekovo dejanje, mnenje ali obnašanje je lahko neprimerno,
vredno obsojanja in ga lahko zavračamo. Pomembno pa je, da do človeka znamo
ohraniti spoštljiv odnos, saj mu bomo le s takšnim odnosom pomagali, da spremeni
svoje neprimerno obnašanje. Prav je, da se v svojem življenju trudimo biti boljši,
prijaznejši in uspešnejši, ni pa dobro, če naš občutek lastne vrednosti bazira
zgolj na naših uspehih in primerjanju z drugimi. Občutek lastne vrednosti bi
moral temeljiti na naši pravi podobi, ki je v veliki meri še neodkrita in vsekakor
mnogo lepša kot omejena in popačena samopodoba.
Čeprav so pri oblikovanju neustrezne samopodobe sodelovali tudi naši starši,
je najslabše, kar lahko naredimo, da krivdo za to zvalimo na njih. Ko odrastemo,
je prav, da odgovornost za svoje življenje vzamemo v svoje roke in se nehamo
izgovarjati na starše, ki nas niso dovolj razumeli, ljubili in podpirali. Preteklosti
ne moremo spremeniti, na sedanjost in prihodnost pa lahko vplivamo. Za preraščanje
neustrezne samopodobe se je vsekakor treba potruditi, saj je ta zelo trdovratna
in globoko zakoreninjena. Vendar naj težavnost te naloge ne bo izgovor, da se
je ne lotimo. S tem bi se odpovedali izjemni ter silno lepi in zanimivi poti
odkrivanja globin svoje prave identitete, poti, ki ji pravimo osebni in duhovni
razvoj. Najhitrejša, najlepša, a tudi najtežja pot razvoja je pot srca. Z odpiranjem
svojega srca namreč utrjujemo vse 3S hkrati. Le v globinah svojega srca bomo
zares našli iskreno in globoko (samo)spoštovanje, (samo)sprejemanje in (samo)zaupanje.
Ne glede na to, po kateri poti razvoja hodimo, je pomembno, da imamo živ stik
z učiteljem, z nekom, ki je že prehodil pot, po kateri stopamo in je pripravljen
z nami deliti svoje izkušnje.
Brane Krapež
www.cdk.si/soutripanje
Komentarji (1)
www.pozitivke.net