Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080731130331122

Enačba pravilnega odnosa do sebe nedelja, 21. februar 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke 3S = TOLV Temeljni Občutek Lastne Vrednosti gradijo 3 pomembni pojmi, ki se pričnejo s črko S: Samospoštovanje, Samosprejemanje in Samozaupanje. Kako se razvijajo 3S? Kakopak, nastajajo v najzgodnejšem obdobju človekovega življenja. Otrok se ne zaveda dejstva, da je že sam po sebi, kot človeško bitje, vreden ljubezni, pozornosti in spoštovanja. Predstavo o lastni vrednosti si ustvarja sproti na osnovi odzivov okolja. To so v prvi vrsti odzivi staršev oziroma skrbnikov in drugih članov primarne družine. Če starša spoštujeta sebe in drug drugega, poznata in sprejemata medsebojne razlike ter drugačnost drugih, si izkazujeta naklonjenost in se tako vedeta tudi do svojih otrok, bodo njuni otroci imeli odličen zgled, kako obravnavati sebe in druge ljudi. Starši z visoko stopnjo samospoštovanja, samozaupanja in samosprejemanja znajo podpirati, pohvaliti in spodbujati svoje otroke. Če se otrok zmoti ali naredi nekaj, kar ni v redu, ga starši še vedno imajo radi in ne izgubijo zaupanja vanj. Namesto kreganja in vpitja ga s postavljanjem ustreznih omejitev in spodbujanjem učijo odgovornega vedenja ter mu tako pomagajo, da se iz svojih napak čim več nauči. Ob takšni vzgoji se bo otrok čutil vrednega in razvil bo relativno visoko stopnjo samospoštovanja, sprejemanja sebe in zaupanja vase, kar ga bo spremljalo celo življenje. Spoštoval se bo, ker se, zahvaljujoč številnim pozitivnim informacijam o sebi, zaveda, da je v svojem bistvu dober človek in svetlo bitje. Sprejemal se bo, ker je od svojih staršev in drugih pomembnih odraslih sprejel veliko sporočil, da je učeče se bitje, ki tudi dela napake, vendar to dejstvo v ničemer ne zmanjšuje njegove vrednosti, človečnosti in dostojanstva. Zaupal si bo zaradi notranje gotovosti in prepričanja, da bo tako ali drugače kos nalogam, pred katere ga postavlja življenje. Ne bo se bal prihodnosti, ki je pogosto negotova, ker zaradi podpore staršev ima izkušnjo, da so tudi zahtevni življenjski izzivi in naloge rešljivi. Globoko v sebi verjame, da se lahko nauči veščin, ki jih še ne obvlada. Če kaki nalogi ne bo kos, si bo znal poiskati pomoč, če pa tudi to ne bo možno, se bo v skrajni sili znal sprijazniti z okoliščinami, na katere ne more vplivati. Sliši se zelo dobro, mar ne? Žal pa življenjska zgodba velike večine ljudi ni takšna. Večini ljudi (v večji ali manjši meri) kronično primanjkujejo tri preproste lastnosti, ki označujejo pravilen odnos do sebe in se pričenjajo s črko S. Zaradi tega pomanjkanja smo tudi v odrasli dobi precej odvisni od odzivov drugih ljudi. Kaj zavira razvoj 3S? Tudi v tem primeru igrajo pomembno vlogo otroške in mladostniške izkušnje iz primarne družine. Če otrok ali mladostnik prejme preveč negativnih sporočil od zanj pomembnih ljudi, si bo ustvaril negativno sliko o sebi. Primerjanje otrok z drugimi (sosedov Miha je lahko dosegel odličen uspeh v šoli, ti pa ne) ali izjave, kot so neroda, nisi za nobeno rabo, nikoli nič ne narediš prav in podobno, zelo slabo vplivajo na otrokovo samopodobo. Otrok ta sporočila ponotranji in sčasoma začne verjeti, da je res takšen. Tako postopno izgubi prirojeno radovednost in željo po učenju, začne bežati pred izzivi, ne upa se javno izpostavljati, da drugi ne bi odkrili, >kakšen je v resnici< in podobno. Zaradi slabe samopodobe človek verjame, da ga tudi drugi vidijo in doživljajo tako, kot se vidi in doživlja sam. Tako skozi prizmo lastne slike o sebi doživlja vedenje drugih ljudi precej popačeno. Ker pa globoko v sebi še vedno želi biti spoštovan, sprejet, vreden zaupanja in ljubljen, se na različne, a žal povečini napačne, načine trudi, da bi bil deležen tovrstne pozornosti. Pogosto se primerja z drugimi in jih doživlja kot tekmece. Marsikdaj kaže ljubosumje, zavist in tekmuje z njimi tudi v situacijah, ko je to povsem neprimerno. Nekateri v tej tekmi obupajo in postanejo pasivni, kot bi se sprijaznili s svojim položajem. Tisti, ki se čutijo dovolj močne, ponavadi postanejo agresivni in žaljivi. Zaradi takšnih in podobnih vedenjskih vzorcev postaja mladostnik ali že odrasel človek v družbi vedno manj priljubljen, kar je zanj samo še en dokaz o njegovi neprimernosti in nizki vrednosti. To pa vedno znova zelo boli in dodatno utrjuje njegovo neprimerno in neučinkovito obrambno vedenje. Kakšna pa je resnica o nas? Vsakdo ima izoblikovano samopodobo (predstavo o tem, kakšen je) in svojo pravo podobo (tak, kakršen je v resnici). Človekova prava podoba je realnost, medtem ko je samopodoba zgolj nekakšna risba te realnosti, slika o sebi, ki jo je vsakdo med nami slikal in dopolnjeval v otroštvu in mladosti, povečini na osnovi odzivov primarnega okolja. Človekovo pravo podobo sestavljajo telo, duševnost in razum, ki gradijo njegovo osebnost. Poleg osebnosti pa ima vsak človek tudi duhovno jedro, ki predstavlja njegovo duhovno identiteto. Najbolj vidni del človekove osebnosti je telo, to je produkt genske zasnove bioloških staršev. Manj opazna je človekova psiha (duševnost in razum), ki se je oblikovala v obdobju odraščanja v inter-akciji z okoljem. V njej so uskladiščeni miselni in vedenjski vzorci ter predstave o sebi in svetu. Večina ljudi pa se sploh ne zaveda svoje duhovne identitete in njenih razsežnosti. Tako je naša samopodoba zelo zožena in v večini primerov še popačena. Veliko ljudi je mnogo bolj sposobnih, inteligentnih in ustvarjalnih, kot verjamejo, da so oziroma kot je to zapisano v njihovi samopodobi. In če k temu dodamo še človekove skoraj neizkoriščene duhovne potenciale, dobimo precej drugačno sliko, kot je tista, ki je narisana v samopodobi. Vsak človek, brez izjeme, je vreden ljubezni in spoštovanja, ker je človeško bitje in ker je duhovno bitje, ki skriva v sebi izjemno plemenitost, lepoto in ljubezen. To žal prepogosto spregledamo. Ljudi običajno spoštujemo zaradi njihovih dosežkov, dobrih dejanj ali zaradi mnenj, ki so podobna našim. Tistih, ki so neuspešni, zastopajo drugačna, nam tuja stališča ali počnejo stvari, ki jih mi obsojamo, preprosto ne spoštujemo. In kadar imamo opravka z nizkim samospoštovanjem, smo takšni tudi do sebe, vsakič, ko nam ne gre, ko naredimo napako ali se nespretno odzovemo v kaki pomembni situaciji. Osnovna težava je v tem, da ne znamo ločevati sebe (ali drugih ljudi) od svojih (njihovih) dejanj, mnenj, izjav, prepričanj . Ne znamo zato, ker nas tega ni nihče naučil, ker nam nihče ni povedal, kako življenjsko pomembno je to ločevanje. Če človeka kot bitje ločimo od njegovega vedenja ali mnenja, lahko vzpostavimo drugačen odnos do njega in drugačen do njegovega obnašanja. Človekovo dejanje, mnenje ali obnašanje je lahko neprimerno, vredno obsojanja in ga lahko zavračamo. Pomembno pa je, da do človeka znamo ohraniti spoštljiv odnos, saj mu bomo le s takšnim odnosom pomagali, da spremeni svoje neprimerno obnašanje. Prav je, da se v svojem življenju trudimo biti boljši, prijaznejši in uspešnejši, ni pa dobro, če naš občutek lastne vrednosti bazira zgolj na naših uspehih in primerjanju z drugimi. Občutek lastne vrednosti bi moral temeljiti na naši pravi podobi, ki je v veliki meri še neodkrita in vsekakor mnogo lepša kot omejena in popačena samopodoba. Čeprav so pri oblikovanju neustrezne samopodobe sodelovali tudi naši starši, je najslabše, kar lahko naredimo, da krivdo za to zvalimo na njih. Ko odrastemo, je prav, da odgovornost za svoje življenje vzamemo v svoje roke in se nehamo izgovarjati na starše, ki nas niso dovolj razumeli, ljubili in podpirali. Preteklosti ne moremo spremeniti, na sedanjost in prihodnost pa lahko vplivamo. Za preraščanje neustrezne samopodobe se je vsekakor treba potruditi, saj je ta zelo trdovratna in globoko zakoreninjena. Vendar naj težavnost te naloge ne bo izgovor, da se je ne lotimo. S tem bi se odpovedali izjemni ter silno lepi in zanimivi poti odkrivanja globin svoje prave identitete, poti, ki ji pravimo osebni in duhovni razvoj. Najhitrejša, najlepša, a tudi najtežja pot razvoja je pot srca. Z odpiranjem svojega srca namreč utrjujemo vse 3S hkrati. Le v globinah svojega srca bomo zares našli iskreno in globoko (samo)spoštovanje, (samo)sprejemanje in (samo)zaupanje. Ne glede na to, po kateri poti razvoja hodimo, je pomembno, da imamo živ stik z učiteljem, z nekom, ki je že prehodil pot, po kateri stopamo in je pripravljen z nami deliti svoje izkušnje. Brane Krapež www.cdk.si/soutripanje Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog