Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080728221748995

Nagrajeni zeleni aktivisti torek, 5. avgust 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Zmagovalci Goldmanove okoljske nagrade 2008 Dva Ekvadorca vodita eno največjih okoljskih pravnih bitk v zgodovini proti naftni družbi Chevron, v kateri zahtevata kazen za obsežno onesnaženje z nafto v regiji. Oba sta tudi med letošnjimi dobitniki Goldmanove okoljske nagrade, ki jo vsako leto podelijo nagrajencem z vseh celin. Drugi letošnji dobitniki so: mozambiški glasbenik in aktivist, ki v svojih nastopih in z različnimi oblikami družbenega aktivizma izobražuje prebivalce o pomenu vzpostavitve sanitarnega in vodovodnega sistema; mehiški kmetovalec, ki vodi program revitalizacije zemlje s pomočjo starodavnih načinov, s katerimi izčrpano zemljo spreminja v rodovitno; portoriška ženska, ki je organizirala svojo skupnost, da bi zaščitili enega zadnjih naravnih ekosistemov in enega največjih mokrišč v regiji; ruska ženska, ki skuša zaščititi Bajkalsko jezero v Sibiriji, eno največjih svetovnih virov pitne vode, pred okoljskim uničenjem in belgijski biolog, ki je vodil prizadevanja za ustanovitev prvega in edinega belgijskega nacionalnega parka. V mozambiški pokrajini Niassa mnoge vasi nimajo niti osnovne sanitarne ureditve, s čimer je tamkajšnja populacija izpostavljena boleznim. Kot direktor nevladne organizacije Estamos Santos dela z vaščani, da bi jim omogočil sanitarno ureditev, spodbuja trajnostno kmetijstvo, vodi projekte pogozdovanja in podpira pobude za boj proti AIDS-u. S svojo glasbeno skupino Massukos Santos po državi in v tujini z glasbo in igro širi informacije o pomenu sanitarne ureditve. Boj z naftnim velikanom v Amazoniji V ekvadorski Amazoniji, enem od največjih biološko bogatih območij na Zemlji, Pablo Fajardo Mendoza in Luis Yanza vodita pravno bitko z naftno korporacijo Chevron, v kateri zahtevata očiščenje onesnaženega okolja, ki v regiji povzroča pravi kaos. Yanza, ustanovitelj Fronte za obrambo Amazonije, je združil 30.000 prebivalcev severnega dela ekvadorske Amazonije v civilni pravdi proti korporaciji Texaco (zdaj Chevron), ki naj bi v lokalno okolje spustila skoraj 17 milijonov galon (1 galona je 3,78 l) nafte in 20 milijard galon odpadne vode. Vodilni odvetnik g. Fajardo, iz ene on prizadetih skupnosti, je postal javni glas tožnikov. Kot eden prvih investitorjev v regiji v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, je Texaco zgradil večino naftne infrastrukture v Ekvadorju, a se pri tem ni odločil za ponovno vračanje odpadne vode in mulja nazaj v naftne vrtine. Namesto tega, kot pravijo tožniki, so milijarde galon odpadne vode in mulja spustili v vodni sistem v regiji, ali ju odlagali v več kot tisoč zapuščenih jamah, razmetanih po območju. V letu 1992 je Texaco zapustil Ekvador in za seboj pustil, kakor pravijo strokovnjaki in prebivalci, kolosalno ekološko katastrofo. Po mnenju strokovnjakov vpletenih v proces, zaradi tega še danes 30.000 prebivalcev pije onesnaženo vodo. Tožniki trdijo, da izpostavljenost strupenim snovem povzroča resne zdravstvene probleme in povzroča, da ljudje, ki živijo v neposredni bližini onesnaženja, hudo trpijo zaradi pogostejših kožnih bolezni, dihalnih težav, deformacij novorojencev in zaradi sedemkrat večje stopnje obolevnosti za rakom kot druga populacija v državi. Prav tako trdijo, da je uničenega tudi 2 milijona akrov (1 aker je 40,467 arov) gozda. Po 10 letih pravnih bitk na ameriških sodiščih je leta 2003 Fajardova pravna ekipa vložila tožbo ekvadorske severne Amazonije proti Chevronu, od katerega zahteva plačilo za celotno čiščenje onesnaženja. Chevron ne zanika izlivanja odpadne vode, mulja in nafte v regiji, a trdi, da posledice onesnaženja nimajo škodljivega vpliva na prebivalce in da niso odgovorni za kakršnokoli čiščenje. Po mnogih odložitvah je sodnik leta 2007 v tem primeru odredil začetek ocenjevanja škode, ki jo vodi neodvisni strokovnjak. Fajadro in Yanza sta prekrižarila Ekvador in naredila sojenje za stvar nacionalnega dostojanstva in suverenosti v pričakovanju končne sodbe v letu 2008. Uvajanje sanitarne ureditve v Mozambiku S kombinacijo tradicionalne glasbe, družbenega aktivizma in inovativno tehnologijo za uvajanje sanitarne ureditve v Mozambiku Feliciano dos Santos spodbuja vaščane, da prispevajo k trajnostnemu razvoju in se rešijo iz objema revščine. V mozambiški pokrajini Niassa mnoge vasi nimajo niti osnovne sanitarne ureditve, s čimer je tamkajšnja populacija izpostavljena boleznim. Kot direktor nevladne organizacije Estamos Santos dela z vaščani, da bi jim omogočil sanitarno ureditev, spodbuja trajnostno kmetijstvo, vodi projekte pogozdovanja in podpira pobude za boj proti AIDS-u. S svojo glasbeno skupino Massukos Santos po državi in v tujini z glasbo in igro širi informacije o pomenu sanitarne ureditve. Santos verjame, da je potrebna ureditev sanitarnega sistema in oskrbe z vodo, da bi lahko uspešno uresničili tudi druge razvojne projekte. Po vsej Niassi spodbuja nizkocenovno in okoljsko sprejemljivo »ekološko sanitarno ureditev«, ki vključuje uporabo kompostnih stranišč imenovanih EcoSan, s katerimi je mogoče človeške odpadke spremeniti v gnojilo bogato s hranili. Navadno družina EcoSan uporablja nekaj mesecev in po vsaki uporabi dodaja zemljo in pepel. Potem jamo pokrije in pusti 8 mesecev, družina pa začne uporabljati drugo jamo. Po osmih mesecih so vse nevarne bakterije uničene, ostane pa bogato gnojilo, ki se ga lahko izkoplje in uporabi na poljih. Družine, ki uporabljajo ekološki sanitarni sistem poročajo o opazno manj boleznih, 100 odstotno boljši kmetijski pridelavi in boljši kvaliteti zemlje. Pred uvedbo ekoloških sanitarij so mnogi vaščani na svojih poljih uporabljali draga umetna gnojila in pogosto komaj nahranili svoje družine. Z uporabo komposta namesto umetnih gnojil so mnogi zmožni pridelati več hrane kot jo potrebujejo in s prodajo lahko ustvarijo manjši dohodek. Odkar sta Santos in nevladna organizacija Estamos v Niassi leta 2000 začela z delom, sta pomagala tisočim pridobiti dostop do neoporečne vode in ekološke sanitarne ureditve. Estamos zdaj nadaljuje s širitvijo in deluje v treh okrožjih na severu Mozambika. Trajnostno kmetovanje v Mehiki V pokrajini Mixteca, v mehiški zvezni državi Oaxaca, kjer je netrajnostno kmetovanje in škodljivo ravnanje z zemljo povzročilo nastanek enega najbolj erodiranih območij, Jesus León Santos vodi obnovo zemlje in ekonomski razvojni program, ki uporablja starodavne metode prvotnih prebivalcev, da bi izčrpano zemljo spremenili v bogato in rodovitno. Po uveljavitvi novih sort kemijsko obdelanih semen žitaric v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so mnogi mali kmetovalci v pokrajini Mixteca ugotovili, da jim je količina pridelka upadla, zemlja pa se je izčrpala. Zaradi Severnoameriškega prosto trgovinskega sporazuma (NAFTA) in ameriških kmetijskih subvencij, so cene koruze padle in mnogi kmetovalci si niso mogli več privoščiti dragih gnojil in pesticidov, ki so jih nove sorte zahtevale. Erozija zemlje in nizke cene žitaric so številne prebivalce prisilile, da so se izselili. V zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja je León, prvotni prebivalec pokrajine Mixtec, začel pomagati pri organizaciji pogozdovanja, da bi zmanjšali erozijo tal. Bil je med ustanovitelji Centra za razvoj majhnih kmetovalcev v pokrajini Mixtec (CEDICAM), lokalne okoljske organizacije, ki jo vodijo kmetovalci sami. Več kot 20 let njegovega aktivističnega dela je pripomoglo k znatnemu izboljšanju stanja v regiji. S pomočjo Leóna in organizacije CEDICAM ljudje letno posadijo okoli 200.000 domačih vrst dreves. León prav tako dela s skupnostmi, da bi obnovili pred-španske tradicije uporabe pregrad za preprečitev erozije na strmih pobočjih. Pomagal je odkriti in obnoviti starodavne terasaste kmetijske sisteme v regiji, mnoge so bile v ruševinah. Z ravnimi površinami se je zmanjšala erozija tal in povečala kmetijska pridelava. León je tudi pionir načrtovanja izgradnje jarkov, zadržalnih zidov in teras, s čimer se zajame več dežja in prepreči erozijo na pobočjih. Napori so se izplačali, saj so gola pobočja ponovno ozelenela, podtalnica se je napolnila in visoka stopnja izseljevanja se je umirila. Kmečke družine prvotnih prebivalcev so se ponovno sposobne same preživljati. León in CEDICAM delujeta z več kot 1500 manjšimi kmetovalci v 12 skupnostih. Posadili so več kot 2 milijona dreves in pogozdili več kot 1000 hektarov. Na nekaterih območjih se je kmetijska proizvodnja povečala za 50 odstotkov. Kmetje na vsem območju so prešli z industrijskega gnojenja in pesticidov na naravno gnojenje s kompostom in na uporabo domačih sort semen ter se preusmerili na lokalno hrano prvotnega prebivalstva. León je zdaj vzor za druge razvojne programe prvotnih prebivalcev po vsej Latinski Ameriki. Zaščita portoriških mokrišč V senci onesnaženja iz tovarn in skladišč, v portoriški Catani Rosa Hilda Ramos vodi gibanje, ki varuje velik del Las Cucharillas Marsha, enega zadnjih naravnih območij v regiji z velikim ekosistemom mokrišč. 1200 akrov obsežno območje Las Cucharillas Marsh meji na skupnost Catano, ki je del portoriške pokrajine San Juan Bay Estuary. Mokrišče predstavlja dom za številne vrste vodnih ptic in služi skupnosti za oddih od okoliškega kompleksa skladišč, električnih elektrarn in drugih proizvodnih zmogljivosti. Mangrove in mokrišča so življenjskega pomena za zaščito Catane pred pogostimi poplavami. V 90. letih prejšnjega stoletja je bila v Catani najvišja stopnja dihalnih bolezni v Portoriku. Za to je bilo najbolj krivo onesnaženje zraka iz bližnjih elektrarn, ki jih upravlja Portoriški urad za električno energijo (PREPA). Ameriška agencija za zaščito okolja (EPA) je vedela za visoke stopnje onesnaženja v Catani in je opozorila portoriške oblasti, da območje ni varno za tamkajšnje prebivalstvo. Kljub vsemu v zvezi s tem problemom do leta 1991 nobena ustanova ni ničesar ukrenila. Po tem, ko je njena mama leta 1990 umrla za rakom, je Ramos, domačinka iz Catane, spoznala, da mnogi sosedje trpijo za podobnimi zdravstvenimi problemi. Zato so Ramos in drugi voditelji skupnosti leta 1991 ustanovili Združenje skupnosti proti onesnaženju (CUCCo) in začeli iskati pravico. Ramos in CUCCo so svoje pritožbe poslali portoriškim zdravstvenim oblastem in zahtevali akcijo ameriške agencije EPA. Energetska družba PREPA je bila posledično spoznana, da krši ameriške okoljske zakone. Do leta 1993 PREPA ni uspela zmanjšati strupenih izpustov. Ramos in CUCCo so jo uspešno tožili; družba jim je morala izplačati globo v višini 7 milijonov ameriških dolarjev. Do leta 1999 so Ramos in CUCCo prepričali agencijo EPA, da 3,4 milijona dolarjev od globe usmeri neposredno v nakup in zaščito mokrišča Las Cucharillas Marsh. Potem so leta 2001 Ramos in CUCCo združili različna okrožja, da bi razvili strategije za pridobitev in zaščito dodatnih ozemelj. Do leta 2007 so prizadevanja Ramos in CUCCo dosegla pridobitev in zaščito 300 akrov mokrišča Las Cucharillas. V času, ko si je Ramos prizadevala za trajno zaščito območja, je avgusta 2004 guverner Portorika izdal odredbo o mokrišču Las Cucharillas Marsh kot zaščitenem območju. Revizija Portoriškega odbora za načrtovanje je pomenila zaključni korak k procesu ustanovitve naravnega rezervata Las Cucharillas. Reševanje Bajkalskega jezera V odziv na načrte ruske vlade, da bo zgradila okoljsko tvegan naftovod prek najpomembnejšega vodnega področja v Sibiriji, je Ma­rina Rikhvanova vodila uspešno kampanjo, da bi naftovod speljali drugje, zdaj pa se je odzvala tudi na napovedano gradnjo jedrske industrije v regiji. Bajkalsko jezero je najstarejše in najgloblje svetovno jezero in vsebuje 20 odstotkov vseh svetovnih nezamrznjenih zalog sladke vode. Njegova starost in izoliranost ustvarjata eno najbogatejših in najbolj nenavadnih svetovnih zbirk sladkovodnega rastlinstva in živalstva, s 1700 endemičnih rastlinskih in živalskih vrst. Leta 1996 ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine. Leta 2002 je ruska vlada razgrnila načrte za gradnjo najdaljšega, več kot 4000 km dolgega, naftovoda na svetu, ki bi potekal od vzhodne Sibirije prek območja Bajkalskega jezera do naftnega terminala na ruski tihomorski obali. Leta 2005 se je naftna družba v državni lasti odločila za gradnjo naftovoda v oddaljenosti manj kot kilometer od jezera, kljub zaskrbljenosti mnogih zaradi možnega razlitja ali puščanja nafte. Ga. Rikhvanova, soustanoviteljica in sopredsednica nevladne organizacije Bajkalski okoljski val (Wave), je takoj nasprotovala načrtu in začela z mednarodno kampanjo za zaščito jezera. Uspešno je opravila svoje delo in navkljub naraščajočemu represivnemu političnem ozračju v Rusiji je uspela organizirati pohod tisočev protestnikov. Prostovoljci so zbrali preko 20.000 podpisov in med kampanjo sodelovali z mednarodnimi organizacijami. V času prizadevanj za zaščito jezera je v aprilu 2006 predsednik Vladimir Putin ukazal, da je naftovod potrebno usmeriti stran od območja Bajkalskega jezera. To je bil izjemen uspeh za civilno družbo in okoljsko gibanje v Rusiji. Navkljub civilnim prizadevanjem za zaščito regije pa grožnja za onesnaženje Bajkalskega jezera ostaja. Ob koncu leta 2006 je ruska vlada objavila načrte za gradnjo centra za obogatitev urana ob že obstoječih jedrskih zmogljivostih, ki so od jezera oddaljene le 80 km. Namen tega centra je obogatiti uran, ki ga vozijo iz drugih držav in jim ga potem vrnejo za uporabo. Ko je uran enkrat obogaten, državam pošljejo le 10 odstotkov radioaktivnega materiala, 90 odstotkov pa ga ostane. Ta industrija predstavlja veliko okoljsko in zdravstveno tveganje zaradi škodljivih ostankov urana, ki so v obliki peska uskladiščeni na območju. Rikhvanova in organizacija Wave zdaj vodita prizadevanja za zaustavitev gradnje tega centra za obogatitev urana. Organizirali sta aktivistično kampanjo proti gradnji in zahtevajo, da se opravi neodvisna okoljska ocena vplivov in revizija projekta. Ustanovitev prvega belgijskega nacionalnega parka Po letih prizadevanj je Ignace Schops uspel doseči, da je bil ustanovljen prvi in edini belgijski nacionalni park. Uspel je združiti zasebna podjetja, regionalno vlado in Evropsko unijo, lokalne finančnike, nevladne organizacije in ustvaril nov model za ohranitev narave tako v EU kot tudi širše. Provinca Limburg v severovzhodni Belgiji obsega obširne gozdove, borove gaje, cvetoče travnike in veliko redkih in edinstvenih živali, hkrati pa je bila prepredena z rudniki premoga, ki so ga izkopavali v 20. stoletju. V letu 1990 so vseh sedem rudnikov zaprli, 40.000 ljudi pa je ostalo brez dela. Službe so v regiji zelo iskane in nekaj korporacij je želelo v čudovitem okolju blizu rudarskega območja Hoge Kempen postaviti tovarne. Kakorkoli, v provinci je ostalo le malo naravnih območij in nastal je konflikt med zaščito okolja in razvojem. V odgovor na pritisk industrije sta največja premogovna družba in največja nevladna organizacija za ohranitev narave v Belgiji Naturpunt leta 1990 ustanovili fundacijo Regionaal Landschap Kempen and Maasland (RLKM). Njen cilj je ohranitev narave v provinci in hkrati zagotovitev delovnih mest ter ekonomskega razvoja. Leta 1997 je Schops, strokovnjak za plazilce in zaščitnik narave, s skupino prijateljev začel delati z RLKM in si začel prizadevati za stalno zaščito dela province Limburg z ustanovitvijo prvega belgijskega nacionalnega parka. Verjel je, da bo park prinesel nova delovna mesta in dohodek z eko turizmom, hkrati pa bi zaščitili naravno območje za prihodnost. Ta koalicija je šest let lobirala pri vladi in od nje in iz privatnih virov pridobila 90 milijonov dolarjev. Leta 2004 je Schops postal direktor RKLM in vodil končna prizadevanja za zagotovitev prihodnosti parka. V začetku leta 2006 je bil nacionalni park Hoge Kempen tudi uradno odprt. www.share-international.net/slo Komentarji (0) www.pozitivke.net