Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080720150602241

Emo ali kako se danes upira mladina četrtek, 24. julij 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Mladost in upornost sta tesno povezani. Na prvi pogled sta morda manj aktualni danes, v dobi preobilja in tehnoloških presežkov; toda v obdobju odraščanja se mlad človek že po naravi upira. In prav je tako. S tem preizkuša sebe, svoje in starševske meje, umešča se v družbo prijateljev, širše v družbeno okolje. Nedavna študija o nezadovoljstvu med mladimi v Sloveniji je sicer pokazala nekaj presenetljivih ugotovitev: da se mladi raje prilagajajo kot upirajo, da na upornike in vse drugačne prelagajo individualno odgovornost za morebitno izključitev iz družbe ter da so njihovi najboljši prijatelji njihovi starši in ne morda vrstniki. Če smo si nekoč želeli samostojnost in včasih morda preveč svojeglavo drveli vanjo, se to zdi današnjim mladim nepojmljivo, nepotrebno, predvsem pa neudobno. A če dobro pomislimo, bi današnjo generacijo najstnikov težko označili kot povsem konformistično: upirajo se, toda na svoj način. Morda bolj samodestruktivno kot kadar koli prej, recimo skozi trenutno aktualno subkulturo emo, a še vedno kot krik nemoči zaradi (sodobne potrošniške) družbe. Subkulture se rojevajo in umirajo Subkultura se loči od večinske kulture po tem, da se njeni pripadniki zavestno odločajo za drugačnost v slogu oblačenja (nošenje določenih simbolov), pri poslušanju glasbe, uporabi slenga. Ameriški sociolog David Reisman je že leta 1950 govoril o večini, ki pasivno sprejema komercialno začrtane sloge in pomene, ter o subkulturi, ki aktivno išče manjšinski slog (takrat je bil to vroči jazz). Mlajši preučevalec subkultur Dick Hebidge je trideset let kasneje punk subkulturo primerjal kar z dadaizmom in nadrealizmom, in sicer v smislu, da imajo enake estetske pripomočke (zaponke, kljukice za perilo, britvice, tamponi...). Svojo močno subkulturo so oblikovali tudi motoristi, hipiji, metalci, grungerji... in nazadnje še emi. Pravzaprav vsaka generacija oblikuje svojo alternativno kulturo, nekatere se ohranjajo še nekaj generacij ali pa se preoblikujejo v novo subkulturo. Vse pa imajo skupni imenovalec: z njo mladi in manj mladi javno manifestirajo svojo drugačnost, svoj protest proti večinsko sprejetim normam. Emo gibanje v sociološkem pogledu ni nič posebnega, poznavalci celo pravijo, da je tej subkulturi že odmerjen čas. »Emo je modna muha!« je prepričan Izak Košir, novinar, glasbenik in nekdanji organizator koncertnega dogajanja v Ljubljani, posledično tudi ustanovitelj in organizator ljubljanskega festivala emocore glasbe New noise. V Slovenijo je gibanje prišlo s kar nekajletno zamudo, prvo pravo srečanje emov pri nas pa se je zgodilo prav na omenjenem festivalu. »Koncert smo zastavili poskusno, a bili precej presenečeni, koliko ljudi je prišlo; to so bili feni emo subkulture, ne toliko glasbe. So se pa prvič pri nas v tolikšnem številu srečali javno, prej so komunicirali prek internetnih forumov.« Pripadniki emov se namreč družijo v glavnem po spletu (MySpace, Messenger, Vampire Freaks), ki je veliko pripomogel k popularizaciji te subkulture. Izaku Koširju se tak način druženja zdi problematičen; je odsev časa, novih tehnologij, ljudje laže izlivajo čustva po mediju kot v živo. Od tod tudi poplava »smajlijev« in podobnih znakov, ki pa v bistvu ponazarjajo lažna čustva. O emu od začetka Tudi emo gibanje je tako kot večina drugih subkultur tesno povezano z glasbo. Korenini v hardcore punku v osemdesetih, ko so v newyorških predmestjih, predvsem na Long Islandu, ravnini brez domišljije za urbano kulturo, zdolgočaseni najstniki prvič uporabili izraz »emo«. S tako imenovanim emotional hardcorom so člani bendov na odru začeli čezmerno čustvovati, glasba je postala bolj melodična in osebno izpovedna. Danes bi lahko rekli, da je emo glasba zmes hardcore punka, punk rocka in alternativnega rocka, emocore pa je novejša, manj monotona verzija hardcore zvrsti. Najbolj znane tuje skupine emo glasbe so Rites Of Spring, The Refused, Underoath, Finch, My Chemical Romance, The Used, med slovenske predstavnike pa štejemo Dreamwalk (pozneje nastaneta dve, vedno delujoči skupini SkylineArcade in Hit By Plane), Leaf-fat, Puppetz, Spill of ink in Icarus down. Emo glasbeni trend je v devetdesetih prerasel v masovno gibanje, vzporedno z glasbo se je oblikoval tudi prepoznavni slog vedenja, oblačenja, striženja, ličenja. Rekli bi lahko, da je emo stil na nek način specifičen, ni pa posebno izviren. Pravzaprav je lepljenka različnih subkulturnih elementov, recimo darkerske subkulture po stilu oblačenja in ličenja, modni dodatki v slogu punk generacije, kar pa zadeva glasbo, morda še najbolj spominja na grunge glasbo iz konca osemdesetih − tršo, a že precej melodično obliko alternativnega rocka. Kaj emo sporoča Izak Košir je povedal: »Emo je naravnan zelo proti MTV-jevsko, kjer z ekrana žarijo samo nasmejani in srečni obrazi…« Lahko bi torej rekli, da je emo gibanje odgovor na množične medijske pritiske, kako moramo biti lepi, uspešni, zdravi. Kajti emo meni, da je »fino imeti probleme, le tako lahko čutiš, četudi bolečino«. Privrženci torej radi čustveno trpijo in so hkrati miroljubni. Nagnjeni so k melodramatičnosti, odmikajo se družbi, komunicirajo v glavnem prek internetnih forumov. Po drugi strani so veliki zagovorniki veganske in vegetarijanske prehrane, zavračajo vsakršno opijanje in omamljanje, medtem ko – zanimivo − se jim zdijo antidepresivi »čisto kul«. Mag. Urša Rozman iz Centra za pomoč mladim je dejala, da gredo njihova vedenja v takšne ekstreme, da se že zaljubljajo z mislijo in vednostjo, kako določen odnos nima prihodnosti in se bo tako in tako kmalu končal. In to bo potem povod za še globljo žalost, kar pa naj bi bilo dobro. Vsaka subkultura privlači skrajneže, ki trpljenje in postopno samouničevanje izpostavljajo kot absolutni smoter. Izak Košir je razložil: »V skrajnih primerih se režejo, ker mislijo, da emocionalno ne morejo čutiti, in si zato zadajo bolečino. Pri rezanju ne gre za poskus samomora, ampak je to njihova drža; ureznine potem skrivajo pod širokimi zapestnicami. Toda: veliko jih nosi takšne zapestnice, pa se ne režejo, nosijo jih tudi zato, da bi drugi mislili, da se… Tudi to je trend in način pridobivanja pozornosti.« Vsak odklon v smislu agresivnosti nad lastnim telesom torej še ni emo obnašanje, kot tudi vsakršno emo obnašanje še ni zrelo za psihiatrično obravnavo. Morda mladostnik potrebuje le dober, iskren pogovor z večno odsotnimi starši, morda le eksperimentira, v vsakem primeru pa poskuša pritegniti pozornost. Večini pa je, tako kot je (bilo) značilno tudi za druge subkulture, morda všeč le kakšen segment iz tega »uporništva«, recimo emo glasba in emo modni stil oblačenja, ki so ga prevzele tudi številne modne hiše. Izak Košir je dejal: »Ta kvazisubkultura se je pomešala med mainstream kulturo; v katero koli trgovino greš, recimo v H&M, najdeš te elemente in simbole: lobanje, črtaste, kockaste vzorce v črni, beli in rdeči barvi, pasovi s kovinskimi neti. Ti elementi so se vgradili v naš vsakdan, niti opazimo jih več ne.« Otroci kapitalizma »Težko je prepoznati pravega ema, ker se ga po zunanjosti ne da ločiti od nepravega, prav tako ne veš, kakšne temne misli se nekomu podijo po glavi,« je dejal Izak Košir. »Mnogo današnjih emov niti ne pozna smisla gibanja, del tega so le zato, ker je to 'in'. Toda emo ima danes že slabšalni prizvok, nobeden ne bo pravzaprav priznal, da je emo. Tudi glasbeni bendi se izogibajo tega predznaka.« Kaj bo z generacijo emo čez deset let? Izak Košir je napovedal: »Nove subkulture bodo rezervirane za nove generacije, ta generacija pa bo verjetno osiromašena za 'delo s čustvi'… Od emov bo ostala le glasba, imidž pa bo sam po sebi verjetno zamrl. Vprašanje je, kaj bo z mladimi… Večina bo najbrž odrasla, nekaj ekstremistov pa bo verjetno ostalo, kot še danes obstajajo kakšni zapriseženi hipiji. Emi so v bistvu otroci kapitalizma! So del potrošniške družbe in jo celo spodbujajo, ker so obsedeni z videzom, nakupovanjem. Uporniki so sami sebi; bitko bijejo znotraj sebe, ne navzven.« M. C., avtor spletnega besedila, o tej temi meni: »Ob trpljenju ali namernem samopoškodovanju mladih ne moremo ostati ravnodušni, marsikdo se počuti nemočnega. Neugodne emocije, ki nam jih povzročajo, so pravzaprav odgovor drugačnemu in brezčutnemu svetu. So kot premišljen povračilni ukrep, saj sedaj trpijo vsi bližnji − brezčutno vpleteni, ki so (ali smo) verjetno pomembno vplivali na simptome emo generacije.« Nejc Matjažič, 19 let, frizer, Sežana: »V Sloveniji je zelo malo pravih emov. Pravi emi ne pijejo, ne kadijo, ne skačejo na koncertih. Pravi emo je tisti, ki to res čuti (definirajo jih kot samodestruktivne). Lažni emi so tisti, ki se kažejo v družbi drugačne, kot v resnici so. Ponavadi so to zafrustrirani najstniki, ki z videzom iščejo pozornost ljudi. Značilno za eme je: lasje čez oko, piercing na ustnici, črtaste oziroma kariraste majice, ponavadi v črno-beli kombinaciji. Toda po mojem mnenju stil oblačenja ne definira ema. Vsak človek ima svoj okus − za oblačila, piercinge, tetovaže... Zamenjujejo me za ema, ker imam tak stil oblačenja. Tudi frizuro imam v emo stilu, imam dva piercinga na ustnici... Lahko rečem, da imam emo stil, nisem pa emo, ker ne čutim tako: nisem depresiven, se ne režem... Najbolj me motijo ljudje, ki za tabo po ulici kričijo: 'Emo, emo…'. To so ponavadi ljudje, ki sploh ne poznajo prave definicije emov, ter človeka, ki to ni, s tem 'zmerjajo'. Pravega ema se ne da definirati po zunanjosti, ampak ga je treba poznati. Po mojem mnenju je emo le modna muha, ki bo v kratkem času izginila z naših ulic.« Rok, 17 let, dijak, fotomodel, Izola: »Sebe ne vidim kot ema. Sem urejen fant, dam nekaj na svoj videz in pri tem pač uporabljam tudi dodatke, ki so značilni za emo fante. Sem samozavesten in mi ni težko poseči po črni barvici za oči, sploh pa ne po likalniku za svoje franže – to je dejansko že rutina. Včasih mi kdo na ulici zakriči, da sem emo, ker je to nepoznavalcem najbližja beseda, kako opisati urejenega fanta. Prevec je posploševanja. Za nekatere je vse, kar odstopa od klasičnih norm, recimo kaj več kot le običajne kavbojke in majica, takoj prepoznano kot emo. Da o ličenju niti ne govorim, sploh pri fantih. Očitno še vedno živimo v hudo zakompleksani in za spremembe nedovzetni družbi. Emo stil mi je pravzaprav zelo všeč, vesel sem, da končno vidim nekaj drugačnega. Vsaj bil sem, dokler ni to postala osrednja moda današnjih mladostnikov. Vsak ima prosto pot pri izbiri oblačil in stajlinga nasploh, je pa že malo smešno, ko na ulici srečaš tri na prvi pogled popolnoma enako oblečene fante ali punce. Preveč je točno določenih 'pravil', posamezniki se med seboj ne razlikujejo. Skoraj vedno so v igri črno-bela oblačila, šahovnice, kvadratki, vanske... Nič nimam proti glasbi in drugim stilu značilnim stvarem.« Izak Košir, 26 let, poznavalec glasbene scene: »Emo generacija je odsev časa: mladi imajo vse, ne zaznavajo več osnovnih informacij, želja in potem tudi s skrajnostmi preizkušajo svoje meje. Danes je zelo težko pridobiti pozornost, storiti moraš veliko več kot pred tridesetimi leti. Androgenost je recimo eden od teh kazalcev; meje med spoloma so že zelo zabrisane, biseksualnost se danes zdi mladim povsem običajna… Ne vedo, kaj bi s sabo, da bi sploh kaj koristnega počeli, ta brezciljnost je skoraj pretresljiva. Vse že imajo, vse jim je dano, ustvarjalni so le, ko gradijo svoj imidž, zunanjost − po internetu, kajti ugotovili so, da lahko tako pridobijo pozornost. Gor nalagajo svoje fotografije, več in več… Njihova kreativnost je namenjena le njim samim, le redko pa je usmerjena navzven, v druge, v družbo. To je tudi logika Paris Hilton, ki bi v bistvu lahko bila emo ikona; ne počne praktično ničesar, denarja ima ogromno, zabava se in nima ciljev. V ospredju je poza. Mladi danes radi pozirajo, ne glede na privrženost določeni subkulturi. Upirajo se tudi staršem, ki so danes moderni, odraščali so v sedemdesetih letih, verjetno tudi poskušali kakšne droge, poslušali so novo glasbo… Zdajšnji mladi se tako svojim liberalnim staršem niti ne morejo upirati, zato se upirajo sami sebi. Skratka, našli so nekaj, kar bi se morda njihovim staršem zdelo nerazumljivo, nezaslišano, kot je recimo rezanje telesa. To je generacija, ki ni nasilna, pa vendarle je, kajti nasilje usmerja nase. Samomorov ne bi povezoval z emo subkulturo, mislim, da so to razpihnili mediji.« Ingrid Mager Nika online www.dnevnik.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog