Po štiridesetih letih smo se sošolci in sošolke iz osnove šole ponovno sestali. Naš zunanji videz se je, razumljivo, spremenil. Kar potruditi smo se morali, da smo dokazali svojo identiteto. Nekateri med nami so namreč razen v višino, rasli tudi v širino. Samouničevanje s pretiranim delom, alkoholom, hrano in drugimi razvadami je na nekaterih pustilo očitne posledice.
Tako so eno od učiteljic, ki je vedno živela bolj zdravo, nekateri sošolci sprejeli kar za svojo, saj se je sedemletna razlika po štiridesetih letih izgubila. Za mnoge se je najbolj produktiven del življenja že zaključil. Nekateri so že v zasluženem pokoju, drugi pa še vedno zelo dejavni.
Iz spomina so nam začele vreti slike in občutki iz valete, daljnega leta 1961 in v ušesih še vedno slišim takratni hit s starega gramofona: »Zvezde žarijo, slavček žvrgoli…« Vsak izmed nas je »odžvrgolel« v svoje življenje. Iz vseh koncev sveta smo prišli, vsak s svojo življenjsko zgodbo. Naenkrat so nam dogodki iz mladosti postali blizu in sveži, kot da ne bi minilo toliko let. Pa vendar se je toliko tega spremenilo. Pogovor kar steče: »Se spomniš? …drobnih nagajivosti, prvih simpatij, ljubezni, strahu pred spraševanji, zgodb na poti iz šole?«
Tudi razredničarka se je z veseljem, kljub svojim devetdesetim letom, udeležila našega srečanja. Njeno prvo vprašanje je bilo: »Ali sem bila zelo huda?« Vidno si je oddahnila, ko smo kot prvošolčki v en glas zavpili. »Neee! Radi smo vas imeli!« Kdor čil in vedrega duha doživi leta, kot jih je ona, že pozna pomen dobrih medsebojnih odnosov in pozitivnega odnosa do življenja.
Osebno sem pričakoval, da bodo tisti, ki so bili najboljši učenci, tudi v življenju najuspešnejši. Pa sem se precej zmotil! Mnogi med njimi niso izstopali iz sivega povprečja in mnogi od tistih, za katere so učitelji in drugi odrasli radi rekli: »iz njega ne bo nič!«, so prav nasprotno, izstopali s svojo žarečo energijo in življenjskim elanom. Zame je bila to še ena potrditev, da je za uspeh in srečo v življenju veliko bolj pomembna čustvena inteligenca kakor pa inteligenčni kvocient.
Če želimo uspeti in biti najboljši, moramo vedeti kaj hočemo od življenja ter imeti za to izoblikovane jasne cilje. Ko to imamo, moramo tvegati in si drzniti zaživeti svoje življenje. Bruce Barton je dejal: »Le kdor si drzne verjeti, da zmore obvladati okoliščine, lahko doseže veličastne stvari.«
Andrej, naš sošolec, je bil eden takšnih. Že v tistem času je »preveč mislil s svojo glavo« in bil neštetokrat v sporu z učitelji. Najbolj je sovražil učiteljeve zahteve: »Ponovi, kar sem ravnokar povedal!«, kot da so bile najboljše ideje vedno in edinole v učiteljevi glavi. Andrej pa je vztrajno zatrjeval: »Jaz imam prav!«, kar smo ostali sošolci razumeli kot: »Zanesem se nase!«. Nekoč mi je dejal: »Najboljše ideje so v moji glavi, vse kar je, moram zaupati sam vase!« Vsi smo ga imeli radi, ker si je drznil tisto, česar si mi nismo. Spominjam se, da za šolski izlet ni imel dovolj denarja in sošlolci, njegovi prijatelji, smo ga zbrali za njega. Zaradi tega smo mu ostali v lepem spominu in nam je po toliko letih zaupal: »Zelo sem si želel iti na izlet, vendar starši niso imeli denarja. Sanjal sem, da sem na tem izletu, skupaj z vami in sanje so se mi uresničile. Sam uporabljam to vodilo v življenju še danes. Če dovolj močno verjamem se mi še danes sanje uresničijo.«
Najslabše se je zgodilo z »razvajenčki«, ki so imeli vse tisto, za kar smo se ostali otroci morali boriti in ki se ni bilo potrebno drzniti, da bi nekaj dosegli. Odraščali so v svojih »svilenih pižamah«. Svojo neodraslost, nesamostojnost niso mogli, tudi po tolikih letih skriti, ne po vedenju in ne po videzu.
Med celodnevnim druženjem sem se zapletel v razgovor s svojo nekdanjo sošolko, ki mi je potožila, kako je v svojem življenju trpela, kaj vse je morala prestati in koliko krivic se ji je zgodilo. Seveda ni pozabila na vse bolezni, ki jih je že prebolela in tudi na tiste ne, ki jih še ima. Skozi pogovor me je spomnila na mnogo negativnih dogodkov iz moje preteklosti, na katere sem že davno pozabil in jih presegel. »Še vedno vse to nosiš v glavi?« sem jo vprašal. Ugotovil sem, da drugače niti ne zmore, prepolna je namreč negativnega gledanja na dogodke okrog sebe. Boječa je in črnogleda. Na koncu me je vprašala: »Kako to, da si si drznil napisati knjigo Vizija uspeha, ko pa nisi bil v znanju slovnice nikoli kaj prida?« Odgovoril sem ji: »Res je, sem pa rad pisal spise!« Novinarji so pred leti vprašali Helmuta Kohla, kako si drzne kandidirati za kanclerja, ko pa ne obvlada tujih jezikov. »Saj ne kandidiram za prevajalca v Zunanjem ministrstvu!« jim je odgovoril.
In zakaj si drzniti? Le takrat in le na tak način lahko najhitreje osebnostno rastemo. V življenju ni porazov, so le rezultati! Thomas A. Edison se je pri svojih poskusih držal tega pravila ter ob neki priliki dejal: »Če bi izkoristili vse svoje sposobnosti bi bili nad rezultati osupli!« Na koncu največ izgubi prav tisti, ki nikoli ničesar ne tvega, ki si nikdar ne drzne. Le kdor je negotov, si želi v svojem življenju gotovosti. »Drznite si zaživeti svoje življenje! Skočite vanj in usoda vam bo razprla mrežo v pomoč!« Saj poznate: »Korajža velja!«
Po štiridesetih letih smo se sošolci in sošolke iz osnove šole ponovno sestali. Naš zunanji videz se je, razumljivo, spremenil. Kar potruditi smo se morali, da smo dokazali svojo identiteto. Nekateri med nami so namreč razen v višino, rasli tudi v širino. Samouničevanje s pretiranim delom, alkoholom, hrano in drugimi razvadami je na nekaterih pustilo očitne posledice. 
