Morda smo v življenju že kdaj slišali za pojem eshatologija. Beseda izhaja iz grščine in pomeni mistični nauk o poslednjih rečeh. Poslednje reči pa so:smrt, vstajenje, sodba in novo stvarjenje.
Gotovo ima veliko verstev sveta svoj pogled na eshatologijo. Različna verstva imajo tudi svoje vrednotenje tega pojma. Ker izhajam iz krščanske veroizpovedi, bom tukaj predstavil njen pogled na to.
Svetopisemska eshatologija o smrti
Stara zaveza življenja in smrti ne gleda kot izključujoči se nasprotji. Blaga smrt v starosti v krogu otrok in vnukov je del življenja, ki ga obljublja Jahve. Prezgodnja, nasilna smrt ali smrt brez potomcev sta vsekakor nasprotje življenja. Tudi vsak, ki prelamlja zavezo z Jahvejem, ne pripada življenju, ampak smrti.
V Novi zavezi je smrt sila, ki konča življenje na tem svetu. Človeka postavi v stanje popolne nemoči in ničnosti, ker ga začasno ali pa za vedno loči od Boga Stvarnika. Smrt se sprejema kot neizpodbitno, najbolj splošno izkustvo. Smrt se razumeva kot popoln konec človekovega bivanja, ki je povezano s telesom. To vidimo v trohnenju telesa. Jezus in apostoli so z obujanjem od mrtvih umrlm podaljšali življenje, niso pa odpravili smrti. Znamenje obujanja od mrtvih se je izpolnilo šele z Jezusovim vstajenjem od mrtvih, ki kaže, da oblast smrti ni dokončna, ampak je omejena in ji gospoduje božja ustvarjalna moč.
Svetopisemska eshatologija o vstajenju
Stara zaveza pozna samo telesno vstajenje. Ona ne ločuje med dušo in telesom. To je tipično semitsko gledanje, ki vidi človeka kot celoto. Telo ali meso je ves človek v svoji pojavi in delovanju.
Nova zaveza izpoveduje, da je Jezus Kristus telesno vstal, da je kot cel človek prišel v novo in trajno življenje. To možnost novega telesnega bivanja je odprl vsem ljudem.
Svetopisemska eshatologija o sodbi
Stara zaveza ima za samoumevno, da je Jahve tudi sodnik. Na Jahvejev dan bodo kaznovane vse krivice, obenem bo odrešen Izrael in z njim vsi ljudje. Sojeni ne bodo le živi, ampak tudi mrtvi. Sojeni bodo tudi angeli in hudobni duhovi.
Nova zaveza tesno povezuje sodbo nad svetom z oznanjevanjem evangelija. Po odnosu do Jezusa Kristusa bo odločeno, kdo bo odrešen in kdo pogubljen.
Svetopisemska eshatologija o novem stvarstvu
Stara zaveza ve, da svet prihaja od Boga, da je njegovo stvarjenje. Ljudje pa so se odvrnili od Boga, ne izpolnjujejo božje stvariteljske naloge, svet je zanemarjen. Preroki Stare zaveze napovedujejo in pričakujejo novo stvarjenje. To naj bi se pričelo v človeški zgodovini, ki naj bi od tedaj potekala v miru. Šele apokaliptično judovstvo pričakuje novo stvarjenje ob koncu časov.
Nova zaveza pojmuje Jezusa Kristusa kot dejanski začetek novega božjega stvarjenja. Kdor živi v njegovi moči in kogar vodi njegovo življenje, ta človek je pričel novo stvarjenje.
Prvi kristjani niso toliko razmišljali o smrti, vstajenju, sodbi in novemu stvarstvu. Oni so razmišljali o božjem kraljestvu, o prihodu božjega kraljestva. Bili so navdušeni nad njim. Njihova eshatologija je bila v močni želji po ponovnem prihodu Jezusa Kristusa. Ker je bil eden od pogojev, da se Jezus vrne, razširitev njegovega evangelija po vsem svetu, so bili prvi kristjani zares zelo močno misijonsko usmerjeni. Ko so veselo vest nekako že razširili v ves tedanji poznani svet, so se počasi začeli spraševati, zakaj Jezus odlaša s svojo vrnitvijo. V njih je začela rasti eshatološka napetost. Apostoli in kasneje cerkveni očetje so spoznali, da Jezus ne odlaša svoje vrnitve brez razloga. Najmočnejše je bilo spoznanje, da Bog želi imeti čimveč ljudi v božjem kraljestvu. Zato je potrebno dati čimveč možnosti za nove rodove in za nova in nova spreobrnjenja.
Morda smo v življenju že kdaj slišali za pojem eshatologija. Beseda izhaja iz grščine in pomeni mistični nauk o poslednjih rečeh. Poslednje reči pa so:smrt, vstajenje, sodba in novo stvarjenje.
