Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080414223424287

Popotovanje po Sloveniji ponedeljek, 21. april 2008 @ 22:34 CEST Uporabnik: mkenda PEŠ PO SLOVENIJI – V IMENU MATERE ZEMLJE Sobota, 11.4.2008 - Še 11 dni do odhoda 22. aprila Mati Zemlja praznuje svoj praznik. Na ta dan se Ji zahvalimo za njene darove, za hrano in vodo, ki nam jo daje, za streho nad glavo, za bistre reke in zelena drevesa, zahvalimo se ji za čudovite poglede z vrhov gora. Hvala Mati Zemlja, hvala za VSE. Ta dan sva si izbrala tudi za dan našega odhoda, potovanja na lasten pogon Sloveniji, ki se bo začelo v vasici z imenom Prebold, v Savinjski dolini. Sprva se bomo usmerili proti kočevskim gozdovom, v kraljestvo Medveda in divjega gozda. Kam nas bo vodila pot naprej, točno ne vemo, pa nam tudi vedeti ni treba, saj posebnega cilja nimamo. Pot in doživetje pristne Narave je edini cilj, ki nas vodi. Darovi Matere Zemlje so obilni in verjamemo, da za preživetje ne potrebujemo veliko. Pa naj predstavim našo četico, ki bo v imenu planeta korakala po tej čudoviti deželi. Prva in najmlajša med nami je psička Mida, ki odlično sliši in nas zmeraj opozori, če kdo prihaja, ima sivo-rumen kožušček in črno liso na repu. Stara je 4 mesece in kljub temu z lahkoto hodi več kot 5 ur, zato z njo ne bo težav. Max je že malo dlje pri hiši, ravno je dopolnil 2 leti in je odličen čuvaj in najboljši prijatelj. Čeprav se ga marsikdo ustraši zaradi njegovega volčjega izgleda, je nežen kot ovčka, kar pa seveda vedo le njemu najbližji. Da ne bova vse prtljage nosila na ramenih, bo na pomoč priskočila Tonga, ki je lepa in mlada kobila, rdečkasto rjave barve, z belo liso na glavi. Ona bo glavni nosač, mogoče pa ji kmalu najdemo družbo še enega konja, tako da bomo imeli vsak svojega partnerja. Maja in jaz pa sva nekakšna pastirja te četice, ki se bova odločala, kje bomo spali, kaj bomo jedli in kam nas bo nesla pot. 28 let že oba iščeva srečo na tem svetu, zdaj pa sva odkrila, da se skriva v objemu dreves, kjer tečejo potoki in pojejo ptice. Radost je za naju zavita v gozdni mah in piš vetra. Ko pa veter potihne, nama tišina pove več kot tisoč besed, takrat čutiva ljubezniv objem Matere Zemlje. Oba sva bila otroka betona, odraščala v mestih in izkusila lastno odtujenost od Narave...zdaj veva, da se tja več ne vrneva! Že nekaj časa oba delujeva in ustvarjava z namenom, da ljudem približava Naravo, vsak po svojih močeh. Maja deluje na več področjih povezanih z ustvarjanjem, največ pa z masažami: energetskimi masažami, zvočno terapijo s tibetanskimi skledami, refleksologijo in podobnim. Sam že nekaj let izvajam razne aktivnosti za otroke v Naravi, poletne tabore, kjer otrokom vračamo spoštovanje do Narave in jih usposabljamo za bivanje v naravi, po izobrazbi pa sem profesor športne vzgoje. Spoznala sva se pred pol leta, ko sva šla skupaj potovat v Severno Ameriko in Mehiko, z namenom, da srečava Severno-ameriška plemena in spoznava njihov način življenja. Po prihodu v Slovenijo sva združila moči in želela postaviti pravo Indijansko vas, kjer bi izvajala razne programe tako za otroke, kot za odrasle. Vse je potekalo tako kot je treba, nekaj Indijanskih šotorov (tipijev) je že stalo, les za ograjo in hlev za konje je bil požagan, ljudje so bili pripravljeni idejo tudi finančno podpreti. Izdelan je bil program za poletne tabore, indijanske savne, praznovanje rojstnih dni po indijansko, z nekaterimi šolami smo bili že zmenjeni za taborjenja v Vasi, potem pa se je vse ustavilo pri uradnih zadevah, pri papirjih. Zemljišče je v »denacionalizacijskem postopku« in kot je že beseda težko izgovorljiva, je postopek pridobitve takšnega zemljišča še bolj težaven. Lahko bi iskala drugo zemljišče, a je že malo pozno in oba sva čutila da naju čaka nekaj drugega. Oba se dobro zavedava, da se vsaka stvar zgodi z razlogom, katerega ni nujno, da tisti trenutek poznamo, sva se odločila, da dava zadevi svoj čas, da skrbi predava vesolju... Vmes greva pa potovat! Verjetno v Indijo, kjer še nisva bila, pa si oba tja želiva za kakšen mesec, dva ali tri. »Hmm..., kam bova dala pa Maxa in Mido? Hmm...«, nihče nama ni prišel na pamet, pa tudi onadva sta navajena travnikov, potokov in ogromno gibanja. »Hmm..., kdo pa bo skrbel za Tongo, ko naju ne bo, saj bo še zgnila v tisti štali. Ja nič, ni druge kot da gremo skupaj, naloživa stvari na Tongo in na ramena, vzameva spalni vreči in šotor, hrano za Maxa in Mido, pa gremo«, ideja je padla in tako se bo zgodilo. Saj nama ni treba v tuje dežele, Narava je povsod čudovita, še posebej v naši majhni deželici. Poleg tega pa rodne dežele sploh še tako dobro ne poznava. Čeprav skrivajo naši gozdovi, reke in gore toliko čarobnih kotičkov, ljudje silimo v tuje kraje. Ponavadi je že tako, da vsepovsod iščemo tisto, kar imamo ves čas pred nosom. Glede hrane in strehe nad glavo pa je tako: midva nisva zahtevna, hranila se bova z darovi Narave, za katere se nam ljudem še sanja ne, kako obilni so. Če bova kdaj lačna, pa nič hudega, saj sva bila še prevečkrat sita. Za vsak slučaj vzameva s sabo šotor, čeprav bova čim večkrat spala pod zvezdami. Imam pa občutek, da bova ta šotor kmalu pustila pri kakem kmetu in si ob dežju razpela šotorsko krilo. Vsekakor verjamem, da ne potrebujemo toliko materialnih dobrin, kot jih kopičimo ljudje. To želim dokazati tudi sebi na tem potovanju, ko bova skušala preživeti res z najosnovnejšimi pripomočki. Tonga je še manj zahtevna, trave zanjo je povsod dovolj, kakšnega ovsa ali koruze pa nafehtava sproti na kakšni kmetiji. Najino potovanje posvečava Materi Zemlji, zato je tudi dan odhoda na dan, ki je posvečen Njej. Tega dne častimo naš planet, organiziramo razne čistilne akcije, zbiramo star papir in podobno. Vse lepo in prav, a ko pomislim malo bolj, dobim občutek, da je vse to le čedna maska, ki skriva resnično stanje na planetu Zemlja. Mi, ljudje, lahko praznujemo in se hvalimo z našimi ekološkimi akcijami, vendar verjemite, da Mati Zemlja že mnogo let ne praznuje več. Namesto da bi praznovala, se mora ukvarjati z vsemi detergenti, pralnimi praški in drugimi strupi, ki jih večina gospodinjstev zliva v svet. Ubadati se mora z izpušnimi plini neštetih avtomobilov in odpadki tovarn, s sekanjem gozdov in pustošenjem na nešteto načinov, z zlorabljanjem njenih prebivalcev, ranljivih živali in nemočnih ljudi vsepovsod po svetu. Včasih se res čudim, da nas tako lepo prenaša, da še vedno razmeroma lepo živimo in da ne pomete z nami, kot bi lahko. Glede na to kako jo zlorabljamo od spredaj in zadaj, iz leve in desne, od spodaj in zgoraj, imam občutek, da se tudi njej izteka potrpljenje. Saj to tudi vedno pogosteje kaže z vsemi potresi, požari, tsunamiji, boleznimi in drugimi pojavi, a ljudje pač ne dojamemo, čeprav pravimo, da smo »visoko civilizirani«. Vsaka družina ima že po tri avtomobile, saj Marko ne more več na avtobus ali s kolesom do službe, kaj si bodo pa mislili sodelavci. Ni nam mar, da so ljudje vsepovsod svetu lačni, da nimajo osnovnih pogojev za dostojno življenje. V materialni družbi, ki se peha samo za dobičkom in kjer cilj upravičuje vsa sredstva, že dolgo ne vidim več perspektive in to, da nam sistem narekuje zakone, po katerih naj bi živeli, se mi zdi prav smešno. Ravno ti zakoni in ravno ta država in ljudje na »visokih« položaji so pripeljali planet do stanja, ki ne obeta nič lepega. Jaz pa naj se jim klanjam, jim zaupam in jih jemljem kot avtoriteto. Pa o tem kdaj drugič, me je malo odneslo....a kaj ko ljudje sploh ne razmišljajo s svojo glavo, sistem tega ne odobrava. Kje smo že ostali, aha... pri pralnem prašku. Ljudje smo se v zadnjem času precej oddaljili od Narave, kjer smo tako dolgo bivali. Zapiramo se v betonske škatle, živimo v milijonskih mestih, kjer je stik z Naravnim okoljem le še bežen spomin. Nič čudnega, da nimamo več čuta za ravnovesje planeta in se nam odlaganje vseh odpadkov in strupov v okolje zdi čisto normalno. Tudi ptič, ki je rojen v kletki, je tam popolnoma zadovoljen, saj ne pozna sveta zunaj in se ga celo boji. Nima druge izbire kot da serje po lastni hiši, kot to počnemo ljudje z našim planetom. Dejansko stanje planeta je, po znanstvenih dokazih in študijah, katastrofalno. Led na Antarktiki se topi in se bo v nekaj letih (ne desetletjih, ampak letih) stopil, kar bo povzročilo izločanje mnogih strupenih plinov in uničujočih posledic verjetno ni treba omenjati. Prejšnji teden sem bral o tem, kako so naenkrat začele izginjati čebele. Prijatelj, ki se ukvarja z ekološkim čebelarjenjem mi je dejal, da jih je v Sloveniji letos izginilo več kot polovica, v Ameriki pa več kot dve tretjini. Kaj nam želijo povedati ta mala bitja? Vsi vemo, da če ni čebel, ni opraševanja, če ni opraševanja ni rastlin in če ni rastlin... bo Mati Zemlja ponovno prisiljena reči: dragi ljudje, nasvidenje in več sreče prihodnjič. Da ne govorimo o masovni živinoreji, ki je glavni onesnaževalec ozračja s toplogrednimi plini. Zaradi tega človekovega početja se poseka največ gozdov, kateri se spremenijo v polja za pridelavo žit, za prehrano živine. V nekaj letih ta polja tako izropamo, da ostane le še nerodovitna puščava. Človek tako spreminja gozd v puščavo, saj se mu gre le za dobiček. S pridelavo tolike količine žit bi lahko nahranili vse lačne ljudi na svetu in potegnili vse države iz revščine. A kdo bi potem šival športne copate in obleke »made in China« za 5 centov na uro? Ljudje pa smo pohlevni in se, kot neumne ovce, še vedno pustimo voditi, pa čeprav na rob prepada. Ali bomo tudi skočili vanj? Prav smešno se mi zdi pobiranje smeti na dan Zemlje, ko pa nam sploh smetiti ne bi bilo treba. Ko Jože zaključi z akcijo zbiranja starega papirja, se usede v svoj novi terenec s 150 konjskimi močmi, pride domov in se preobleče v sveže oprano trenerko, za katero je žena uporabila najboljši mehčalec ter dobi na mizo goveji zrezek in plastično solato iz sodobnega nakupovalnega centra. Če bi malo pomisil, bi se mu tisti zrezek pošteno zataknil v grlu! A saj zaenkrat še ni nič hudega, vsi še lepo živimo v iluziji in si ne belimo glave s svetovnimi problemi, saj imamo dovolj lastnih in teh nam ne zmanjka. Delovanje in ustvarjanje na način, ki ne škodi planetu in vsem živim bitjem, vključno z nami. V tem vidim svetlo prihodnost. Sam se trudim za to in vseeno vsakič znova odkrivam nova področja, ko sem še zmeraj onesnaževalec. A vem, da se trudim to spremeniti in tako prispevam k lepši prihodnosti. Sprememba se ne zgodi čez noč, zanjo si je treba prizadevati in misli usmerjati v želeno smer. Nekateri pravijo, da če celotno človeštvo ta trenutek spregleda in obrne krmilo v pravo smer, je mogoče še upanje. Drugi omenjajo leto 2012 in pravijo, da je konec blizu in da se je pametno nanj pripraviti. Tako mislim tudi jaz, vem pa ne, kakšen bo ta konec. Vem le to, da tako ne gre več naprej, da se bo posiljevanje planeta Zemlja končalo tako ali drugače. Tudi potrpljenje Matere Zemlje ima svoje meje. Mi potrebujemo Naravo za naš obstoj, Ona pa nas ne. Verjamem pa tudi, da lahko z našim delovanjem omilimo razmere, ki prihajajo, če jih že ne moremo ustaviti. Vsekakor pa je pametno, če se čim bolj povežemo z Naravo, se naučimo preživeti v naravi brez odvečnih materialnih pripomočkov in si nehamo zatiskati oči pred resnico. Vem, da je napočil čas, da prenehamo živeti v iluziji kariere, medijev, blišča in vlaganja v materialne dobrine, saj prihaja čas, ko bodo te stvari izgubile pomen. Na vse načine želimo poskrbeti za varno prihodnost naših otrok, a kaj bodo našim otrokom dragi avtomobili, luksuzna stanovanja, doživljenjska zavarovanja in zagotovljena služba, če ne bodo imeli kje tekati in kaj jesti. Ko so beli ljudje vdrli na ameriško celino in si jo prilastili kot vse ostalo, so tamkajšnja indijanska plemena hitro dojela način našega življenja. V upanju, da bomo nekega dne spregledali, so nam Indijanci izrekli naslednje besede: ko bo posekano zadnje drevo... ko bo onesnažena zadnja reka... ko bo ujeta zadnja riba... takrat boš človek spoznal, da se denarja ne da jesti! Mogoče teh besed takrat nismo najboljše dojeli, prihaja pa čas, ko jih ne bomo samo dojeli, ampak tudi izkusili! Priložnosti za takšno in drugačno razmišljanje bo še dovolj, zato bom zaenkrat zaključil. Vsak sam naj se odloči, kaj bo storil s svojim življenjem, a svetujem, da najprej o stvareh temeljito in iskreno premisli. Časa za razmišljanje pa tudi nama z Majo ne bo manjkalo, ko se bova potepala po gozdovih, posedala ob rekah in uživala na širnih planjavah naše čudovite Slovenije. Da pa bova stala za svojimi besedami, sva se odločila, da bova tudi midva kar se da ekološka. S pogonom na lastne noge in s konjem, spanjem pod zvezdami in včasih pri prijaznih ljudeh, s preprosto hrano, ki jo v pomladansko poletnem času najdemo povsod v naravi in s pozitivno usmerjenimi mislimi, sva prepričana, da ne bova nikomur škodila in da nama ne bo nič manjkalo. Mati Zemlja bo poskrbela za naju, saj sva se tudi midva odločila, da bova lepo skrbela zanjo. V te besede trdno verjamem in grem na pot z neskončnim zaupanjem. Prav tako Maja. Kdor želi, se nama lahko za kakšen dan pridruži, bo že našel način, da naju kontaktira, saj telefona ne bova nosila s sabo. Odločil sem se, da bom svoja razmišljanja, izkušnje na poti in dogodke delil z vami, dragi bralci. S pisanjem, kjer bodo opisani dogodki na poti, potek poti in razmišljanje o razmerah na našem planetu, želim prispevati k temu, da boste tudi Vi imeli kaj od tega. Misli, ki jih pišem so moje lastne in nikogar ne želim siliti k podobnemu razmišljanju, kot tudi sam nimam rad, da kdo sili mene. Zato, če želite, preberite, ali pa tudi ne, premislite ali pa pozabite, delujte in ukrepajte, ali pa se usedite pred televizijo in poslušajte poročila. Vendar mislim, da je na poročilih slišati nekaj podobnega... Mitja Horvat Prebold, 11.4.2008 Komentarji (0) www.pozitivke.net