|
||||||
|
|||||||
Piše: Tomaž Gerdina med v Vivi www.viva.si
Veste, na koga se lahko obrnete?
Po rezultatih evropskih raziskav potrebuje pomoč v duševni stiski vsak dvajseti Evropejec, nekateri viri navajajo, da celo vsak peti. Le redki so, ki nikoli v življenju vsaj enkrat ne pridejo do točke, ko brez strokovne pomoči ne znajo razplesti duševne ali čustvene situacije, v katero so se zapletli, ali pa bi si pomoči vsaj želeli.
Tudi na Vivo vse več ljudi naslavlja vprašanje, kako poiskati pravega psihoterapevta, ki se mu bodo lahko zaupali. Dobra novica je, da se področje psihoterapije v Sloveniji razvija, slaba pa, da v primerjavi z naraščajočim povpraševanjem ta proces poteka znatno prepočasi.
Neuradne statistike, ki to potrjujejo, podpirajo tudi ugotovitve, da se povečuje število denarnih nadomestil in drugih socialnih transferjev; da narašča delež starejših prebivalcev hitro; da je vse več otrok in mladostnikov, ki so žrtve nasilja ali spolne zlorabe; da se kratkoročne razmere za ustvarjanje mladih družin zaradi ekonomske negotovosti ne izboljšujejo; da se povečuje delež ljudi z različnimi odvisnostmi; ter da so možnosti za izbiro različnih vrst socialne in zdravstvene pomoči dokaj omejene.
Povpraševanje večje…
V slovenskih medijih so bili objavljeni podatki, da približno dvesto psihoterapevtov, ki praviloma opravljajo psihoterapevtsko dejavnost v prostem času ali v okviru delovnega časa med opravljanjem primarnega poklica, ne more ustreči povpraševanju po tovrstni pomoči. Slišati je celo trditve, da bi potrebovali več kot dvajsetkrat toliko psihoterapevtov, ki bi morali temu delu nameniti ves svoj delovni čas.
Tako se vse pogosteje zastavljata vprašanji: Kako do psihoterapevta in kako se prepričati, da je izbrani psihoterapevt prav tisti, ki ga potrebujemo?
Kaj »krije« zavarovalnica?
Vedeti moramo, da večina psihoterapevtov dela v svojem prvotnem poklicu, najpogosteje kot psihologi, psihiatri, socialni delavci ali pedagogi. Odkar so v sedemdesetih letih v Sloveniji psihoterapijo uvedli kot subspecializacijo za klinične psihologe in psihiatre, pri nas še vedno prevladuje napačno prepričanje, da so "pravi" psihoterapevti le klinični psihologi in psihiatri. Po letu 1991 je zasebna praksa dovoljena na področju medicine, klinične psihologije in socialnega dela. Zavod za zdravstveno zavarovanje pokriva stroške približno dvajsetim zasebnim psihiatrom, petim pedopsihiatrom in desetim kliničnim psihologom. Nihče drug, niti socialni delavci, ne dobijo povrnjenih stroškov za psihoterapijo. Sicer pa Zavod za zdravstveno zavarovanje stroške v zasebnem in javnem sektorju pokriva enako: 35 evrov za uro individualne analitske ali vedenjsko kognitivne terapije (o smereh ali šolah psihoterapije bomo pisali več v naslednjih številkah); 100 evrov za družinsko in partnersko terapijo z dvema terapevtoma, ki traja 90 minut; 100 evrov za 110 minut skupinske terapije z desetimi udeleženci z enim terapevtom ali 180 evrov, če sta terapevta dva. Za 50 minut sprostitvene tehnike zavod povrne 30 evrov.
Kratke terapije?
Med psihoterapevti vlada prepričanje, da bi morali biti do psihoterapije kot ene od zdravstvenih storitev, ki jih krije zdravstvena blagajna, upravičeni tisti, ki trpijo za katero od duševnih motenj po mednarodni klasifikaciji. Če pa si človek s psihoterapijo želi olajšati življenje in izboljšati kakovost življenja, naj bi si storitev plačal sam.
Morda je dobro vedeti, da so danes predvsem zaradi pritiska zavarovalnic v razvitih državah najbolj zaželene kratke terapije z največ dvajset srečanji, ki so tudi finančno za marsikoga edine sprejemljive.
Najpomembnejši je odnos!
Kako ločiti za vas dobrega psihoterapevta od drugih, ki se ponujajo na trgu?
Ko pridete do naslova, je navadno ob imenu podjetja, ustanove, instituta, društva ali posameznika zapisano, v kateri psihoterapevtski smeri se je izpopolnjeval strokovnjak. Če poleg ni navedeno še ožje področje, s katerim se strokovnjak ukvarja (denimo partnerski odnosi ali odvisnosti), je dobro poznati izide raziskave Lamberta s sodelavci iz leta 2007, o terapevtskih dejavnikih, ki vplivajo na izid terapije oziroma na njeno uspešnost:
Če povzamemo: ko izbirate psihoterapevta, bodite pozorni predvsem na to, kako se počutite v odnosu z njim, ali vam ustreza kot oseba. Manj pomembno je, kakšne terapevtske metode in tehnike uporablja. In še to – ključni del terapije se bo zgodil v vašem vsakdanjem življenju, ne na terapevtskih srečanjih!
Ko vstopite v ordinacijo, sobo za pogovore …
- Opazujte, kakšen odnos boste razvili s terapevtom. Včasih se prijeten vzajemni odnos razvije takoj, morda že po prvem telefonskem klicu ali po uvodnih minutah pogovora, včasih po enem ali dveh obiskih.
- Ne hitite. Vzemite si čas za iskanje terapevta, ki vam ustreza, ki se mu boste zaupali, pri katerem se boste počutili varne in pri katerem bodo pogovori v vas spodbudili dobre spremembe.
- S terapevtom se dogovorita o ciljih terapije (ti se lahko med terapijo prilagajajo novim okoliščinam) in o pogojih za skupno delo (koliko obiskov, kako pogosti bodo, kdo bo sodeloval).
- Ves čas skupaj preverjajta in ocenjujta učinke terapevtskega dela (ali gre terapevtski proces v pravo smer).
- In ne nazadnje: terapevta povprašajte o strokovnih dokazilih, preverite njegovo izobrazbo in usposobljenost za psihoterapevtsko delo ter dokumente o usposobljenosti.
Merila za ocenjevanje psihoterapevta
V grobem se delijo na tri sklope:
- osebnostna primernost,
- strokovnost,
- obvladovanje metod in tehnik dela.
Značilnost dobrega psihoterapevta je, da veliko dela na sebi in razvija sebe kot osebo, da se nenehno uči iz svojih življenjskih izkušenj, kar pomeni, da ves čas skrbi za svojo osebnostno rast in razvoj. Z drugimi besedami, ves čas spoznava samega sebe, saj vsako življenjsko obdobje prinaša nova odkritja o sebi. Obenem je nenehno odprt za povratne informacije, ki jih prejema od klientov; zanj so klienti najboljši učitelji.
Na kratko, večina se strinja, da je za vas najpomembnejši občutek, da vas je psihoterapevt v celoti sprejel − in da ga doživljate kot podporo pri premagovanju vaše stiske.
Specializiranost terapevtov
Za zdaj se psihoterapevti večinoma razvrščajo po pristopih (psihoanalitična, integrativna, transakcijska, sistemska, gestalt, logoterapija, vedenjsko kognitivna, realitetna in druge terapije). Z razvojem psihoterapije se veča tudi specializiranost terapevtov. Nekateri psihoterapevti se bolj ukvarjajo s posamezniki, drugi s pari, družinami ali skupinami. Nekateri se specializirajo za terapijo ljudi po travmatičnih dogodkih, pogoste so specializacije po simptomih, kot so motnje hranjenja, čustvene motnje, spolne motnje, dolgotrajne duševne motnje …
Če nismo zadovoljni
Če v tujini klienti menijo, da so bile psihoterapevtske storitve slabo opravljene, vložijo zasebno tožbo, psihoterapevti pa so za take primere posebej zavarovani. Pri nas se o takih primerih, a tudi o psihoterapevtovih zlorabah klientovega zaupanja še ni pisalo, to pa ne pomeni nujno, da se take nepravilnosti ne dogajajo. V vsakem primeru pa je treba v primeru pritožbe dokazati nekompetentnost. Pri presojanju kakovosti psihoterapevtskih storitev je zapleteno tudi to, da je za uspešen izid terapije potrebna velika angažiranost in dejavnost klienta, zato takšna dokazovanja niso preprosta in praviloma tudi ne enoznačna.
Če bi se vam zgodilo, da niste zadovoljni s psihoterapevtovim ravnanjem, se lahko obrnete na Slovensko krovno zvezo psihoterapevtov, ki svoje delovanje razvija v skladu s sprejetim etičnim kodeksom, o domnevnih nepravilnostih pa razsoja častno razsodišče.
Tomaž Gerdina
Ko izbirate psihoterapevta, bodite pozorni predvsem na to, kako se počutite v odnosu z njim, ali vam ustreza kot oseba.
Ključni del terapije se bo zgodil v vašem vsakdanjem življenju, ne na terapevtskih srečanjih
Fakultetni študij psihoterapije v Sloveniji
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) v sodelovanju z Univerzo Sigmunda Freuda z Dunaja od jeseni 2006 izvaja fakultetni študij psihoterapije po bolonjski shemi. Trenutno študirata dve generaciji študentov na triletni dodiplomski stopnji. Kmalu se bo odprl tudi študij na dvoletni magistrski in triletni doktorski stopnji. Diploma bo avstrijska in kdor bo hotel, da mu jo priznajo tudi pri nas, jo bo moral nostrificirati.
Zakon o psihoterapiji
Septembra 2006 je bila v okviru Ministrstva RS za zdravje ustanovljena Delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti. V njej so trije predstavniki Združenja psihoterapevtov Slovenije, trije predstavniki SKZP in gost, predstavnik Društva psihologov. Društvo psihologov je sočasno vložilo predlog zakona o psihološki dejavnosti. Gre za delovno skupino, ki pripravlja oba zakona. Dokler ni zakona o psihoterapiji, seveda tudi ni Zbornice psihoterapevtov, ki bi morala odigrati ključno vlogo pri urejanju področja. Po slovenski zakonodaji je zbornica tista, ki lahko od ministra za zdravje dobi javno pooblastilo za dodeljevanje licenc in ki lahko dejavneje bdi nad etiko poklica ter preprečuje zlorabe.
Iz etičnega kodeksa SKZP:
Psihoterapevti ustrezno predstavijo svoje kompetence, izobrazbo, usposabljanja in izkušnje. Pri tem kot dokaz izobrazbe in strokovne usposobljenosti navajajo le spričevala in kvalifikacije, ki jih izdajajo priznane izobraževalne ustanove ali jih priznava SKZP oziroma Evropska zveza za psihoterapijo (EAP).
Mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater: "Kljub nekaterim oviram se v Sloveniji vse bolj uveljavlja ideja o psihoterapiji kot samostojni akademski vedi na visoki znanstveni ravni in o psihoterapevtu kot avtonomnem poklicu, kar je temeljno izhodišče Evropske zveze za psihoterapijo in SKZP. Visoki standardi poklica so večkrat v nasprotju s prakso tako imenovanih samooklicanih psihoterapevtov, ki nimajo ustrezne edukacije, a kljub temu ponujajo storitve pod nazivom psihoterapija. Zaradi odsotnosti zakona, ki bi ustrezno urejal področje psihoterapevtske dejavnosti, izobraževanja in poklica, se veliko dogaja na črnem trgu. Uradni ponudniki psihoterapevtskih storitev so lahko v okviru uradne medicine – specialistične psihiatrije in klinične psihologije − ali pa v okviru gospodarske dejavnosti, kjer je psihoterapija že nekaj let registrirana kot zdravstvena dejavnost, ki je ne opravljajo zdravniki (šifra 85.141). Takšen način ponudbe ne izraža potenciala, ki ga ima v resnici psihoterapija. Zato si prizadevamo, da bi psihoterapija iz marginalnega družbenega položaja prestopila v bolj avtonomen družbeni položaj, ki ga vsekakor zasluži."
Nacionalna mreža centrov za psihoterapijo in psihosocialno pomoč
Še pred poletjem bodo začeli delovati prvi centri (v Ljubljani, Celju, Mariboru, Novi Gorici in Novem mestu), katerih najpomembnejše naloge bodo:
- V tretjem letniku prve stopnje in na drugi stopnji študija psihoterapije je kar dobra polovica ur namenjenih delu z ljudmi pod supervizijo. Do zdaj tako rekoč ni bilo učnih baz, kjer bi se študentje lahko učili ob rami izkušenih terapevtov.
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo:
Ustanovljena je bila 24. maja 1998 v Ljubljani, ko se je v krovno organizacijo združilo sedem društev (za integrativno psihoterapijo, transakcijsko analizo, logoterapijo, realitetno, gestalt in sistemsko terapijo).
Marca 1999 je SKZP začela s triletnim študijem propedevtike (uvod v specialni študij psihoterapije), ki je vsebinsko in količinsko usklajen z evropskimi standardi (Evropska zveza za psihoterapijo − EAP). Na letni konferenci EAP, ki je potekala 2. julija 1999 na Dunaju, so SKZP potrdili kot nacionalno krovno organizacijo.
Namen SKZP je povezovanje za uresničevanje skupnih interesov, njene cilje pa lahko strnemo v pet točk:
1. psihoterapija je samostojna akademska znanost,
2. podpira različne pristope v psihoterapiji,
3. psihoterapevt je samostojen strokovni poklic,
4. psihoterapija je storitev, ki jo za uporabnike subvencionira država oziroma zavarovalnice,
5. psihoterapija je pomembno področje raziskav.
V zvezi s tem se SKZP zavzema za regulacijo in registracijo poklica psihoterapevt, pripravo zakona o psihoterapiji ter izboljšavo izobraževalnih poti, ki naj bodo vpete v akademski svet (do zdaj je potekalo izobraževanje po društvih in institutih – šlo je predvsem za izobraževanje za drugi poklic). Zavzema se za fakultetni študij psihoterapije takoj po maturi.
SKZP na nacionalni ravni širi idejo o standardih in normativih za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti. Ključni standard je evropska diploma iz psihoterapije oziroma slovenska diploma. To sta minimalna standarda, ki ščitita klienta. Za zdaj je evropska diploma neformalni dokument, ko pa bo sprejet zakon, bo eden od osnovnih standardov poklica psihoterapevta.
SKZP ima svoj etični kodeks in častno razsodišče. Med ukrepi častnega razsodišča je, denimo, predviden opomin, za hujše kršitve pa tudi odvzem licence. SKZP lahko psihoterapevtu, ki je huje zlorabil svoj položaj, tudi odvzame evropsko ali slovensko diplomo.
Vsako nekakovostno storitev ali zlorabo je možno prijaviti na SKZP, ki lahko ukrepa v skladu z etičnim kodeksom in po pravilih delovanja častnega razsodišča.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080409193402837
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
