Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2008040914461246

O duševnem življenju živali ponedeljek, 14. april 2008 @ 05:01 CEST Uporabnik: Pozitivke Raziskovalci obnašanja živali so prepričani: živali občutijo podobno kot mi "Radoveden, inteligenten, samozavesten, ljubi glasbo," je kdo že zaslutil, da se za temi karakternimi lastnostmi skriva prašič? Je kdo vedel, da matere krave lahko zapadejo v depresijo, če jim odvzamejo teličke? In da imajo kokoši nepoboljšljiv smisel za humor? Jeffrey M. Masson, avtor knjig Psi ne lažejo in Mačke ljubijo drugače je eden najbolj poznanih sodobnih raziskovalcev obnašanja živali. V svoji knjigi O čem ovce sanjajo? kaže, kako zapletena je psiha t.i. koristnih živali, ki jih imamo čisto po krivici za neumne in brez občutkov. Kdor ima priložnost pobližje opazovati živali, kot so ovce, koze, kokoši, svinje ali krave, bo opazil, da lahko občutijo ljubezen, zvestobo in prijateljstvo, pa tudi žalost in trpljenje. Ni težko ugotoviti, da so živali na velikih pašnikih srečnejše kot tiste v hlevih masovne živinoreje. Kaj lahko občuti žival, npr. mati krava, ki ji iztrgajo telička in ki na ozkem prostoru stoji v lastnem blatu, si lahko komaj predstavljamo. Dejstvo je, da se telički in njihove matere še dneve dolgo na ves glas oglašajo. Dolgo časa smo živalim odrekali, da imajo občutke ali dušo. Danes pa so raziskovalci obnašanja živali prišli do ugotovitve, da živali imajo občutke in da so ti občutki zelo podobni človeškim. Priznan nevrolog Jaak Panksepp iz državne univerze Bowling Green je o tem zapisal: "Obstaja ogromno dokazov, da je tudi pri drugih sesalcih temeljna čustvena prepletenost takšna kot pri nas (...). Dejansko je neizpodbitno potrjeno: na globlji čustveni ravni so si vse vrste sesalcev izredno podobne." (Prim. Jaak Panksepp, Cats: Chemistry of caring in Mark Bekoff (Hg.), The Smile of a dolphin: Remarkable Accounts of animal Emotions, New York, 2000.) Neumne ovce? Kje pa! Dr. Keith Kendrick z inštituta Babraham v Cambridgeu je dokazal, da ovce na podoben način obvladujejo vtise obraza kot ljudje in so s tem do določene mere sposobne zavedanja. Razlaga: "Ovce podobno kot mi uporabljajo zapletene vizualne obrazne namige za medsebojno prepoznavo in prepoznavo drugih znanih vrst; v senčnih režnjih imajo zelo podobno specializirano možgansko strukturo, ki podpira to pomembno socialno nalogo prepoznavanja. Ocenjujemo, da lahko skupno prepoznajo najmanj petdeset individuumov, čeprav je dejansko število veliko višje. Poleg tega lahko v svojem spominu preko več let shranjujejo vtise povezane z določenimi obrazi. Zato so njihove sposobnosti prepoznavanja soočanj in njihovega pomnjenja izredno podobne našim." (Dr. Keith Kendrick v Jeffrey M. Masson, Wovon Schafe träumen?) Tudi prejšnje dojemanje znanstvenikov, da ovce bolečine ne občutijo enako kot ljudje, je že zdavnaj preseženo. Jeffrey M. Masson v knjigi O čem ovce sanjajo? piše o pogovoru z Johnom Websterjem, ki je v svetu vodilni na področju preučevanja bolečine pri živalih. Webster je dejal: "Obstajajo jasni psihološki dokazi, da je intenzivnost občutenja bolečine pri kravah ali ovcah podobna kot pri človeku." Masson je zato sklepal, da bi se lahko ovce in druge živali morda lažje navadile na bolečino kot mi in je po določenem času sploh ne bi več občutile. Profesor Webster pa navaja, da je resnica ravno obratna: "Kronična bolečina spremeni način, kako se signal za bolečino predela v centralnem živčnem sistemu, tako da se občutenje, ki izhaja iz prizadetega mesta, še okrepi. Občutenje postaja vse močnejše in o privajanju na bolečino ne moremo govoriti." (Prim. A.J.F. Webster, Animals and Husbandry, Annual Lecture of the Royal Agriculture Society of England, 1997.) V povezavi s tem poroča Masson v svoji knjigi o praksi novozelandskih ovčerejcev, ki svoje živali brez omamljanja kastrirajo in pristrižejo repe meneč, da to za ovce ni nič hudega. Po drugi strani pa so številni ovčerejci prepričani o inteligenci svojih živali. Raziskovalcu pripovedujejo, da vedno obstajajo posebno pametna jagnjeta, ki se naučijo odpreti zapah na ograji. Ovčerejci se zato bojijo, da bi lahko pametna ovčka svoje vrstnike naučila svojega znanja. "In kaj naredite z ovcami, ki znajo odpreti zapah?" sprašuje raziskovalec. "Ustrelimo jih, da svojega znanja ne prenašajo naprej." Ostali rejci soglasno prikimajo. Vsi poznajo anekdote o posebno inteligentnih ovcah, ki so bile za svojo pamet nagrajene s streljanjem. Živali so zmožne globokega občutenja. Kaj to pomeni za nas? Jeffrey M. Masson v knjigi O čem ovce sanjajo? opisuje naše obnašanje do t.i. koristnih živali: "V svojih knjigah o živalih sem navadno nekaj strani opazovanja posvetil temu, da imajo živali občutke, ki nam morda manjkajo. Seveda je to gola domneva, pa vendar so v življenju vsakega človeka, ki svoj čas preživi v domači skupnosti z drugimi vrstami, trenutki, ko se zave, da se žival nekako izmuzne v svet, ki zanj ostaja nedostopen. Žival se zamakne v odsoten pogled, izraz na obrazu se razjasni od nekakšne sreče, za katero se zdi, da je nam nepoznana. V takih trenutkih sem prepričan, da bi se v stanju večje odprtosti za nepoznano in v večji pripravljenosti prisluhniti znašel v istem prostranstvu, kjer bi se lahko mnogo naučil o občutkih, o katerih trenutno nič ne vem." Tudi nekateri ljudje, ki so prestali veliko trpljenja, bi verjetno poznali tiste najgloblje človeške vzgibe, ki so nam nepojmljivi. Če bi nam jih želeli posredovati, bi bili najverjetneje zanje nedovzetni. Masson še razlaga: "Čudno je, da dajejo živali pri meni na kmetiji zelo podoben vtis. Seveda se bo zdelo nekaterim absurdno primerjati te živali z ljudmi, ki so preživeli tragedijo." Bolj kot se Masson seznanja z življenjem živali v masovni živinoreji, toliko bolj zavzeto zagovarja to podobnost. Kljub neizogibni usodi ali pa morda celo zaradi nje zmorejo živali na kmetiji ohraniti sposobnost globokega občutenja in celo ljubezen do nas ljudi. "Ko med jedjo ostalim pri mizi poročam, da pišem knjigo o čustvenem življenju koristnih domačih živali, se odzovejo s čudnim nasmeškom, kot bi izrekel nekaj precej smešnega. Nato pa se usmerijo na svoje ovčje bedro, piščančje prsi ali svinjski zrezek, kot bi jih življenje živali, ki jih pravkar zauživajo, niti najmanj ne zanimalo. Vprašanje, ki mi leži na jeziku, pa se ne glasi Kaj jeste?, temveč Koga jeste?. Masson sprašuje: "Zakaj se na splošno ljudem zdi smešno opozoriti na to, da je imela vsaka ubita žival mamo in skoraj vsaka je imela brate ali sestre, ki sedaj žalujejo za njimi in jih pogrešajo?" Čeprav jih človek redi za zakol, se pri tem njihove čustvene sposobnosti ne spremenijo. Živali imajo spomin, trpijo in žalujejo. "Skorajda ni opravičila za to, da trpljenje ljudi in živali primerjamo tako, da prvemu pripisujemo bistveno večji pomen kot drugemu," še dodaja. Svinje so nam podobne Svinje so nam tako zelo podobne, da kirurgi že presajajo organe in srčne zaklopke svinj na človeka. Veliki naravoslovec William Henry Hudson na popoln način opisuje odnos svinj do človeka: "Na splošno gojim do svinj prijateljske občutke in jih prištevam med najinteligentnejše živali. Poleg tega mi je všeč njihova naravnanost in odnos do drugih stvaritev, posebno do ljudi. (…) Na nas gledajo s popolnoma drugačnega, takorekoč demokratičnega stališča, kot na soprebivalce in brate …" (Cit. iz E.L. Grant Watson, Animals in Splendour, London, 1967.) Svinje so zelo občutljive na tipne dražljaje. Kdor ima na primer možnost na kmetiji milosti pobožati svinjo, bo doživel, kako zelo žival išče dotik in uživa v njem. Že majhna nežnost jim je v veliko zadovoljstvo in pri tem od ugodja zaprejo oči. Na kmetiji usmiljenja Domovina za živali živijo domača svinja, svinja z visečim trebuhom in kokoš v neke vrste skupnosti. Kokoš Bruni zoba svoje zrnje v času, ko je svinja izpuščena in spi tik ob svinjah v gosti slami. In to kljub temu da ima jata kokoši svoje domovanje manj kot 100 metrov naprej. Kokoš Bruni se je prostovoljno odločila za življenje s svinjami, ki zelo prijateljsko in ustrežljivo ravnajo z njo. Sposobnosti sklepanja prijateljstev z drugimi vrstami in človekom imajo tako domače kot tudi divje svinje. Heinz Meynhardt v svoji knjigi Moje življenje med divjimi svinjami (1986) poroča, kako ga je trop divjih svinj sprejel medse kot sebi enakega. O tem Jeffrey M. Masson piše v svoji knjigi O čem ovce sanjajo?: "Če bi Meynhardt živali obravnaval zgolj kot lovno divjad, ne bi nikoli prišli do podrobnega védenja o njihovih socialnih odnosih, o njihovi vzgoji mladičev in o drugih intimnih vidikih njihovega življenja. Ker so morale biti skozi stoletja vedno skrajno budne, da so lahko preživele prizadevni lov človeka, je toliko bolj presenetljivo, da so pripadniku sovražnikov dopustile vstop v svoje vrste. (…) Ali so s svojo čustveno velikodušnostjo, ki je očitno lastnost vseh svinj na svetu, pravzaprav obzirne do naših moralnih šibkosti? Ali nam odpuščajo s sočutno gesto, ki bi tudi nam lepo pristajala, če bi jih posnemali? So izjemna živa bitja, ki si zaslužijo naše spoštovanje, pa tudi naše najiskrenejše opravičilo. Napočil je čas, ko se na svinje ne obračamo zgolj kot na živali, ki naj bi zaklane pristale na naših krožnikih, temveč kot na sorodnice, ki so nam posebno in izrazito podobne in le še čakajo na naše znamenje, da smo končno pripravljeni do določene mere enakopravno sobivati z njimi, ko nam bodo s svojo zanesenostjo lahko razkrile celotno širino svojega večplastnega čustvenega življenja." Vir: Freiheit für Tiere 1/2008, prevod: Gretta Mikuž Fegic Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, marec 2008 Komentarji (2) www.pozitivke.net